::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Politične gonje in manko demokracije

»Ne izvajamo politične gonje«, so danes povedali na Dursu. Saj res, zakaj bi jo? Ker se s tem očitkom Zoran Janković brani, da jo izvajajo proti njemu, ko mi očitajo nakazala, ki so stekla od ljubljanske občinske blagajne v smeri njegovega »večinskega« podjetja KLM Naložbe. In ni edini, ki je žrtev zarote.

Politične gonje kot trend

Preštel sem pretežno večino širših javnih rab izraza »politična gonja« s strani politikov v domačem političnem prostoru za leto 2012. Ugotavljam naslednje: samo letos so se k temu konceptu množično zatekli Franc Kangler, Ivan Simčič, Karl Erjavec, Zmago Jelinčič in omenjeni Janković. Maestro psihopolitike in kreator teze o »velikem poku iz Finske« običajno uporablja manj neposredne formulacije. Biti deležen politične gonje je torej, sodeč po vsem videnem, širok psihopolitični trend, čeprav marsikomu ne deluje prepričljivo. Ampak tak se moti, vseeno je uspešen! Kar lahko hitro opazimo, je premik psihopolitike paranoje na levo, tako rekoč njena harmonizacija po celem političnem prostoru, ne le po desnici. Včasih je med njima bila razlika tudi v tem. Če sledimo načelu »več paranoje, manj kvalitetne politike in demokracije«, so njeni nivoji pokazatelj naše vedno bolj gnile demokracije. In navzoče je oboje: tako tehnike njenega ustvarjanja kot neposredni učinki na ljudi.

Gonja in preganjavica

Beseda ‘gonja’ je čudovito povedna izbira izraza v tem kontekstu. Seveda prihaja iz ‘goniti’, ‘gnati’, ‘zasledovati’ (rus.), podobno v češ. pomeni ‘loviti’, ‘preganjati’, ‘zasledovati’. Indoevropski koren, iz katerega verjetno prihaja starocerkvenoslovenski nastavek, je pomenil ‘tolči’, ‘tepsti’, ‘ubiti’. Ko smo pri ‘gonji’, smo hkrati pri ‘pregonu’ in potem pri ‘preganjavici’ kot eni izmed temeljnih dimenzij paranoje, ki temelji na blodnji kot njenem prepoznavnem duševnem znamenju. Spomnimo se le na zimzelene Kanglerjeve mračne sile, ta izjemen indic mariborske politične psihopatologije. V sebi po kanglerjansko podvojen, kajti mariborski župan ne verjame le, da obstajajo mračne sile kot izraz za »strice iz ozadja«, katarine kresal in destruktivno levico, temveč da so mračne sile realno ime za prav to – mračne sile. Naj spomnim na svojo analizo njegovega zatrjevanja gotovosti o njihovem obstoju.

Verjeti ali ne

Znova ugotavljam, da javnost, sploh pa ne novinarji, ki zelo radi igrajo male intelektualne bogove, še vedno niso zapopadli vpliva politične retorike na prepričanja in mentalni dispozitiv državljanov. Ali ga vsaj nočejo priznati. Zdi se jim, da je zatekanje k frazam o »politični gonji« zgolj prazna floskula bežanja proč od odgovornosti, priročna banalna formula za izmikanje in laganje politikov. Da je vsem jasno, da gre za teater, da so državljani razsodni in to razumejo. Figo in daleč od tega: trdim in v svoji knjigi o slovenski politični paranoji dokazujem, na kakšen način takšna retorika povzroča tudi realne učinke. Državljani kot končni naslovniki interpretacij so nasprotno pripravljeni takim trditvam verjeti in ravnati v skladu z novo ustvarjenimi prepričanji. V Mariboru občani res verjamejo, da srčnemu Kanglerju želijo škodovati onstran Trojan. No, vsaj veliko jih verjame. V tem smislu so te ad hoc novinarske razlage ne samo netočne, ampak tudi škodljive.

Je pa tudi drugače, recimo v bolj posvečenih krogih. Ko sem danes po televiziji gledal poslance Pozitivne Slovenije, je bilo na njihovih obrazih razbrati silovito pretvarjanje ob novici o domnevno nečednih poslih njihovega šefa. Nimam dokazov, toda domišljam si, da svojemu predsedniku pretežno ne verjamejo. Pač pa morajo zaradi osebnih in političnih koristi hliniti, da. Vendar so v tem izjeme – osmišljena zgodba, po kateri se napada Jankovića in s tem PS zato, ker ji je prav danes Ninamedia namerila čudovito prvo mesto, ali ker je direktorica Dursa »njihova«, bo prepričala marsikoga. Do te mere, da ne bo pripravljen niti malo verjeti Dursovim ugotovitvam. It’s all about the story: ustvariti je treba prepričljivo konspirativno štorijo.

Porajanje dvoma

Psihopolitika je s tem postala integralni del naše politike: kdor prepriča večino državljanov, da je žrtev zarote, lahko zmaguje na volitvah, se ohrani v stolčku ali ohranja rejtinge. Toda tu je še en pomemben obrat: s tem, ko Janković na tak način izraža dvom v Durs in ga označuje za politično instrumentaliziran organ, počne točno to, kar z nenehnimi dvomi v npr. pravosodje, tožilstva in sodišča počne Janša: sesuva ugled z dvomom v institucije, ki bi morale biti spoštovanja vredne in avtonomne. Ampak ta dvom ni več običajen dvom, je konspirativne narave in zato poraja spiralo vedno novega nezaupanja državljanov, s čimer dedemokratizira politični sistem v celoti. Kar torej od žrtev političnih gonj pričakujemo vedno znova, je nekaj enostavnega: naj svojo nedolžnost dokažejo na ustreznem mestu in s prepričljivimi dokazili.

Information

This entry was posted on 22/05/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, politika, politična paranoja.
%d bloggers like this: