::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kulturniški komunajzarji

O tem, da se trenutno izvaja pogrom proti »kulturniškim komunajzarjem« (za potrebe slikovitosti sem se potrudil s Paintom), ni treba dolgo iskati evidence. Kar sem slišal v zadnjih dnevih, pritrjuje moji stari tezi o psihopolitiki paranoje z antikomunističnim predznakom: neprijatelj nikad ne spava, njega češ prepoznat po kulturnim podočnjacima i crvenoj zvezdi. Ter seveda nekulturnosti.

Tarča je pri paranoji mobilna, sovraštvo je zlahka mogoče poljubno usmerjati. Velja, skratka, ne le psihološkoekonomski quodlibet, marveč tudi quislibet. Da bodo tudi v mandatu 2012-2015 ob pravosodju, policiji, tožilcih, sodnikih, srbskih politikih, domačih politikih (lažnivih kljukcih in pasjih kraljicah), novinarjih, levičarskih intelektualcih in drugih tako hitro prišli na vrsto še kulturniki (zvečine vedno naklonjeni pomladni opciji in sproščanju Slovenije), pa si je mislil malokdo. Jaz že ne. V tem je seveda kar nekaj perverznega cinizma in izkušenj iz 2004-2008: če Janša mlati po medijih ali univerzi, bi bilo pa vse prav, dokler ne mlati po nas?

Zgolj za pokušino »crème de la crème«, kot temu rad reče kar spodaj citirani:

A  pripomoček slovenskih »kulturnikov« niti malo ni tršega formata. Življenje je večini od njih potekalo zelo udobno, če so le godli po partijskih vižah. Večina od njih je tudi partiji pripadala, formalno, ali kot ovaduhi njene tajne službe, Udbe…

Partija je imela leta 1941 nekaj tisoč članov, ki so zavladali Jugoslaviji. Ob osamosvojitvi je bilo članov zveze komunistov v Sloveniji manj kot deset odstotkov prebivalstva. To je tudi število volivcev, ki so na  referendumih podpirali kulturno politiko posodobljene partije…

Predsednik društva pisateljev, Veno Taufer, ki je skupaj z Vladom Žabotom istega dne prižigal svečke za slovensko kulturo, gotovo ni imel v mislih likvidacije enega zadnjih stebrov kulturne disidence v medijih. Ni si niti zamišljal, da bi mu partijski brat v obupu, Doro Hvalica, lahko kaj slabega prišepnil o kulturi, ki jo je vzdrževala partija, da bi poneumljala slovenski narod…

Cena slovenske kulture ob današnjem prazniku je poziv k vrnitvi v življenje. K vrnitvi v čas, ko kulture ni določala partija…

Je pa zato med nami Nova Zdravljica (Nikolai Jeffs), spisana točno po meri opisanega duha. Pa na zdravje:

Spet trte so rodile,
gospodje, vince nam sladko,
ki sanja snov prevlade
med nogam nardi trdo,
ki utopi
vse skrbi,
ugovorov trezne glave ne budi!

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, čmo zapet?
Bog našo borzo lepo,
Bog živi parlamenta cvet,
brate vse,
kar nas je
sinov nesamske matere!

V sovražnike z oblakov
vladajočega razreda našga naj trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
najprej njega lastnikov naj bo dom,
naj zdrobe pravičniške
zadržke, ki pri tem jih še teže.

Profiti, davki, dividende
k nam nazaj se vrnejo!
Otrok, kar jih ima sprava
vsi naj v svoje žepe sežejo,
da denar
z njim pa čast,
ko pred, spet naša bosta last!

Bog živi vas Slovenke
služne device pokorne.
Ni take je mladenke,
ko čiste je krvi dekle,
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah vseh pankrtov.

Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni hlapčevanja
noben naj vam ne usmrti strup,
ker zdaj vas,
zarad nas,
ga srčno branit kliče čas!

Žive bogat’ narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da, koder dolar hodi,
čefur iz sveta bo pregnan,
bel rojak
prost bo vsak
le človk ne črn vrag pa bo mejak!

Nazadnje še, gospodje,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
da spečali bi se z oblastjo,
dokaj dni
naj živi
kar nas je vladarjev med ljudmi!

Information

This entry was posted on 09/02/2012 by in aktualno, mediji, medijska paranoja, politika, politična paranoja, časopisi.
%d bloggers like this: