::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Mačkasta Bit in novo pravilo domačih medijev

Mačke so v modi tudi pri domačih častilcih. Tiste, ki jih je treba pobožati, ko prečkajo cesto, in pri tem razumeti. Kakšne mačke? Razumeti kaj? Je to kakšno poblaznelo pretiravanje?

Bivši superminister dr. Žiga Turk, nekoč Janšev minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, jih priporoča ob koncu šolskega leta. Za darilo dobrim in slabim učencem v obliki knjige. No, njegove mačke so seveda posvojene Petersonove, te pa počasi postajajo sinonim za aktualno bedo javnega mišljenja in intelektualizma tudi v teh krajih. V resnici kar za porazno deintelektualizacijo in posmeh zdravi pameti.

Ime česa je Bit mačke?

Turk se v svoji Siolovi kolumni z naslovom »Vrnitev zahojenih« navdušuje ne le nad novim modnim emblemom (mačkaste) manifestacije Biti (!), ampak seveda tudi nad avtorji, kot so Jonathan Haidt ali prej imenovani mag »intelektualnega temnega spleta«. Zato posledično ugotavlja, da »Zahod intelektualno vre. Ne v čitalnicah in salonih, vre na blogih in na YouTubu«, mačke pa so seveda vrhunec takega vrenja. Ob sklicevanju na prvoosebno »čutenje« mačkaste tubiti čisto mimogrede pohvali še modrost starih Egipčanov:

“Zame so mačke manifestacija narave, manifestacija Biti, v njeni skoraj čisti obliki. Še več, mačke so oblika Biti, ki gleda na ljudi in jih odobrava,” zapiše Peterson. Kdor ima doma mačko, bo morda začutil vso globino tega citata. Začutil, ne razumel. Prek mačk se lahko za hip zazremo v neznano neznano. Ne po naključju so bile mačke v starem Egiptu svete živali.

Ne po naključju se dvanajst pravil iz Petersonove knjige bere skoraj tako kot nauki naših starih staršev. Koga niso silili, da pospravi sobo? Komu od nas niso povedali, da nered v sobi pomeni nered v glavi? Zdaj, ko se bliža konec šolskega leta, je Petersonovih 12 pravil za življenje lepo darilo za dober uspeh v šoli. In še boljše za slabšega.

Turk mačke

Izsek iz Turkove kolumne: o lepem darilu za uspeh v šoli

Politična korektnost do psov

Zaziranje v neznano neznano in fizično čutenje kot vrhunec mentalne prodornosti navaja profesor psihologije na univerzi v Torontu kot eno izmed pravil v svoji knjigi. Ko enostavno sugerira na ravni načela, da naj pobožamo mačko, ko jo srečamo na ulici, nam v resnici ponuja empirična navodila, kakršna vsebujejo priročniki za samopomoč. In glej ga zlomka, čez noč so povzdignjeni v tudi domačim razumnikom všečen recept.

Da ne bi po nepotrebnem sprožil razrednega boja med ljubitelji psov in ljubitelji mačk, v svoji knjigi Peterson sicer hitro pomirja: »Otherwise, the mere mention of a cat in the title would be enough to turn many dog people against me, just because I didn’t include canines in the group of entities that should be petted.« Povedano preprosto: nič bat in brez zamere, pobožati je treba tudi psa.

Petersonovi nasveti za boljše življenje

Skrivnost uspeha praktičnih nasvetov za boljše življenje, dojemanje in počutje je, še pred Turkovo dodatno romantizacijo mačkaste Biti na straneh Siola, psihološko dobro skiciral Rok Plavčak v svoji oceni uspeha takšnih lažnih apelov:

A izstradane duše, na katere implicitno meri in ki so se prepoznale ter pustile nagovoriti, so moški, ki se počutijo osamljeni, razočarani ali izdani v ljubezni, nerazumljeni, nesprejeti, družbeno dislocirani, zaničevani, nenehno zavračani s strani uspešnejših žensk, a ne vedoč, zakaj, zmedeni, izgubljeni v kaosu sodobnega sveta, moralno tavajoči brez pravega smisla v življenju in brez očetovske figure. To prazno mesto zapolni psiholog Peterson, ko z globokim glasom Očeta veli izgubljenim sinovom, naj prevzamejo odgovornost zase, začnejo z majhnimi koraki, pospravijo svojo sobo, naj se znebijo slabe družbe, držijo pokončno, govorijo po resnici, naj si postavijo cilje in upoštevajo podobne življenjske modrosti, ki smo jih že odrasli poslušali od svojih očetov oziroma »očetovskih figur«.

Pred sabo torej nimamo kakšnega strahovitega intelektualnega vrenja, temveč prej tolažbo za izgubljene, smisel iščoče zablodele duše, pripravljene dotik živali spreobrniti v vrhunsko mentalno operacijo – najbrže pa tudi vse, ki se s tem ne strinjajo, razglasiti za otopele in neempatične sovražnike živali. Imitacija in sledenje imata lahko najbrž svoj globlji rezon: če je Petersonu uspelo postati eden najbolj vročih javnih intelektualcev trenutno, bi morala mačkasta Bit delovati tudi lokalno. In tudi medijsko.

Medijska črnina

Ni bilo treba dolgo čakati. Skoraj ni bilo naključje, če uporabim zlizano frazo, da se je mačkasta Bit še isti dan ob Turkovi iluminativni hvalnici naselila še na strani vedno bolj desno profiliranega Dela. V svoji intelektualno inspirativni kolumni nam je njihov novinar Peter Rak zaupal parabolo o črnem, ki smo ga najbrž vsi pred tem že pobožali. Intelektualni temni splet pač terja temnejšo, po možnosti črno Bit, ki so jo s pomočjo Shutterstocka pri Delu uspeli tudi fotografsko ovekovečiti:

Črni maček, ki se je lansko jesen priklatil na vrt in se odločil ostati, je pred dnevi ulovil kosa. Kot je v mačji navadi mu ni takoj zavil vratu, ampak ga je ponosno držal v šapah, zato so se povsem razločno slišali obupni ptičevi klici na pomoč. Še preden je kdo utegnil rešiti ubogega kosa (ali morda kosovko), je iz grma priletela njegova partnerica (ali partner) in mačko bliskovito v letu napadla s kljunom ter jo pobrisala. Vse se je zgodilo v trenutku, vendar je bil učinek dovolj močan, da je maček začudeno obrnil glavo, njegov šapasti prijem pa je popustil ravno dovolj, da se mu je nesrečni ptič izvil in mu je povsem nepoškodovanemu uspelo odleteti.

Rak mačka ošabnost

Mačkasta Bit v Delu

Če je mentalna operacija po Petersonu in Turku težje dojemljiva in miselno zahtevna, vsaj na ravni razlage, namreč kot zaziranje v mačke kot »obliko Biti, ki gleda na ljudi in jih odobrava«, pri Raku postane bolj trivialna. Po njegovem »ljudje živimo v prepričanju, da smo gospodarji Zemlje in da so vsa druga živa bitja tu le v okras ali zato, da imamo ob nedeljah kaj vreči na raženj«.

Mačkasta in kosovska Bit najbrž kot dve entiteti »gledata na ljudi in jih odobravata«, pri čemer resda večkrat, če upoštevamo kljune in šape, ne odobravata ena druge. Avtor skladno s povedanim ugotavlja, da le kakšna tisočinka promila živali sploh ne ve, da na svetu obstajajo ljudje. Jasno vendar, da vedo, če nas ves čas motrijo. Posledično je zato zlahka razumeti, zakaj si ljudje domišljamo, da smo edini, ki kaj štejemo in »ki imajo kompleksne medsebojne odnose, in edini, ki razumejo, kaj se dogaja okoli njih.« Tako daleč nas je vse pripeljala naša človeška ošabnost!

Ni dvoma, mačkasta Bit ob ustreznem božanju počasi oblikuje nova intelektualna pravila domačih medijev.

Information

This entry was posted on 18/06/2018 by in mediji and tagged , , , , .
%d bloggers like this: