Seveda se je zdaj tudi RTV Slovenija, pravzaprav celo med prvimi, vključila v ekscesivno spraševanje o zdravstvenem stanju predsednika vlade (ali v.d. predsednika vlade, so nekaj časa ponavljali). V privilegirani situaciji, v kateri iz »nič« nenadoma nastopi sum, torej sum v to, da se z njim nekaj skritega, a nam neznanega dogaja, je čisto dovolj eno samo samcato vprašanje. Že nedolžno v danem kontekstu sproži paranoidni mehanizem, ki nevednost proizvaja v vednost, sum naredi za gotovost, vprašanje za impliciten odgovor. Na RTVS so danes to storili takole:
Borut Pahor je že nekaj dni v bolnišnici. Kaj se dogaja s predsednikom vlade, ki sicer opravlja tekoče posle?
Svojčas so nas slovenski lacanovci prepričevali v Bodenheimerjevo tezo o obscenosti (nekaterih) vprašanj. Po analogiji bi potem lahko rekli, da je nekaterim vprašanjem, ki zvenijo maksimalno nevtralno zunaj danega konteksta, strukturno lastna ne obscena, temveč paranoidna intenca. »Kaj se dogaja s predsednikom vlade?« je morda nedolžna fraza, toda če se z njim ne dogaja nič posebnega, razen njegove hospitalizacije in navedb zdravniških koncilijev, da pač počasi okreva, že samo vprašanje katalizira vedno nove paranoidne domneve. Čeprav je resnica zgolj ta, da je bil že v drugo operiran. So what? V nekaterih medijih so šli še dlje: bo Borut Pahor umrl, bo še lahko vstopil v politiko, bo njegov obraz za večno paraliziran?
Lep primer, kako ne le sovpadeta rumenilna intenca medija in paranoidni novinarski slog, ampak slednji prvega kvalitativno nadgrajuje. Odgovor na začetno vprašanje, ki bi se glasil »S predsednikom vlade se ne dogaja nič posebnega«, nikogar ne bi zadovoljil. Od tu naprej gresta dve poti. Rumeno-senzacionalistična je: nekaj se mora dogajati, pa tudi če se nič ne dogaja. Na RTV so te rumene stranpoti z navidezno zaskrbljenostjo nadgradili z ekspertnimi vprašanji medijskega prava: koliko tega sme javnost zvedeti, pa čeprav se, jebiga, nič ne dogaja? Kje je tenka linija med pravico javnosti do obveščenosti in pravico do zasebnosti?
Paranoidni surplus pa je bolj neujemljiv od tovrstnega rumenila. Zanj sploh ni ključen odgovor na vprašanje. Vse se je pripetilo že z njim. »Kaj se dogaja s predsednikom vlade?« je samozadosten v tem smislu, da sploh ne potrebuje odgovora, venomer rekurzira in napotuje nase. Vznika kot nekakšen neskončen dvom, po sebi gotovost glede negotovosti. Je vedoč, dokler ni vedoč. Zato ga je tudi težje detektirati, saj je navidezno skrit v banalno formo spraševanja, ki je objektivizirana in celo, kakšna novinarska profesionalnost, ne prejudicira ničesar! Ki bi je morali biti veseli, kajne?
P.S. O tem, kako je »Kaj se dogaja s predsednikom vlade?« lahko ključno politično vprašanje, ki zadeva kar tri ljudi, pa drugič. Kajti en v.d. predsednika vlade je v bolnici, drugi v.d. je »lost in space« in ne-vemo-kje, spet tretji, namreč Virant, pa nam kot rezervni mandatar sestavlja ne samo vlado in koalicijo, ampak ob izdatni pomoči medijev kot UNPROFOR vehementno miri, spravlja, organizira in razstavlja celotno politično geografijo Slovenije…