Drago Ocvirk in otroci, ki jih dela Udba

No, enigma izstopa dr. Draga Ocvirka iz duhovniškega stanu je danes v Dnevniku končno razkrita! V obsežnem pogovoru ali reportaži z njim, ki ne pušča več veliko dilem.

62 letni teolog si je ustvaril družino. Ima desetmesečno hčerko, drugi otrok je na poti. Iskrene čestitke! Življenjska zgodba enega izmed ključnih imen domače Katoliške cerkve, ki za navadne smrtnike ni nič posebnega, bi dejali. Pa je. Zaradi okoliščine ali dveh.

Iskanju otrok duhovščini namreč dosega zadnja leta travmatična obeležja, ki stresajo vrhove Cerkve. Novinarji so se tako trudili, da bi našteli otroke sprva nadškofu Alojzu Uranu. Pa ni šlo. Vatikan jih je menda našel, zato je Urana izgnal. Nihče ne ve, kaj je res. Potem so jih preštevali kardinalu dr. Francu Rodetu, celo našli kandidate za test očetovstva. In spet ni šlo: domnevni sin Peter Stelzer je skrivnostno izginil v noč in mediji so se zadovoljili z ekspresno predstavljenimi dokazili testa očetovstva.

Če pomislim na to dvoje, je Ocvirkova zgodba drugačna. Novinarji so strumno korakali mimo njega, ko je te mesece ponosno potiskal svoj otroški voziček po Ljubljani, pa jih to ni zanimalo. Od prvega zapisa (ali namiga) v Večeru, da se Ocvirk poslavlja in prestopa v posvetno življenje, je minilo 20 dni molka!

Novinarji so torej lahko srečnega očeta videli v družbi njegove družinice kar na ulici, a se niso spomnili pristopiti. Lahko so bili očividci dokazilom, a so slepi šli svojo pot. Da so bili zgolj dostojni in človeški, da o zasebnosti niso želeli pisati? Ne se hecati.  Ali pa očetu morda, kot vsi mimoidoči, niso verjeli, kakor potoži sam:

No ja, odkrito pristavlja, tudi sam svojega novega »projekta« ni prav nič skrival. »Ko sem po Ljubljani v vozičku sprehajal svojo hčerkico, so me ljudje včasih vprašali, čigava je. Ko sem rekel, da je moja, so se samo smejali. Češ, dobra šala.

Dobra in slaba šala

V luči dveh podatkov pa Ocvirku povsem ne verjamem. Enega bom navedel: slabo leto nazaj se je energično zgražal nad tem, ker bi moral kardinal Rode prestati test očetovstva. Zaklinjal se je, da med Črtomirom in Bogomilo ni bilo ničesar – ker on tako ve. Če bi sodil po sebi, bi moral biti bistveno manj vehementen. Ko je spisal pismo podpore kardinalu, je najbrž že vedel, da je njegov otrok na poti: pismo nosi datum 1. september, nekje decembra ga je doletela vest o rojstvu – če seveda ni bil ves čas zraven. Vsekakor je v času, ko piše prijateljsko pismo v podporo kardinalu, zelo dobro vedel, da je oče nerojenemu otroku. No, tu je še en alibi: če mu povsem verjamemo, se je vse začelo odvijati zelo premišljeno kako leto in pol nazaj, torej aprila ali maja 2012. Takrat se je menda odločil za družino.

In ravno zato se mi ne zdi psihološko preveč kredibilno braniti Rodeta v situaciji, ko je obtožen nečesa, česar bi lahko bil sam obtožen v danem trenutku. Še več, bil je pripravljen splesti celo teorijo zarote o nekakšni Udbi, ki je preko Tanje Stelzer delovala proti mlademu kaplanu Rodetu. In tudi teorijo zarote proti časopisu Delo – še preden so bili znani rezultati testa 2. oktobra 2012.

Ocvirk nenazadnje 1. septembra 2012 sploh ni razmišljal o zapustitvi duhovniškega stanu. Kako to vemo? Ker še danes pravi, da bi najraje kar ostal duhovnik. Kot pravijo mame, je tudi v tej fabuli najpomembneje, da so otroci zdravi. S pametjo je nekoliko drugače. Predstavljamo si zlahka, da je tistega septembra lani močno podoživljal nekaj, kar se lahko realno zgodi tudi njemu. Kako mu je lahko ravno ob tem šinilo v glavo, da so otroci proizvod Udbe, ve le on sam.

+++

Pismo dr. Draga Ocvirka kardinalu Rodetu

5. 9. 2012

Za nas ste bili Samarijan

Dragi gospod (op. ur. kardinal), zadnji teden sem se mudil na delovnem obisku na Russellovem otočju. Domačini mu pravijo Lavukal, tj. kopáti sanje, po naše: uresničevati sanje. Obiskal sem tri od petih katoliških skupnosti in dve anglikanski. Povsod sem doživel zelo prisrčen sprejem, ker lahko njihovi otroci hodijo v vrtec oz. šolo tudi po zaslugi dobrotnikov iz Slovenije. Škoda, ker niste bili z menoj! Videli bi, kako lepe in koristne sadove je obrodil veliki dar, ki ste mi ga izročili lani za šolanje otrok.

Na Russellu ni ne elektrike ne interneta, zato sem šel včeraj v mesto in kupil internet za kak teden. Doma sem se takoj povezal … pa bi raje videl, ko se ne bi. Skoraj me je kap, ko sem odpiral pismo za pismom. Tu složno s Salomonci delamo, da bi se ljudje izkopali iz »blata«, v Sloveniji pa so očitno složni le, ko koga tunkajo v »blato«. Za zjokat: še včeraj sanje z Lavakulci, danes s Slovenci pa sranje (oprostite zaradi izraza!).

Kaplan – prava pomlad

Sam sem med privilegiranci, ki smo vas spoznali v najstniških letih. Z vašo pomočjo, zgledom in spodbudo smo namreč začeli na obrobju Celja sanjati, gledati čez plotove, dihati. Sv. Jožef je čez noč postal pojem, Vincencijeva kapela, kjer smo imeli verouk, je postala pretesna, zgraditi ste morali novo prostorno učilnico. Iger, živžava, izletov, pohodov … ni manjkalo. Končno si je nekdo vzel čas za primestno mladež! Navdušili ste tudi odrasle. Prej polprazno Cerkev so zaradi vaših pridig pri nedeljski popoldanski maši napolnili meščani. Po mestu se je širil glas, da je kaplan pri Jožefu prava pomlad.

Za nas najstnike ste bili pomlad na kubik! Nič kolikokrat ste nas peljali v kino, poleti na bazen, pa v okoliške kraje. Z vlakom smo šli k sv. Roku, kjer ste nam odkrivali vrhunski rokoko; ko ste dobili avto, smo po skupinah obiskali belo Ljubljano, šli v Medulin taborit … Vedno ste koga pobrali, da vam je delal družbo na poti. Z vami sem bil, ko ste peljali v Ljubljano slikarja Staneta Kregarja. Kako vas je spodbujal, da niste popustili alfa romeu, ki vas je hotel prehiteti. Za tiste čase ste peljali bajnih 140! Za 29. 11. (državni praznik) ste vzeli s seboj tri fante, a nismo še bili iz mesta, ko smo na poledeneli Ljubljanski delali piruete, dokler nas ni zaustavila svetilka. Nam nič, zeleni Major pa precej obtolčen. Vedno se je kdo od nas peljal z vami, zato tudi sam na Salomonih naložim otroke, pa tudi če le za nekaj metrov. Vi ne veste, kakšno veselje je to. Če bi mogel, bi delal samo to!

Zbližali smo se, se sprijateljili, najstniki smo vam zaupali kot nikomur. Tudi vi ste nam zaupali, saj ste nam razlagali, kako je v svobodnem svetu, zakaj komunizem nima prihodnosti, v nas ste vsajali vero v samostojno Slovenijo … Ko smo postali samostojni, mi je prijateljica dejala: »Poglej, a ni zanimivo, kdaj nam je ‘gospod’ že govoril o vsem tem!« Ravno toliko ste bili naš in z nami, da ste nas naučili sanjati in sanje prevajati v življenje. Znali ste nam vzbuditi samospoštovanje in ponos, dali ste nam hrbtenico in odprli obzorja … Za nas ste bili Samarijan: postavili ste nas na noge, usposobili za življenje.

Tak ste bili do vseh … npr. do otrok partijskega veljaka, ki jih je pustil materi, sam pa odšel z drugo. Ni vas motilo, da jih vera ne zanima … Ko sem vam nekoč omenil neke govorice glede Tanje, ste me blago, a odločno poučili, naj ne verjamem govoricam, ki poenostavljajo in delajo vse ali belo ali črno, življenje pa je vmes, je mavrično; naj se naučim zaznavati njegove barve in odtenke. Hvala vam za to! S Tanjo sva bila v isti šoli v paralelki. Nekoč sta imela razreda skupne vaje. Sredi vaj se odprejo vrata in vstopi Tanja v pomečkanem »šuškavcu« (dežnem plašču), lasje od dežja polizani; vsa zasopihana in presenečena obstane. Ob pogledu nanjo so se vsi zakrohotali, njej pa so se ulile solze in je stekla iz razreda. Neizmerno mi je bilo hudo zaradi nje, a še danes sem vesel, da se takrat nisem zakrohotal. Ob vas sem spoznal, da je resničnost nekaj drugega kakor videz!

Udba se vmeša

Potem je počilo. Ko ste nekoč po stari navadi iskali družbo za v Ljubljano, je bila prosta le Tanja, vaša najbližja soseda. Če se ne motim, takrat ni več hodila v šolo, ali pa jo je špricala, kar ne bi bilo prvič. Nista prišla daleč: v Savinjski ste spet leteli s ceste. Ko ste bili v bolnišnici, sem poiskal Tanjo. Povedala mi je, kaj se je zgodilo in kako so jo trikrat zasliševali »miličniki v civilu«. Od nje so zahtevali le, naj podpiše, da ste šli s ceste, ker ste jo otipavali. Toda Tanja je bila dovolj stara, poštena in samozavestna, da se kljub obljubam in grožnjam ni uklonila. To seveda ni bila ovira, da se ne bi govorice iz Udbine kovačnice razširile … in jih danes spet pogrevajo.

Kmalu po nesreči ste bili prestavljeni v Šentjakob, precej vaših veroukarjev pa se nas je porazgubilo po srednjih šolah. Sam sem takrat Tanjo izgubil izpred oči, sva se pa nekaj let kasneje spet srečala pri sv. Jožefu. Jaz je nisem spoznal, ona me je ogovorila. Bila je lepa, postavna, urejena, nasmejana in očitno bivanjsko izpolnjena. Takšne nisem bil vajen, zato se mi je to srečanje toliko bolj vtisnilo v spomin. Zvedel sem, da ji gre dobro in da je v Nemčiji, sam pa sem ji povedal svojo štorijo; beseda je nanesla tudi na vas, obudila sva nekaj spominov in se zadovoljno razšla z mislijo, da je bilo z vami lepo in da na tem gradimo naprej.

Vaša zgodba, ki je vtkana v vašo mladost in polet, toplino in bližino, ki smo jih bili v tistih časih deležni mnogi, ne le Tanja, je bila lepa in poštena, zdaj pa jo mažejo in delajo iz nje njeno nasprotje. Čudi me, da se doslej ni oglasila Tanja, ampak je novinar za njenega tiskovnega predstavnika določil njenega sina, ki pravi, da z njo ni govoril 22 let. Kako lahko zdaj kar naenkrat verodostojno govori namesto nje, ne da bi kdorkoli vedel, ali ga je za to pooblastila ali ne!? Ne nazadnje, tudi to, kar naj bi menda izjavil Peter Stelzer, novinar skrbno prežveči, tako da ni več mogoče ločiti, kaj je njegovo, kaj Petrovo, kaj Tanjino. Videti je, kakor da en sam igra vse te vloge, pa še »ogorčene sorodnike«, »neimenovane priče« in »vse vpletene«. Bo v prihodnje vključil v zgodbo še vrtne palčke in (gnojne) vile? Zdaj ko ste popljuvani, niso več pomembni ne Tanja, ne Peter Stelzer, ne DNK test … bili so le sredstvo. Ne dvomim, da bo Delo z vsemi močmi manipuliralo, da do testa ne pride, da bi lahko dvom gojilo naprej in napletlo še kakšno pripovedko o hudobnem volku in rdeči kapici.

Naj pride resnica čim prej na dan

Vem, da vas huje niso mogli raniti in prizadeti, zato sem v teh dneh z mislimi in molitvijo pri vas. Naj vsaj nekaj tistega lepega, pristno človeškega in evangeljsko žlahtnega, kar ste v celjskih letih storili in dali doživeti nam mladim – tudi Tanji –, pride čim prej na svetlo; naj se resnica in pravica ne mudita. Še naprej vam želim tiste trdnosti in neupogljivosti, ki se je oblikovala v letih izgnanstva, intelektualno vzpostavila na Sorboni, prekalila v boju za svobodo proti totalitarizmu, izkazala v Rimu in Ljubljani … Tako kakor takrat naj vas tudi zdaj vodi vaš: Stati inu obstati. Naš salomonski lavukal pa naj vas spomni, da je mogoče uresničevati sanje kljub ciklonom in cunamijem. Ostanimo povezani, Bog z vami, korajžno naprej.

Salomonovi otoki, 1. septembra 2012