::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Hudi duh novinarske levice

Kako ukrotiti hudega duha slovenske novinarske levice je tako rekoč panaroidna ur-fantazma naše politične desnice. Od tod nenehne vojne z mediji in konstruirani petstoenainsedemdesetkrat pomnoženi sovražnik. V razpravi z mladežjo SDS je vladin tiskovni predstavnik Anže Logar, mojster manipulacije s tujimi novinarji, navrgel zanimivo misel, ki jo Dnevnik danes takole povzame:

V debati o strategijah vladnega komuniciranja v razpravni dvorani na sedežu stranke je Logar ocenil, da se bo »medijski in opozicijski stampedo«, ki je bil, kot pravi, značilnost prvih stotih dni Janševega vladanja, nadaljeval tudi v prihodnje. Nakazal je značilno prepričanje SDS, ki večji del novinarskega ceha povezuje s (trenutno opozicijskimi) političnimi strankami na levici, četudi drži kvečjemu to, da upoštevanja vreden del novinarjev goji levičarski svetovni nazor. S tem pa stranke slovenske »levice« nimajo veliko skupnega.

Historično levičarstvo

Fantazma, da je pretežni del slovenkih novinarjev podpornikov levice, je že zimzelena. Pokojni Danilo Slivnik ji je rekel »historično levičarstvo«. O tem pišem v svoji knjigi – takšna »epistemološka« teza je leta 2005 in dalje služila surovi politični podreditvi medijev (dokler je šlo). Takrat je Slivnik tenkočutno razložil, od kod nezadovoljstvo v njihovih vrstah, češ le tarnajoči in menda nesvobodni novinarji se priglašajo k besedi, torej njihova ocena ni zares merodajna. Ne moti jih cenzura, je razmišljal, v napoto so jim le novi gospodarji. A tega novinarji ne povejo naravnost, ker bi »razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis profesionalističnega in znanstvenega diskurza«, kot je takrat pojasnjeval dr. Matej Makarovič.

Logar danes ponavlja Slivnikovo vajo (no, takrat je bila tudi njegova, zasedal je isto funkcijo). Izpeljava je hudo pomanjkljiva. Za to, da bi ugotovili, da novinarsko svobodo pri nas ogroža desnica, kot novinar ali kdo drug ne rabite biti levičar, tu je nekdo podlegel zmoti »ne sledi«. Lahko jo tudi obrnemo in dobimo »napačen vzrok«: zato, ker so novinarji levičarji, zdaj tolčejo po desnici pod pretvezo okrnjene avtonomije. Za takšno stališče, češ novinarsko splošno levičarstvo je vzrok za proteste, se ne navaja nobenih dokazov. Makarovič je izpeljeval iz teze še nekaj paralelnih enako nedopustnih trditev, denimo o sprenevedanju medijskih strokovnjakov, ki ne povedo naravnost, da jih moti oblast desnice, prejšnja jih pa ni, ali pa o razlogih levičarstva novinarjev, ker jih za takšne bojda naredita fakulteta in delovno okolje. In smo spet pri FDV…

Bolj levi od levice

No, Logar je vendarle storil malodane antološki korak dlje v svoji hevristiki. Pravzaprav vpelje novo premiso in nakaže zanimiv, zaenkrat še ne viden sklep, ki ga sicer ne izreče eksplicitno. Če zložimo premise, lahko dobimo tako sklepanje:

(1) Slovenski novinarski levičarji so povezani s politično levico trenutnih opozicijskih strank.

(2) Slovenska levica pa nima veliko skupnega z levičarstvom.

(3) Torej so naši novinarski levičarji bolj levi o slovenske levice.

Sklepanje bi lahko še nadaljevali:

(4) Torej so naši novinarski levičarji edina (prava) slovenska (nestrankarska) levica.

Pogledati Poglede

Če bi veljal (4), bi potem pravzaprav veljalo tudi, da so naši novinarski levičarji, sicer prevladujoči v skupnosti, izgubili svoje politične gospodarje. Da so trenutno rahlo deorientirani, ko se levica pogreza v živo blato Pahorjeve nenačelnosti ali korupcijskih afer. Seveda so prodane duše, ki hrepenijo za gospodarji, povsod. A moja izkušnja desetletnega spremljanja pisanja in nastopanja slovenskih novinarjev je čisto drugačna. Ne gre za to, da so slovenski novinarji levi. Gre za to, da si domišljajo, da soustvarjajo slovensko politiko. Lastijo si to moč (z izbiro gostov, poudarkov, tem in agend, z nenehno cenzuro ipd.) in je ne izpustijo iz rok. Lep dokaz temu so včerajšnji Pogledi, ki so obetali razpravo na naslovno temo »Kako žlahtna bo slovenska levica v prihodnje«.

V popolnoma  pristranskem uvodnem prispevku Bojana Travna, ki si je dal duška nad levico in jo slikal kot hudiča iz ozadja, je gledalec lahko šokiran ugotovil, da v studiu sedi sedem »levičarjev«. Od tega prav vsi bolj ali manj vpeti v politiko. Se pravi: desničarju ali komu drugemu ni bilo pripuščeno stopiti v studio, tudi komentatorju ne. Od tega so kar trije gosti bili trenutni kandidati za predsednika stranke SD – in to dober teden pred volilnim kongresom! Razprava se je izključno vrtela okoli tihe podmene, da je prihodnja slovenska levica lahko le to, kar bo nastalo iz SD in kar ne bo nastalo iz PS, ki je itak trenutno sredi afer svojega predsednika.

Povedano preprosteje: voditelj oddaje si je domišljal, da v oddaji ustvarja prihodnjo slovensko levico in da sam bolje od gostov ve, kaj bi ta morala biti. (Ironija: tega verjetno ni počel s pozicije osebnega političnega navijaštva v prid levici, a greh je isti.)

No, to je zame prava resnica slovenskega novinarskega levičarstva.

%d bloggers like this: