Produkcija paranoje, na primer janšofobije, skozi in s pomočjo medijev je zgolj simptom permanentne krize predstavniške demokracije oziroma kapitalo-parlamentarizma – Medijska produkcija paranoje odvrača pozornost publike od pereče potrebe po skupnemu, po izgradnji prostora za izmenjavo poglobljenih mnenj, kritiko in debato, torej odprtega skupnega prostora, ki je temeljni pogoj za neposredno demokracijo.
Mislim, da je avtor storil precejšnjo konceptualno napako. Paranoja ni isto kot fobija in zato tudi ne janšofobija. Paranoja ni isto kot strah. Zato tudi medijska produkcija paranoje ni isto kot medijska produkcija strahu.
Predstavljajmo si, da nekje v temačnih ulicah zakotnega mesta, kjer pač živi, neko žensko brutalno posilijo. Zaradi tega bo gotovo razvila določene travmatične predstave. Vsakič, ko se bo odpravila skozi mesto, skozi iste ulice, bo verjetno čutila tesnobo, strah, depresijo. (Ja, fobija je še marsikaj, vendar je tudi to, tj. lahko je psihološko utemeljena, racionalna in smiselna.)
Predstavljajo si zdaj, da se neka druga ženska želi sprehoditi skozi temačne ulice, vendar je nikoli niso posilili. Nikoli ni imela nobene neprijetne izkušnje in njeni kolegi ji prigovarjajo, da je tam popolnoma varno. Toda še vedno je povsem prepričana, da jo bodo posilili, ob tem pa našteva celo skrivne nerealne indice, ki na takšno dejanje nakazujejo. To očitno ne bi bila več fobija, temveč oblika paranoidne motnje ali paranoje.
Ista distinkcija očitno velja za politično in družbeno paranojo/strah. Ker se je tudi Mirovni inštitut, čeprav ne dovolj, ukvarjal s političnimi prevzemi medijev 2004-2008, jih analiziral in potrdil, lahko domnevam, da sodelavci Medijske preže vsaj približno razumejo razliko vsaj na področju medijev.