::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ko župan pozabi na fašistoidni kostum

Dnevnik, zelo težko Delo ali Večer. Prostori cenzure niso brezmejni, hvala bogu. Epekajevski pogled avstrijskega novinarja, ki se je znašel v napačnem filmu, nekje med Putinom in Severno Korejo, lepo časovno in topološko dopolnjujoč mojo prejšnjo impresijo:

18.00: Vetrinjski dvor

V medijskem središču o tem dogodku uradno niso vedeli ničesar. Dobro obveščeni pa me je že v naprej opozoril na sprejem mariborskega župana Franca Kanglerja. Predrzno se povabim na dvorišče, kjer je sedež Evropske prestolnice kulture. Župan se več minut rokuje z lokalnimi politiki, eminentnejših političnih obrazov sprva ni zaznati. S svojim nagovorom Kangler poskrbi za pozornost povabljencev. Vendar začudenja ne povzroči vsebina njegovega nagovora, temveč inscenacija dogodka. Kangler namreč govori v mikrofon z galerije dvora, približno pet metrov nad dvoriščem, torej občutno vzvišen nad gosti, ki ga poslušajo s približno 25-metrske oddaljenosti.

Niti Putin si ne bi privoščil takšnega odmaknjenega nastopa, kako po novem potekajo sprejemi v Severni Koreji, pa še ni znano. Najbližja domneva bi bila: Kangler se je poučil pri veljakih NSK (Neue Slowenische Kunst), a je pred nastopom pozabil obleči pripadajoči fašistoidni kostum. “Obvezno mi morate poslati sliko te scene,” me prosi graška podžupanja Lisa Rücker. Tudi ona še ni doživela tako absurdnega sprejema.

19.00: Vetrinjska ulica

Tik pred otvoritveno slovesnostjo prispe predsednik države Danilo Türk. Takrat se pred Vetrinjskim dvorom zbere dobrih 30 zaščitnikov živali, ki protestirajo zoper župana Kanglerja. Očitno jih je vznemirilo, da je upravljanje zavetišča za živali prevzela Snaga. “Zavetišče ni smetišče!” skandirajo glasno in “Kangler odstopi” ali “Evropska prestolnica korupcije”. Aktivisti dajejo zelo motiviran vtis, njihove vzklike je bilo mogoče slišati še več ur pozneje.

Ničesar ni pri meni, kar ne bi letelo na Drugega

18.1.2012

Predstavljajte si, da vam v gledališču ne vrnejo pravega plašča. Ali vam ga sploh ne vrnejo. Ali pa takega napačne barve. In potem zavzdihnete: »To, kar je storilo gledališče, je napad name in na celoten slovenski narod.«

Od kod izvira logika take izenačitve? Primere lahko variiramo ad absurdum na različne načine. Zdaj pa si predstavljajte tole:

Vsem, ki ste kakorkoli spremljali otvoritev EPK na Trgu Leona Štuklja ali v SNG na premieri Črne maske, se vam v svojem in imenu mesta iskreno zahvaljujem. Ponovno smo dokazali, da tudi v Mariboru lahko brez pomoči nekaterih iz Ljubljane pripravimo prireditev svetovnega kova. Nekateri niso znali skrivati svoje zavisti, saj so očitno že padle črne maske z obrazov tistih, ki se že vrsto let skrivajo za njimi. Tako je tudi dnevnik v svojem članku zapisal, da sem pozabil si nadeti fašizoidni kostum, kar je žaljivo za ves Maribor, partnerska mesta in ves slovenski narod!

Kot sem zapisal ob analizi izjave istega akterja:

V grandomaniji se torej tisti Drugi venomer izkaže za nas same, v njej se dogaja izenačitev ali nerazločenost med mano in Drugim. Ali kot bi lahko rekel omenjeni: »Ničesar ni v Drugem, kar ne bi letelo osebno na mene.«

Zdaj torej velja obratno, nedistingviranost me Jazom in Drugim steče tudi v smeri od mene do Drugega: »Ničesar ni pri meni, kar ne bi letelo na Drugega«. Napad name je žaljiv za partnerska mesta in slovenski narod…

Pri tem velja ob takem »država-to-sem-jaz«  imaginariju spomniti na dvoje. Prvič, če se zavist po znani secesijski logiki začne pri Trojanah, če nas ogrožajo in nam nagajajo sovražni Ljubljančani, če je Drugi lokaliziran, potem bi pričakovali njegovo možno ekstenzijo: da je to le Mariborčan, ali vsaj Štajerc. Vse ostalo je tisti Drugi, ki je sovražnik, na kar indicira že njegova zamaskiranost (nosijo »črne maske«, pa ne nujno Fawkesove, podvojeno uspešno ekspresionistično »prezentirane« v ravnokar predstavljenih Kogojevih »Črnih maskah«; ergo, mi v Mariboru znamo snemati maske!). Navzlic lokalizaciji pa lahko ta Drugi, vsaj za demagoške potrebe, postane narod sam.

In drugič, glede na očitno ogrožujoče tesnobno primerjavo s NSK garderobo in omembo fašistoidnosti v dnevniku avstrijskega novinarja (jasno, razglašen za zarotnika in agenta!) se velja spomniti ene od karakteristik na grobo razumljenih političnih imaginacij v stilu »L’état, c’est moi«. Takole: »The leader is the embodiment of the state, and the state is supreme.« (Michael Parenti, Fascism: The real story)

 

 

 

Information

This entry was posted on 17/01/2012 by in aktualno, mariborske, mediji, politika.
%d bloggers like this: