::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Teater Primorje in novinarski statisti

Kakšni bi morali biti novinarski postopki v primeru žalostne zgodbe reševanja gradbenega velikana Primorje, kjer preti, da bo na cesti ostalo skoraj 1400 delavcev? Vzemimo svež primer.

Včerajšnje bizarne scene prihoda skrivnostnega atlantskega rešitelja Juliana C. Frosta III. v Slovenijo (ob nujnem spremstvu Andreja Drapala, nedavno pridržanega v drugi zadevi), gospod je s svojim podjetjem Icon Capital Group menda zadnje upanje za Primorje, rahlo spominjajo na drugega, duhovnega rešitelja, ki je prav tako včeraj pristal na mariborskem letališču (in v objemu mariborskega župana). Tako en kot drugi sta, se bojim, odigrala svojo funkcijo metanja peska v oči. Čeprav bi rekel, da je zlorabljen le en, drugi pa sodeluje v igri.

Interpretacijska dilema je tudi v tem primeru, kot da se iz primerov SCT, Vegrad in drugih nismo nič naučili, silno enostavna: se pred nami odvija organizirani circus fantasticus s navidez čudežnimi Robini Hoodi, z idejo kupovanja časa in dokončnega izčrpanja podjetja, ali pa naj res raje verjamemo v navdušujoč scenarij, po katerem je ameriški investitor v svoji dobrodušnosti med partijo pokra v svoji mehiški restavraciji (na TV?) slučajno naletel na zanimivo ponudbo v Sloveniji, v katero je bil sprva pripravljen vložiti nekaj 100.000 evrov, na koncu pa je ugotovil, da je ta dežela čudovita in jih z veseljem investira tudi 100 milijonov?

Slamnato, ki te ljubim

Kako verjeten je torej scenarij, da za Icon Capital Group dejansko stojijo sedanji lastniki iz Primorja Holding, točno tisti, ki naj bi pred leti denar iz podjetja nakazovali na številne račune v tujini? Zaradi česar Julian C. Frost III. zelo verjetno nikoli ne bo investiral svojih domnevnih 30 milijonov v podjetje (ali celo 100 in več), zato nihče ni videl niti enega evra, ki bi ga že investiral v podjetje, niti ni nakazal obljubljenega denarja za plače delavcev, niti ni nihče srečal ali videl kakšnega izmed menda navzočih angleških in ameriških strokovnjakov, ki preučujejo dokumentacijo poslovanja podjetja, niti ni dokazil, da ima na bankah obljubljena sredstva, niti ni izkazov, kateri so bili doslej uspešni posli podjetja, niti pojasnil, zakaj Icon Capital Group na njihovih naslovih kot podjetja sploh ne poznajo in zakaj njihovi telefoni brnijo v prazno. Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je podjetje slamnato in da je Frost na obisku v Sloveniji s čisto drugim poslanstvom – recimo po nareku »naročnika« kupovati čas, ko se izteče enoletni rok, da bi iz stečajne mase Primorja padlo vse tisto, kar je v njej še ostalo.

Zabavljaško, konservativno ali kako drugače

Žal vsi indici kažejo v to smer – in upam, da organi pregona zgodbo spremljajo, saj bo sicer g. Frost investiral še v Stožice. Dober človek pač. Kako naj torej v tej situaciji postopa novinar? Katera je prava doza skepse, kako naj svoje indice in induktivno znanje sporoči javnosti in državljanom? Bojim se, da sta dva pristopa povsem zgrešena: »zabavljaški«, kjer se novinarji norčujejo in duhovičijo, češ saj vemo, da gre za teater, s čimer izražajo svojo pasivnost in vdanost – na veliko ogorčenje 1400 delavcev, ter »konservativističen«, v katerem se ne želijo spopasti s sumi in se zadovoljijo le s pustim navajanjem faktov, okleščenih vseh nakazanih dvomov.

Lep primer tega drugega pristopa je časopis Večer. Do tega trenutka je svojim bralcem o čudežnem ameriškem investitorju v Primorje privoščil točno dva krajša zapisa (prvi, drugi danes). Povzemam natanko tiste in vse tiste stavke, kjer se omenja podjetje Icon Group in njihov lastnik Julian C. Frost III.:

O dokapitalizaciji s 30 milijoni evrov naj bi se lastniki Primorja dogovorili s strateškim partnerjem, družbo Icon Capital Group iz Atlante, in družbo Patera S. R. L. iz Vidma (ta stavek je podnaslov)

Po včerajšnji skupščini Primorja, edinega večjega slovenskega gradbenega podjetja, ki se je ob potrpežljivosti bank še obdržalo pri življenju, čeprav ne more pravočasno poravnavati posojilnih obveznosti, so lastniki družbe (Primorje Holding, ki je v večinski lasti dolgoletnega bivšega direktorja Primorja Dušana Črnigoja) sporočili, da so se s strateškim partnerjem, družbo Icon CapitalGroup (Atlanta, ZDA), in njenim regionalnim partnerjem, družbo Patera S. R. L (Udine, Italija), dogovorili o dokapitalizaciji družbe v višini 30 milijonov evrov, skladno s sprejetim sklepom na zadnji skupščini družbe. Icon Capital Group je družinsko podjetje s sedežem v Atlanti, ki se ukvarja z investicijskim bančništvom in svetovanjem. To podjetje so prejšnji mesec v Sloveniji omenjali kot morebitnega vlagatelja v trgovski center v ljubljanskih Stožicah.

Denar za izplačilo plač naj bi prispeval novi strateški partner, Icon Capital Group iz Atlante v ZDA, vendar ga doslej na račun Primorja še ni nakazal.
Kot je včeraj na tiskovni konferenci v Ljubljani po poročanju Slovenske tiskovne agencije povedal predstavnik te družbe Julian Frost, ki ga zanimajo nekateri projekti v Sloveniji, bi bil nor, če bi denar za Primorje nakazal, preden bo končan skrbni pregled družbe.

Vidimo lahko, da sta se avtorici obeh člankov povsem zadovoljili s sterilno previdnim navajanjem nekaterih osnovnih dejstev. Bralec Večera si ni mogel ustvariti nobenega pomisleka, da bi resnica tega cirkusa lahko bila povsem drugačna. Prav naprotno, Frost je izpadel kot zelo razumen človek, ki »bi bil nor«, če bi denar nakazal. Sprašujem se, kaj bi na takšno poročanje porekli delavci Primorja?

Prinašalci miru in denarja

Medtem ko so nam nekateri včeraj prinašali mir, so nam menda drugi denar. Novinarska odgovornost, ugotavljam vedno znova, je brezmejno velika. Mediji so nas pitali s srce parajočimi naslovi »Dalajlama in Kangler prinašata mir v Maribor«. Točno na način, pred katerim sem svaril v zadnjem zapisu.  Koliko pravih informacij torej potrebujemo, da našim medijem več ne bomo dovolili, da nas obravnavajo kot naivno čredo in poskušajo hraniti z otročjimi scenariji?

Information

This entry was posted on 16/05/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, politika, TV, časopisi.
%d bloggers like this: