::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ženska je orodje

Ona je rekorderka po številu osvojenih točk v skupnem seštevku svetovnega pokala. Ona je dvakratna svetovna prvakinja. Ona je dvakratna olimpijska prvakinja. Ona je Tina Maze.

On je moški, ki je v Sloveniji to našel, svoj izziv, svojo žensko. On je genij, vsi geniji so norci. On je vodja ekipe aMaze, ljubimec in mučitelj Tine Maze. On je Andrea Massi.

To, Tina Maze in Andrea Massi, ta norost, ta popolna predanost, ti uspehi, ta presmučana pot, to, to je lahko le Resnična ljubezen.

Patetični slog novinarja Poleta skriva v sebi številne neizrečene premise. Dve bi izpostavil. Jaka Lucu po vsem sodeč verjame, da je vznik »Resnične ljubezni« (ah, kako patetično, že brez velike začetnice) vezan na športno predanost in uspehe. No, takšen »non sequitur«,  kjer je vznik ljubezen porodil dosežke,  težko vzdrži resen premislek. Kar želi novinar zatrditi, je nesporno prav vzročna povezava med obojim: veličastni rezultati Tine Maze  v Sočiju so delo te ljubezni. So posledica medsebojne kemije. Malce težje bi si namreč predstavljali, da novinar verjame v srečno časovno »nevzročno« ujemanje enega in drugega.

V ozadju hitro prepoznamo vzorec, ki ga vsebuje star Vergilijev rek »omnia vincit amor«: pri čemer ljubezen tu premaguje vse dobesedno, namreč v športnem, kompetitivnem smislu.

No, do te točke bi se marsikdo, v skladu s svojimi koncepcijami ljubezni, morda celo strinjal – ljubezen je čudežna energija, ki nam daje moč, npr. za telesno vežbanje in disciplino, katere uspeh je lahko potem tudi športne narave. Daje nam moč, ker je to ljubezen do našega trenerja in s tem motivacijo, da postanemo fizično odlični. Če Andrej Šifrer (v svoji pesmi) kot zaljubljenec v svojo zobozdravnico »tvega«, da bo imel odlično popravljene zobe (»vedno znova si izmišljam nove bolečine, da videl bi jo«), tudi športnica »tvega«, da bo njeno telo »postalo popolno«, če ima ob sebi Andreo Massija. In res: Massi nikoli ne omenja ljubezni ob sebi, omenja le njeno telo.

A najbrž ne drži, da je takšna ljubezen zadostni pogoj za športne uspehe. Sploh pa ne vrsta ljubezni, kot jo opisuje novinar: namreč to ni kar »še ena ljubezen«. Kajti on, Massi,  je nor, kar dokazuje njegova genialnost (še en čudaški »non sequitur«), njegova genialna norost pa se kaže v »mučenju« tiste, katere ljubimec je.

Njegovo odkrito mučenje, ki menda tvori ta čudovit ljubezenski odnos, ki je šele lahko porodil  veličasten slovenski ponos in zaradi česar moramo tej »resnično ljubezni« posledično močno pritrditi, se kaže, še pravi novinar, kot njegov lasten stres, ki ga mora pozdraviti:

Na tem potovanju jo je osebno žalil, preklel ji je družino in narod in politično usmeritev ter se spravil v stanje velikega stresa, ona je slaba za njegovo zdravje, a tudi edino zdravilo, še veliko teže bi bilo brez vseh teh odrekanj, brez vseh teh lomov, brez vseh teh nemogočih uspehov. Ona je te žalitve sprejela, odpirale so jo, ji dale moči za nemogoče. Nemogoče za druge, mogoče za njo.

Skorajda perverzije kakega Nočnega portirja. Ljubezen je tu že neka sadomazohistična igra z agresivnimi in političnimi konotacijami. In kakšen paradoks: opevana resnična ljubezen, ki je podlaga trenutnega nacionalnega ponosa Slovencev in brez katere sploh ne bi mogli biti ponosni, temelji na preklinjanju družine in slovenskega naroda. In čudni kemiji poniževanja, mačistični logiki ženskega podrejanja.

Ja, prav to je morda tisto, kar ima v mislih novinar Poleta: androcentrične priloge Dela, ki z mastnimi gostilniškimi vici, promocijo športnega andro-duha in neskrito moškim pogledom vidi žensko in olimpijske uspehe nujno na način, kot sem ga opisal. « Z obveznim poklonom pevki Pink: »Sometimes I wanna slap you in your whole face«. Prosto po Brechtu: »Ženska je orodje/orožje. Vzemi ga/jo v roke«.

Massi Maze Polet

Information

This entry was posted on 27/02/2014 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, časopisi.
%d bloggers like this: