::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Še enkrat Krivicu: med biti in postati moralna avtoriteta

Počasi je skozi ponovitve Matevž Krivic le do konca jasno oblikoval svojo trditev, nazadnje v odgovoru dr. Božidarju Debenjaku: če odmislim nekatere nenavadne izpeljave in poskušam dobronamerno iz njegovih izhodišč izpeljati le eno samcato premiso, s katero stoji in pade njegovo izvajanje, je ta misel dokaj preprosta. Lahko bi jo oblikovali v slogan: »Predsednik republike ni moralna avtoriteta, to kvečjemu šele postane.«

Krivic, skratka, stavi na rigidno razliko med »biti« in »postati« oziroma med »biti moralna avtoriteta po funkciji« in »postati prepoznan kot moralna avtoriteta«. Zaradi natančnosti naj citiram njegovo ključno stališče: »Da postane ne le zaupanja vredna oseba, ampak kar moralna avtoriteta v državi (ali ena od njih), pa je, kot sem že večkrat zapisal, redek in spoštovanja vreden dosežek – ne pa nekaj, kar predsedniku republike pripada že kar po funkciji ali kar po ustavi on ‘kar je’.« Iz celotne polemike od začetka je dovolj enoznačno, na kaj meri takšno »postajanje«: seveda ne na avtodeklarativnost, temveč na prepoznanje drugih.

Krivic Debenjaku moralne avtoritete

Krivičev odgovor Debenjaku v Dnevniku

Bodimo pozorni na način, s katerim Krivic operira, ko uporabi izraz »funkcija«: iz konteksta je jasno, da ga uporablja ne zgolj v pravnem oziru. In res ima prav, biti predsednik republike ni samo pravna, temveč tudi družbena vloga. Ne more biti dvoma, da je pripis moralnosti rezultat širšega družbenega prepoznanja; do sem se s spoštovanim Krivicem lahko strinjamo. Če nam politiki ali državniki lažejo, kradejo ali počnejo nemoralne reči, jih kot moralne avtoritete ne bomo več želeli prepoznati. Toda tu se je izognil načelni dilemi, ki je drugod: poudarek je na tem, da jih »ne bomo več« prepoznali, ne pa »ne bomo prepoznali«.

Dejansko je moralna avtoriteta najbrž dvosmeren proces, toda Krivic mora nujno izhajati iz skrajno nenavadne družboslovne teze, da v dani družbi nobena družbena vloga, ki jo zaseda posameznik, ni prepoznana kot nosilka moralnosti. Če namreč predsednik republike ni nosilec take pričakovane moralnosti, to ne more veljati za nikogar v politiki, ne za predsednika vlade, poslanca ali koga tretjega. In ker ni dobrega razloga, da bi delali razliko med različnimi vlogami, to bržkone ne velja za nikogar v družbi: za Krivica moralna avtoriteta vselej šele postanemo. Njegova teza mora veljati univerzalno. Ko se zavihtimo na predsedniški stolček, ta družbena vloga ni v ničemer drugačna od npr. službe mesarja ali picopeka – če omenim dve drugi, s katerima Pahor v svoji populistični agendi rad zamenjuje svojo. Povedano drugače: zanj mesar nima prav nič manjše moralne avtoritete kot predsednik republike. Oba po nujnosti začenjata iz čiste nule.

Krivičeva zame skoraj šokantna razlaga je, za začetek, že psihološko neprepričljiva. Seveda vse raziskave kažejo, da ljudje radi sledimo moralnim zgledom športnikov, »celebrities«, šolnikov, akademikov ali politikov. In to neodvisno od tega, kaj počnejo: tudi slabi zgledi žal vlečejo. Takšno avtoriteto pač predpostavimo, a jo tudi ustrezno odvzamemo, če nas nekdo razočara. Več moralnosti pripišemo nosilcem javnih funkcij. Če bi npr. Pahorja ujeli med krajo v trgovini, bi naše zgražanje bilo večje, kot v primeru našega soseda, ki je sicer avtoličar. Takšno bi bilo ravno zaradi našega pričakovanja, ki ga gojimo do moralnega početja na podlagi podeljenih družbenih vlog. Nekatere od teh so tako visoko na lestvici, da jim vnaprej pripisujemo avtoritativnost, z razlogom. Nanje pa vežemo naša moralna pričakovanja.

Podobno je neprepričljiva v sociološkem oziru, saj v celoti zanika deskriptivno naravo moralnosti: po njej je morala vzorec predpisov, ki jih kot člani družbe predpostavljamo. Njegova teorija pa zahteva obrat od tega: državljani po njegovem družbenim vlogam ne pripisujemo prav nobene moralnosti. Če res ne bi gojili nobenih vnaprejšnjih moralnih predstav do funkcije predsednika, kot meni Krivic, jih ne bi že od dneva volitev. In potem ne bi mogel oporekati, če bi na to mesto izvolili cirkusanta, mafijskega botra ali množičnega posiljevalca. Prvega državnika bi, če ni v ničemer pomembnejši nosilec moralnosti že po družbenem položaju, morali obravnavati z enakimi vatli kot dejanje prej omenjenega mesarja – nenazadnje že v novinarskih ali medijskih poročilih. Verjetno je težko našteti vse absurde, ki sledijo iz omenjene teze. Končno velja še naslednje: če ni moralna avtoriteta po definiciji, po svoji vlogi, potem je predsednik republike težko tudi politična.

In, tretjič, kot sem že zapisal v prejšnjih replikah, je Pahorjeva pozicija in Krivičeva podpora tej že po sebi »samospodbijajoča«. Kajti vsa dejanja, kot je npr. zavzemanje za narodno spravo, ne morejo imeti nobene večje teže, kot če bi se zanjo zavzemal naš prej omenjeni anonimni sosed. Predsednik ne more upati, da bo verodostojno in uspešno naslovil ljudstvo kot moralna avtoriteta, če to ne želi biti.

Krivičeva začetna gromka pohvala Pahorju, ker se je odpovedal takemu poslanstvu, je kasneje bila ublažena s trditvijo, da gre morda za njegovo značajsko skromnost. Čeprav avtor večkrat poudari, da je kritičen do njegovih konkretnih spornih dejanj, da bi izpostavil konceptualno raven razprave, pa se zdaj zdi svojevrstna ironija, da aktualni predsednik, velikokrat v funkciji flirtajočega populista, parazitira na točno takšnem pogledu, kakršnega je razvil Krivic. Kar počne ves čas, je ravno »raztopitev« predsedniške funkcije, njena izenačitev z vsemi drugimi. Operacija, ki jo vsi grajamo, ima ob populistični motivaciji za svoj proizvod ravno to, čemur še dalje striktno oporekam: da bi smeli ali morali državljani v predsedniku ugledati osebo, do katere nimamo nobenih vnaprejšnjih moralnih ali s tem povezanih političnih zahtev.

P.S. Objavljeno v nekaj skrajšani obliki v Dnevniku.

Več:

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

Še en odgovor Krivicu: o lažni skromnosti predsednika, ki ne bi bil avtoriteta

Information

This entry was posted on 18/09/2017 by in mediji and tagged , , , , .
%d bloggers like this: