V včerajšnjem soočenju na POP TV je moral Janez Janša pokomentirati tudi znamenito posojilo, ki ga je domnevno, če v ta scenarij verjamete, stranka SDS najela pri famozni posojilodajalki Dijani Đuđić.

Čudežna posojilodajalka stranki SDS v višini 450.000 evrov se je znašla zadnje čase v vrtincu dodatnih razkritij o njenem poslovanju s slovenskimi bankami. Kot vemo, je to pozornost komentirala s snežičevskim sarkazmom, češ da je uboga država, ki se mora v celoti ukvarjati z njo. Dobrotnica, ki ima, med drugim, svoje podjetje »Moj kafein« registrirano na naslovu Stara cesta 20 v Spodnjih Hočah, je bila v začetni fazi deležna močne obrambne geste s strani stranke: predsednik SDS je naokoli jezni vihtel meč in razlagal, da je tak kredit nekaj zelo običajnega, da pisanje domačih medijev spominja na »rumenjak«, da so pač posojilo najeli tam, kjer so »boljši pogoji«, da so novinarji, ki o tem pišejo, zarukani in da naj raje usmerijo pozornost v pranje denarja v NLB.

O tem sem že podrobneje razpravljal. No, včeraj pa je v soočenju sledilo presenečenje v obliki kesanja. Na vprašanje, kako gleda na posojilo, je skrušeno dejal:

Če bi film nazaj vrteli, tega nikoli ne bi naredili.

Čudno pranje denarja

Ne samo madžarsko zelo verjetno nezakonito financiranje volilne kampanje SDS in njegovih medijskih satelitov, Janša je s svojim kesanjem v resnici po taktiki kazanja s prstom na (drugega) tatu uporabil še neko drugo. Da se iskreno kesa in bi film rad zavrtel nazaj, iz zgoraj navedenih prvih reakcij na to posojilno pogodbo pač ne sledi. Se je morda pokesal kasneje in bi morali biti v svoji razlagi njegovih dejanj bolj prijazni? Malce dvomim. Naj navedem svoje pojasnilo.

V tem, ko se Janša po novem kesa, ne izvaja le retoričnega apeliranja na čustva – ob predpostavki, da tistemu, ki mu je žal, pač lažje oprostimo – ampak še nek drug trik. Prvič se je zgodilo, da smo možnost tega scenarija v celoti lahko slišali na TV Slovenija v prispevku v prvem dnevniku, posvečenem strokovnemu srečanju o korupciji v Ljubljani.

Tudi o tem sem že pisal: na konferenci z naslovom »Kam beži denar« v Ljubljani je Bojan Stančević, vodja projektov pri Transparency International v Bosni in Hercegovini, med drugim dovolj prostodušno razložil ne posebej zapleteno transakcijo:

»To je slovenska stvar. Gre za slovenski denar, ki je bil v Bosni in Hercegovini na čuden način opran in se je kot »posojilo« vrnil v Slovenijo.«

Prvi Dnevnik, 22. aprila 2018. No, zgodilo se je, da je javni servis dal priložnost nekomu, ki ni pristal na klasično dominantno medijsko naracijo o »posojilu« Dijane Đuđić in enigmatični gospe z veliko denarja, ki želi zdaj po sodišču preganjati slovenskega predsednika vlade, skupaj z Rokom Snežičem.

Trik s kesanjem

S tem, ko je Janša ponudil gesto kesanja, v skladu s teorijo Stančevića lahko zgolj vara: obžalovanje, na čigar karto igra, se namreč tu za »zunanji pogled« nanaša na najem posojila, v resnici pa je morda šlo za pranje denarja.

Česa od tega dvojega se torej Janša domnevno kesa, najema ali pranja denarja? Za pogled javnosti seveda le prvega, zato je poanta lahko le v spretno prikriti manipulaciji: s tem, ko nam sporoča, da se kesa, nas morda želi predvsem navesti na napačno sled, da je do klasične posojilne pogodbe res prišlo in ohraniti vtis o tem, ohranjanje prepričanja pa je za njegovo verodostojnost bistveno.

Kot rečeno: po mnenju gospoda v Transparency International v Bosni in Hercegovini, pa še koga, se to nikoli ni zgodilo. In za konec še čisto retorično vprašanje: se bo zdaj, ko se je pokesal, opravičil tudi zarukanim novinarjem?