POP TV poroča o utajevalcu Roku Snežiču, istočasno pa oglašuje njegove storitve

Včerajšnji prispevek POP TV novinarke Nike Kunaver z naslovom »V zvezi z davčno utajo Đuđićeve naj bi preiskovali Snežiča in Vuka« razkriva, da je zdaj že znamenita Dijana Đuđić, posojilodajalka Janševi SDS, skupaj še z dvema državljanoma v BIH osumljena utaje davkov v višini 2,4 milijona evrov. Delovali so kot kriminalna združba, ugotavlja SIPA.

Med letoma 2013 in 2018 so odprli več bančnih računov v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, poroča medijska hiša, denar pa naj bi ji nakazovala podjetja, ki sta jih ustanovila nekdanji župan Zavrča Miran Vuk, član stranke SDS, in znani davčni svetovalec Rok Snežič, sicer Janšev sozapornik in tudi strankarski podpornik.

Snežič prispevek insert 24ur

29. maj 2019: grafika o pranju denarja iz prispevka POP TV v osrednjem dnevniku

Doktor davčnih utaj istočasno oglaševalec

Vendar je bralec njihove 24ur.com, ki jo ureja Jure Tepina, lahko dobesedno istočasno prebiral tudi oglas Snežičevega podjetja, torej »doktorja davčnih utaj«, kot mu največkrat pravijo, kako »davčno optimizirati« poslovanje s prenosom svojih podjetij v Bosno in Hercegovino. Ne prvič, oglas ponujajo dnevno.

O medijski dilemi oglaševanja in novinarskega posla v istem primeru sem pisal v februarskem prispevku Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso in takrat zaključil:

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Dva sklepa

Očitno ima Snežičevo podjetje zakupljeno kar celoletno vsakodnevno (!) celoletno oglaševanje na straneh 24ur.com in še kje drugje. Pustimo ob strani, da v oglasu svetujejo nekaj, kar bi moralo zanimati tudi domače in bosanske davčne organe, z vidika medijske etike smo zdaj pred tem, da pridemo do dveh sklepov.

Če imamo osebo O, ki domnevno počne nezakonite stvari N, hkrati pa oglašuje v mediju M, potem bodo novinarski prispevki o tej osebi v mediju M neizbežno v konfliktu. Ob predpostavki, da je smisel novinarskega dela implicitno v poročanju ali razkrivanju N, bo samo dejanje oglaševanja O v M problematično. Če se zgodi celo, da se v M oglašuje ista nezakonita ali z njo povezana praksa N, zaradi katere se O preganja, se konflikt kvečjemu še poglobi. To bi bil prvi potencialni sklep.

Drugi je bolj dobrohoten, vsaj navidezno. Ker pri PRO PLUS niso prenehali ponujati oglaševalskega prostora Snežiču in to počnejo na dnevni ravni, lahko domnevamo, da čvrsto verjamejo v zakonsko neoporečnost oglasa naročnika. Slovenski oglaševalski kodeks v prvem členu nalaga, da »oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi bilo v nasprotju z obstoječo zakonodajo, niti izpuščati česa, kar zakon izrecno zahteva. Prav tako ne sme spodbujati ali odobravati kršitve zakonov.«

S tem so očitno lastniki medija implicitno presodili, da je Snežičeva praksa zakonita. Od tod naprej bolj prijazen sklep morda veleva tole: ker smo novinarsko pokončni, sicer oglašujemo O, ampak to nas ne bo ustavilo pri poročanju, da je O osumljen nezakonitega ravnanja. Povedano drugače: da poročamo o N v primeru O, nikakor ne razumemo kot konfliktno dejanje, ki je v nasprotju z oglaševanjem O v našem (ali kakšnem drugem) mediju M.

Snežič podjetje bih oglas 29. maj

29. maj 2019: oglas za Snežičevo podjetje na straneh 24ur.com

Ohranjanje konflikta med oglaševanjem in novinarstvom

Osebno sem prepričan, da sta oba sklepa slabo utemeljena in napačna. S tem, ko lastniki POP TV dajejo Snežiču oglaševalski prostor za »optimizacijo davkov« v Bosni,  so njihovi novinarski prispevki o davčnih utajah istega podjetnika z vidika medijskega uporabnika nujno neverodostojni: ne v smislu, da bi s takimi prispevki kaj bilo po sebi narobe v smislu profesionalnosti in nepristranskosti, ampak preprosto ne morete kredibilno oglaševati nekoga, za katerega v isti sapi poročate, da je goljuf. Razen tega se s tem vedno poveča možnost, da o O nek medij ne bo poročal zato, ker lastniku prinaša oglaševalski dobiček.

No, iz podobnega razloga ni smiseln niti sklep, označen za bolj dobrohotnega: v njem se zgolj pretvarjamo glede etične pokončnosti, češ da preiskujemo celo tiste, ki pri nas oglašujejo, vendar s tem pač ne ubežimo začetnemu konfliktu.

O Janševem kreditnem poslu in obračunu z novinarji, ki so to razkrili, sem sicer pisal v prispevkih Janševi rumenjaki: opletanje proti medijem na tviterju v zadevi Dijana, nato Janševo kesanje kot trik in deloma v Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS.

Snežič oglas 29. maj

Snežičeva ponudba bralcem 24ur.com: pridite v Bosno, ne plačujte davkov v Sloveniji!

Janševo kesanje kot trik

V včerajšnjem soočenju na POP TV je moral Janez Janša pokomentirati tudi znamenito posojilo, ki ga je domnevno, če v ta scenarij verjamete, stranka SDS najela pri famozni posojilodajalki Dijani Đuđić.

Čudežna posojilodajalka stranki SDS v višini 450.000 evrov se je znašla zadnje čase v vrtincu dodatnih razkritij o njenem poslovanju s slovenskimi bankami. Kot vemo, je to pozornost komentirala s snežičevskim sarkazmom, češ da je uboga država, ki se mora v celoti ukvarjati z njo. Dobrotnica, ki ima, med drugim, svoje podjetje »Moj kafein« registrirano na naslovu Stara cesta 20 v Spodnjih Hočah, je bila v začetni fazi deležna močne obrambne geste s strani stranke: predsednik SDS je naokoli jezni vihtel meč in razlagal, da je tak kredit nekaj zelo običajnega, da pisanje domačih medijev spominja na »rumenjak«, da so pač posojilo najeli tam, kjer so »boljši pogoji«, da so novinarji, ki o tem pišejo, zarukani in da naj raje usmerijo pozornost v pranje denarja v NLB.

O tem sem že podrobneje razpravljal. No, včeraj pa je v soočenju sledilo presenečenje v obliki kesanja. Na vprašanje, kako gleda na posojilo, je skrušeno dejal:

Če bi film nazaj vrteli, tega nikoli ne bi naredili.

Janša Dijana zarukanost

Janševe reakcije še iz časa, ko se ni kesal in so obstajali le zarukani novinarji

Čudno pranje denarja

Ne samo madžarsko zelo verjetno nezakonito financiranje volilne kampanje SDS in njegovih medijskih satelitov, Janša je s svojim kesanjem v resnici po taktiki kazanja s prstom na (drugega) tatu uporabil še neko drugo. Da se iskreno kesa in bi film rad zavrtel nazaj, iz zgoraj navedenih prvih reakcij na to posojilno pogodbo pač ne sledi. Se je morda pokesal kasneje in bi morali biti v svoji razlagi njegovih dejanj bolj prijazni? Malce dvomim. Naj navedem svoje pojasnilo.

V tem, ko se Janša po novem kesa, ne izvaja le retoričnega apeliranja na čustva – ob predpostavki, da tistemu, ki mu je žal, pač lažje oprostimo – ampak še nek drug trik. Prvič se je zgodilo, da smo možnost tega scenarija v celoti lahko slišali na TV Slovenija v prispevku v prvem dnevniku, posvečenem strokovnemu srečanju o korupciji v Ljubljani.

Tudi o tem sem že pisal: na konferenci z naslovom »Kam beži denar« v Ljubljani je Bojan Stančević, vodja projektov pri Transparency International v Bosni in Hercegovini, med drugim dovolj prostodušno razložil ne posebej zapleteno transakcijo:

»To je slovenska stvar. Gre za slovenski denar, ki je bil v Bosni in Hercegovini na čuden način opran in se je kot »posojilo« vrnil v Slovenijo.«

Prvi Dnevnik, 22. aprila 2018. No, zgodilo se je, da je javni servis dal priložnost nekomu, ki ni pristal na klasično dominantno medijsko naracijo o »posojilu« Dijane Đuđić in enigmatični gospe z veliko denarja, ki želi zdaj po sodišču preganjati slovenskega predsednika vlade, skupaj z Rokom Snežičem.

Trik s kesanjem

S tem, ko je Janša ponudil gesto kesanja, v skladu s teorijo Stančevića lahko zgolj vara: obžalovanje, na čigar karto igra, se namreč tu za »zunanji pogled« nanaša na najem posojila, v resnici pa je morda šlo za pranje denarja.

JJ volitve pop tv

Janša v trenutku kesanja na POP TV: tviteraški dopis morda ni povsem naključen

Česa od tega dvojega se torej Janša domnevno kesa, najema ali pranja denarja? Za pogled javnosti seveda le prvega, zato je poanta lahko le v spretno prikriti manipulaciji: s tem, ko nam sporoča, da se kesa, nas morda želi predvsem navesti na napačno sled, da je do klasične posojilne pogodbe res prišlo in ohraniti vtis o tem, ohranjanje prepričanja pa je za njegovo verodostojnost bistveno.

Kot rečeno: po mnenju gospoda v Transparency International v Bosni in Hercegovini, pa še koga, se to nikoli ni zgodilo. In za konec še čisto retorično vprašanje: se bo zdaj, ko se je pokesal, opravičil tudi zarukanim novinarjem?