::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kaj zanima študente novinarstva v zaključnih delih?

Že dlje časa opažam, da v Sloveniji ne obstaja omembe vredna produkcija diplomskih del, ki bi se ukvarjale z empirijo slovenskega novinarskega vsakdana. Zelo veliko je diskurzivne analize in tehnik poročanja, toda še zlasti pogrešam elaboracijo kršitev novinarskega kodeksa in profesionalnih standardov – popolna luknja. Ker je ta trend nekaj, kar je mogoče zlahka oceniti za obdobje najmanj enega desetletja, je glede na akutni manko kakršnih koli razprav o profesionalnih zdrsih, politično-kapitalskem obvladovanju medijev in njihovi direktni politizaciji takšno stanje že skorajda simptomalno. Nekaj podobnega ugotavlja sociolog Gorazd Kovačič za produkcijo diplomskih del na FDV – bolj s poudarkom na socialnem momentu in nepripravljenosti študentov novinarstva na razredni boj, kot temu pravi. No, moja spoznanja so bolj dramatična in ne zadevajo samo ekonomsko podstat novinarjev, temveč njim najbolj lastno materijo ali naravo njihovega dela, novinarski posel v njegovi smiselnosti sledenja etičnim in profesionalnim ciljem. Kovačič pravi:

Iz vseh teh podatkov lahko sklenemo, da so se študentje, ki so pisali zaključne naloge s področja novinarstva in medijev, od konca 90. let dalje postopno preusmerjali od nevtralnih h kritičnim temam, vendar pri tem prednjačita kulturna oz. diskurzivna kritika (uperjena zlasti zoper izključevanje manjšin in zoper potrošništvo na področju telesa) in etična kritika (zagovor zasebnosti in diskretne obravnave občutljivih tem) novinarske produkcije. Precej manj je kritike ekonomskih in političnih pogojev novinarskega dela in še ta je večinoma posredna, saj se osredotoča na institucionalno ureditev. Eksplicitnih raziskav pritiskov na novinarje je zelo malo. Prekarnost in z njo povezani pritiski na novinarje so pojav, ki je, sodeč po izboru tem študentskih zaključnih nalog, v času študija novinarstva na FDV komajda predmet študijske pozornosti.

Nabor tem diplomskih in magistrskih del ter doktorskih disertacij študentov novinarstva kaže, katere vidike novinarske stroke in poklicnega življenja poudarja študij novinarstva. Ta nabor lahko interpretiramo takole. Študij novinarstva bodoče poklicne novinarje usposablja za dobre obrtne delavce, ki poznajo pravila posameznih novinarskih žanrov, zvrsti in stilov. Ozavešča jih o politično (ne)korektni govorici in predsodkih ter marketinških konstruktih, ki lahko okužijo novinarske produkte. Poudarja pomen etičnega samoomejevanja pri javnem poročanju o moralno občutljivih temah. Nabor najpogostejših fokusnih skupin, s katerimi se ukvarjajo diskurzivno in etično kritične študentske naloge (standardni seznam manjšin, šibkejših skupin in intimnih praks), kaže na močan vpliv vladajoče liberalne ideologije, katere ključna moralna imperativa sta nasprotovanje diskriminaciji in spoštovanje zasebnosti. Razredna razmerja gospostva, v katera so vpeti novinarji v praksi, pa so, kot kaže, med študijem novinarstva obrobna tema. Tipični profil novinarja, vzgojenega na FDV, je torej naslednji: je obrtno dobro podkovan in liberalno ideološko ozaveščen, razredno pa povsem neosveščen.

Ko takšni delovno marljivi in ideološko naivni nadebudneži prestopijo iz fakultetne »vate« v kruto realnost trga novinarske delovne sile, kjer kraljujejo koncentracija nereguliranega medijskega kapitala, odvisnost medijskih podjetij in delavcev od premožnih naročnikov oglasov in prikritih oglasov, prekarne zaposlitve in mizerna cena delovne sile, se razredno dezorientirani posvetijo individualnemu boju za preživetje iz dneva v dan. V eksistenčni stiski še težje kot med študijem razvijejo sociološko imaginacijo. Dejavna razredna politika je tako stvar peščice osamljenih profesionalnih sindikalistov.

Fakultetni študijski proces novinarjev ne usposablja za razredni boj, zato pa visok vpis na fakulteto mest botruje nižanju cene njihovega dela. Če FDV ni sposobna razredno ozavestiti svojih diplomantov novinarstva in jih pripraviti na razredni boj, ki jih čaka v njihovi panogi, bi nemara lahko olajšala njihov razredni oz. tržni položaj vsaj s tem, da bi jih na leto proizvajala manj in bi s tem cena novinarskega dela narasla zaradi nezasičenosti trga novinarske delovne sile.

Lepo poantirano interpretacijo istega članka podaja Lenart Kučić v lanski decembrski kolumni Dela:

Zadnji dve desetletji kažeta, da slovenski novinarji niso bili dobri vrvohodci. Niso vedeli, kaj početi z medijsko lastnino, ki jim jo je prineslo lastninjenje. Ni jih motila prepletenost medijskih podjetij z državo in koncentracija lastništva v rokah maloštevilnih, večinoma problematičnih medijskih lastnikov. Niso razumeli, da ima komercialna medijska industrija drugačna pravila od nekdanjih državnih medijskih podjetij, ki so zaposlovala družbenopolitične delavce. Niso spremljali trendov na zahodnih medijskih trgih, ki so opozarjali, da so lahko pritiski kapitala za novinarsko avtonomijo enako nevarni kot pritiski politike.

Redno zaposleni novinarji velikih ljubljanskih medijskih hiš v slabo plačanih honorarcih in regionalnih kolegih niso prepoznali lastne prihodnosti. Uredniki niso videli, da jih izpolnjevanje vsiljenih načel uravnoteženosti ponižuje v uradnike, ki s štoparicami in ravnili merijo medijski pluralizem – koliko sekund in kvadratnih centimetrov papirja so namenili posamezni politični stranki. Nekateri novinarji so celo ponotranjili strankarske delitve, ki so postale neločljivo prepletene z njihovim delom. Zato so (p)ostali novinarji zelo razpršena družbena skupina, ki ne zmore prepoznati svojih skupnih interesov, identitete in nasprotnikov.

Opazovalci slovenskega medijskega prostora so iskali različne razlage za to razpršenost – od pomanjkanja novinarske tradicije in splošne državljanske zavesti do običajnih (domnevnih) „slovenskostnih” značajskih potez: upogljivosti, privoščljivosti in zaprtosti. V zadnji številki revije Medijska preža pa se je sociolog Gorazd Kovačič vprašal nekaj drugega: je za družbeno in razredno zmedenost novinarjev morda kriva tudi njihova izobrazba?

svoji raziskavi je ugotavljal, kakšne so bile teme zaključnih nalog (diplom, magisterijev in doktoratov) na temo novinarstva in medijev, ki so jih od leta 1990 zagovarjali študenti Fakultete za družbene vede (FDV). Zanimalo ga je, koliko avtorjev se je ukvarjalo s tistimi sodobnimi ekonomskimi in političnimi problemi novinarskega in medijskega polja, ki najbolj pereče določajo pogoje in možnosti za delo novinarjev: razredni položaj novinarjev, lastništvo medijev, vplivi medijskih lastnikov in financerjev, pritiski politikov in medijska politika.

Ko je analiziral podatke, je ugotovil, da so študente večinoma zanimale obrtne teme (novinarski žanri, študije primerov …), analiza medijskih reprezentacij in diskurzov (oglaševanje, zastopanost manjšin …) ter novinarska etika. Njihove naloge so od začetka devetdesetih let postajale bolj kritične ali problemske, vendar med njimi prevladuje kulturna kritika in kritika diskurza (izključevanje manjšin, potrošništvo na področju telesa) ter etična kritika (zagovor zasebnosti in diskretne obravnave občutljivih tem). Kritike ekonomskih in političnih pogojev novinarskega dela so zelo redke in večinoma posredne (raziskav pritiskov skoraj ni), prav tako so se študentje izjemno redko dotikali vprašanja prekarnosti.

2 comments on “Kaj zanima študente novinarstva v zaključnih delih?

  1. Pingback: Medijska preža in profesionalna etika « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Medijska preža in profesionalna etika

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 25/03/2012 by in aktualno, kršitve novinarskega kodeksa, mediji.
%d bloggers like this: