::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Velika zgodba o parazitih in njena kronična bolezen

Rado Pezdir obljublja ero »velike zgodbe o parazitih«. Dobesedno, oziroma zelo veliko zgodbo. Ker njegov pravičniški boj proti njim ob izdatni paranoji medijev poskušam razumeti tudi kot prispevek k več razprave o življenju korupcije pri nas, bom delno poskušal biti v pomoč pri »mišljenju« korupcije in njeni fenomenologiji. Zato nadaljujem tam, kjer sem končal s prvim zapisom.

Prvič, Pezdir nima nobene uradne funkcije ne na vladi, ne na ministrstvu in ne v Virantovi stranki. Toda zakaj bi potem nekdo želel podkupiti njega in mu ponujal velike vsote denarja? Kako dobro bo ta naložen glede na odsotnost formalnega vpliva? V svoji »kultni« kolumni izrecno pove, da brani svoje osemnajstletno prijateljstvo z ministrstom za finance. Pred paraziti potemtakem brani svojega prijatelja, da ga ne bi požrli, a tudi Janeza Janšo, za katerega že ve, da ni naprodaj (verjetno se je s tem želel izreči tudi o njegovi krivdi v podkupovalni aferi Patria):

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim domnevam, da nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale parazitske – Pezdir ni naprodaj.

Drugič, ker ne želimo dvomiti, da paraziti s kufri res obstajajo in so poskušali podkupiti Pezdirja, iz prejšnje točke nesporno sledi, da so to storili na podlagi svojega prepričanja o velikem neformalnem vplivu Pezdirja na njegovega prijatelja Šušteršiča in vlado Janeza Janše. Toda mar ni prav to sumljiva okoliščina, saj je prijateljstvo tudi korupcijsko-preventivna kategorija? Kar jo izdaja, je mesto ali pozicija izjavljanja: kateri antikorupcijski mehanizmi preprečujejo, da se prijateljstvo ne sprevrže v možnost neformalnega koruptivnega delovanja? Je lahko odvisno zgolj od prijateljevega moralnega značaja in poštenja? Ali še: se naša senzibilnost v boju proti sistemski korupciji lahko zgane le na podlagi tribalistično-prijateljskega občutka ogroženosti? Bi se Pezdir enako vehementno odzval, ko bi nekdo želel preko njega vplivati na kakega drugega člana vlade, ki mu ni blizu?

Tretjič, praktično vsi mediji so znotraj »velike zgodbe o parazitih« zamolčali, kaj šele problematizirali dejstvo, da je isti ministrski prijatelj Šušteršič zaposlil ženo svojega prijatelja Pezdirja. S politologinjo, kar je gospa po izobrazbi, in računalniškim diplomirancem Tomažem Štihom, si obeta prvovrstno pomoč v fiskalnih in finančnih zadregah sredi kulminacije gospodarske krize. Je s takšno prijateljsko pomočjo kaj narobe? Presenetljivo stran Komisije za preprečevanje korupcije ne postreže s prav nobenim zadetkom glede pojma »kronizem« (ga pa skupaj s pojmom »nepotizem« navaja društvo Integriteta), zato le kratek pogled na Wikipedio:

Cronyism is partiality to long-standing friends, especially by appointing them to positions of authority, regardless of their qualifications. Hence, cronyism is contrary in practice and principle to meritocracy.

Cronyism exists when the appointer and the beneficiary are in social contact; often, the appointer is inadequate to hold his or her own job or position of authority, and for this reason the appointer appoints individuals who will not try to weaken him or her, or express views contrary to those of the appointer.

Čeprav osebno niti najmanj ne podpiram antikorupcijske paranoje preganjanja omrežij vseh vrst, bi takšno zaposlitev imel za neproblematično, če je ne bi izdajala oba sporna elementa: izobrazba njegove žene in Pezdirjevo implicitno razumevanje političnega delovanja v splošnem kot prijateljske zadeve, kjer ščitimo in podpiramo predvsem »svoje«, v tem primeru bližnje in prijatelje. Tudi razkritje Drugega doma o tem, na kakšen način so Šušteršič, Pezdir in njegova žena vpleteni v rušenje Zakona o malem delu in obrambo študentskih servisov (prejšnja zaposlitev Pezdirjeve žene), zbuja precej sumov, ki bi lahko bili KPK najmanj zanimivi, če že ne v svarilo.

Četrtič, v prejšnjem zapisu sem že navrgel, da je Klemenčičeva komisija dvakrat na preizkušnji, namreč tudi glede tega, kako se bo opredelila do jemanja ugleda in integritete njej sami – Pezdir se je brez zadržkov instaliral in javno nastopa kot paraprotikorupcijski organ in na trenutke se zdi, da mu pri tem KPK naivno pomaga in ga vidi kot nekakšnega promotorja.

Petič, če privzamemo problematičnost kronizma, potem je Pezdir s svojimi manevrom uspel zaslepiti KPK (in javnost) prav za dimenzijo svoje vpetosti v opisana razmerja, se tako rekoč pozicionirati kot prijatelj Klemenčiča in Praprotnika? Mimogrede, svoje kontakte s prvim je javno predstavil na točno tak način! Od KPK bi tudi zategadelj pričakovali nedvoumno oceno, kaj si misli o kronizmu v danem primeru.

Šestič, čisto moja teza, s katero nisem še nikogar prepričal, čeprav že leta navajam dokaze zanjo: velika zgodba o parazitih je vsaj v diskurzivnem smislu nabuhlo patetično nadaljevanje slovenskega paranoidnega modernizma (Lyotard je namreč na sledi postmodernizmu postavil tezo o koncu velikih zgodb). Zdaj, ko imamo Janševo vlado, namreč nenadoma velike zgodbe npr. o tajkunih več ni. Tajkuni poniknejo v hipu in kot po čudežu, ko ta prevzame vajeti vodenja države. No, zdaj je prišla era novega sovražnika – parazita. Zato bom rekel: edina velika zgodba o parazitih je velika zgodba o paranoidnem stilu mišljenja Slovencev in njihovih medijev. Kar pa še ne pomeni – zgolj disclaimer za dežurne diskreditatorje -, da korupcije z ustreznimi organi ne rabimo preganjati. Zgornja velika zgodba bi morala biti njihova!

Boris Vezjak

Information

This entry was posted on 11/03/2012 by in aktualno, mediji, medijska paranoja, politika, politična paranoja, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: