Profesor kot poslanec je problem

Profesorji v parlamentu so problem. Veličasten kompromitacijski dosežek Planeta SIOL, ki nas popelje nazaj vse do Bismarckove »88 profesorjev – domovina, ti si izgubljena!«. Ker je v novem sklicu slovenskega Državnega zbora preveč profesorjev, se nam, skratka, ne obeta nič dobrega. Novinar Aleš Žužek jih našteje 7 od 90, kar je po njegovem 7,7 odstotka poslancev in odločno preveč:

Skupaj v DZ učitelji na univerzah trenutno predstavljajo okoli 7,7 odstotka poslancev v zdajšnjem sklicu parlamenta, kar je precej več od njihovega povprečja v družbi. Če prištejemo vse profesorje, docente, lektorje in predavatelje, namreč ti predstavljajo le 0,33 odstotka slovenskega volilnega telesa.

Še bolj profesorski je bil znani nemški frankfurtski parlament v letih 1848–1849, ki je nastal po marčni revoluciji leta 1848. Od 830 poslancev je bilo kar 223 pravnikov, 124 učiteljev in 184 pripadnikov svobodnih poklicev (od tega 106 odvetnikov). 312 poslancev je bilo sodnikov in javnih uslužbencev. Univerzitetnih profesorjev in lektorjev je bilo 49. Samo 60 poslancev je prihajalo iz trgovine in industrije in le 46 iz kmetijstva, čeprav so kmetje predstavljali veliko večino prebivalstva takratne Nemške zveze.

Manira dokazovanja je na ravni  adhominalne diskreditacije (seveda profesorjev, ki nikakor ne sodijo v parlament) in nekakšne zgodovinsko asociirane krivde po povezavi (guilt by association):

A je slovenski poslanec (B).

Toda A je tudi profesor (C).

Torej so vsi B (parlament) večinsko & nadpovprečno C.

Toda B kot C je zgodovinsko (anekdotično, asociacijsko) problem.

Implicitno: Torej so slovenski B kot C problem, lahko uničijo domovino.