Perfekten komentar Aljoše Peršaka v današnjem Večeru. Zgolj z enim dodatkom: »našost« konstituira ne zgolj nepotistična ambicija, ampak že paranoidna gesta izključitve občestva »nenaših«.
Naši in “nenaši”
Zgodba o Astrid Bah ni zgodba o tem, da mladi ne bi smeli dobiti priložnosti ali da župan za podžupanjo ne bi smel imenovati 25-letnice, kot želi pozornost preusmeriti propagandna akcija županovih podpornikov, ki se je ne bi sramovali niti v Severni Koreji. Zgodba o Astrid Bah je zgodba o 112 ljudeh, ki so bili oktobra 2009 prijavljeni na mariborskem zavodu za zaposlovanje z enako izobrazbo kot predsednica podmladka SLS, to je diplomirani ekonomist (precej jih je sicer že imelo delovne izkušnje), še 115 brezposelnih je bilo tedaj prijavljenih z nazivom univerzitetni diplomirani ekonomist, torej s stopnjo več. In ko je Javni medobčinski stanovanjski sklad (JMSS), ki ga vodi mestna svetnica SLS, 6. oktobra 2009 objavil razpis za prosto delovno mesto, sta se nanj prijavili dve osebi. Ena od njih je bila Astrid Bah, ki je diplomirala prav na ta dan – 6. oktobra 2009. Samo dve prijavi, kako je to možno? Naključje? Najbrž ne, JMSS se namreč ni odločil, da bi pri naboru kandidatov sodeloval zavod za zaposlovanje, zato mnogi razpisa očitno sploh niso opazili. Če bi imeli izkaznico SLS …
Zgodba o Andreju Okreši ni zgodba o priljubljenem in znanem radijcu, proti kateremu so se zarotili hudobni novinarji, ki jih usmerjajo mračne sile, kot je resnico zmlel dobro podmazani propagandni stroj. Zgodba o Andreju Okreši je zgodba o tem, da je javno podjetje Energetika dve leti in pol nekomu plačevalo 500 evrov na mesec za hudo neopazne storitve, po tem, ko naj bi mu bil natančno tak znesek po telefonu obljubil župan. Naključje? Kdo ve, ko je zgodba prišla v javnost, so to za direktorja Energetike postala “preveč podrobna vprašanja”, da bi vedel, ali bo njegove storitve koristil tudi v prihodnje. Vedo pa zelo dobro, kaj bi s 500 evri na mesec naredili tisti, ki v dolgih in za človeka ponižujočih vrstah vsak teden čakajo na prehrambni paket pred Rdečim križem. Najbrž so sami krivi, ker niso javno podprli Županove liste.
Zgodba o vedeževalki Karin ni zgodba o uspešnih posameznikih, za katere smo lahko srečni, da smo jih s službenim stanovanjem zadržali v Mariboru, kot je bilo slišati za lase privlečena pojasnila ob izbruhu te afere. Zgodba o vedeževalki Karin je zgodba o tem, da je stanovanjski sklad kupil razkošno stanovanje in ga dva meseca kasneje dal v najem jasnovidki, edini prijavljeni na razpis, ki je bila prav tedaj imenovana v svet invalidov. Kasneje se je izkazalo, da je bilo njeno priporočilo najbrž ponarejeno, na seje sveta pa sploh ni hodila. Naključje? To prav gotovo zelo zanima stoodstotnega invalida Maksa -eška, ki se je na razpisu za oddajo neprofitnih stanovanj uvrstil na rep seznama. Bi moral kandidirati za SLS?
Podobnih zgodb je še veliko, navedene so pač zadnje tri. Kažejo na to, da mestna oblast Mariborčane ločuje na dva dela – naše, ki bodo dobili vse priložnosti in privilegije, ter “nenaše”, pri tem pa pozablja, da bi morala sprejemati odločitve v javno korist, ne v lastno. Že, že, Kangler ni edini, jasno, to je pač politika, ki jo zlahka najdeš tudi v preteklosti in v Ljubljani, toda ali je res tako naivno pričakovati, da bi nekoč nekdo z našim denarjem v našem mestu ravnal odgovorno? Odločitev, ali bo to leta 2014 ali 2114, je seveda v rokah volivcev.28.1.2012