Prevčeva Planica kot praznik desnih vrednot

Temu se reče perfidna apropriacija ali prilaščanje športnikov – ko so uspehi vrhunski, bi vsi radi bili na njih udeleženi. V dnevih, ko smo ponosno slavili uspehe Petra Prevca, si ga nekateri osebno brez sramu prisvajajo in pripisujejo njegove zasluge sebi.

Tako smo pri prvaku opozicije Janezu Janši lahko prebrali, da Prevca ne bi bilo, če ne bi bilo vlade SDS – no, retvitnil je gospo Milojko Balevski, občasno kolumnistko Večera, ki je tvorno pomagala graditi njegov medijski imperij. Andreja Valič Zver je temu prikimala, Janša je ustvaril pogoje za planiški triumf!

SDS je namreč skupaj z Janšo menda poskrbela za infrastrukturo Planice. Tudi če bi to že res držalo, iz tega menda logično sledi fenomen Prevc. Prav včeraj pa je se prvak opozicije priklonil še misli, da je bila Planica praznik desnih vrednot in jih tudi naštel: individualizem, poštena tekma, trdo delo, zaslužki in domoljubje.

Prisvajanje športa in športnikov, šlepanje na njihove uspehe, ni posebej inovativno, komunikacijsko in propagandno predstavlja piar dejanje na prvo žogo in je, kot kaže, velikokrat uspešno. Politiki se silno radi pomudijo v družbi zmagovalcev, da bi si višali vidnost in javnomnenjsko podporo. Seveda pa moraš pokazati še nekaj dodatne arogance, če si želiš pripisati še zasluge zanje. Kdo ve, morda je Janša v Planici zrihtal tudi odlične, tako rekoč sanjske vremenske razmere z obilico sonca.

Zabavna postane ta računica, ko jo dodatno postavite v omenjeni ideološki okvir. Ko recimo menite, da Prevca ne le ne bi bilo brez vas, brez SDS, temveč da je on celo promotor vaših ideoloških prepričanj.

Da je Prevc tako rekoč desničar, da zagovarja vaše vrednote, ne leve. Čeprav je znano, da SDS rada na ta način novači med športniki, da jim je to uspelo v primeru Tine Maze, bo zanimivo videti, ali se bo v prihodnosti z Janšo slikal tudi Pero Mišica. Ne zato, ker bi on to želel, ampak prvi: če bo slovenski športni junak, eden največjih v zadnjih desetletjih, pristal na ujetost v skrbno stkani mreži okoli sebe s strani tistih, ki so mojstri propagandnega tkanja in populističnega prisvajanja, socialnega mreženja

Tudi seznam vrednot je tudi osupljiv: menda levici ni lastno, da bi bila individualna, da bi bila poštena, da bi trdo garala, da bi imela rada domovino in da bi bila privržena – presenečenje – želji po zaslužku. Čigavi že, morda športnikovi?

In Peter je menda, pravijo, vse to. Da ne govorimo o 111.000 obiskovalcih Planice: po tej interpretaciji so to »naši«, vsi po vrsti pravcati cvetober domoljubov, privrženih desnim vrednotam.

Apropriacija je, če je dovolj vztrajna in ponavljajoča, običajno uspešna: tako kot so naši počasi interpelirane v  »naše«, počasi »naš« postane Peter in nato še vsa Planica.