::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ze en obrok korupcije

V Mariboru so se pred časom branili mamljivega naziva Evropska prestolnica korupcije. Zdaj, ko s fanfarami naznanjajo EPK in prav danes na prvih straneh poročajo o novi kazenski ovadbi proti Kanglerju (v primeru, o katerem sem nazadnje pisal nekaj dni nazaj – očitno imam dobre zveze na policiji in tožilstvu), bi se veljalo spomniti na pravi kontrast obojega – ob domnevno močnem duhu še na šibko telo, tistih »drugih« seveda, na mariborsko dno in bedo. Katera je prava podoba Maribora?

Kulturniške eksplozije in fanfare, dodobra koruptivno obarvane, imajo svoje maksimalno realistično nasprotje npr. v mestni socialni kuhinji za obubožane. Morda so celo vzajemno soodvisna ta razmerja. Primum vivere, kulturo si nekateri lahko privoščijo, če so le želodčki polni za polete v duhovne višave, drugi si težko privoščijo topli obrok…

Toda glej ga zlomka, v EPK – dial K for corruption –, ni degeneriral le duh, temveč je videti, da se korupcija odvija celo v bitki za socialni obrok. Članek v Večeru razkriva že znano domačijsko klientelistično žilico v zgodbi, kjer je dosedanji prokurist oz. izvajalec, ki je to delo opravljal 20 let, izvisel na javnem razpisu. Ampak kako! Vredno branja:

Prvo dejanje

Kolikor vem, smo bili doslej vsakič edini ponudnik. Letos je (občina) razpis objavila novembra, nato so nam 15 minut pred iztekom roka po faksu iz županstva sporočili, da je razpis preklican.

Drugo dejanje

Nato je sredi decembra v sredo popoldan kurir iz MOM prinesel povabilo k oddaji ponudbe, rok za oddajo je bil v petek, 16. decembra, zjutraj – časa smo imeli torej dan in pol. Ponudbo smo oddali štiri minute pred iztekom roka, za nami ni prišel nihče.

Tretje dejanje

Nato sem bil še istega dne ob določeni uri povabljen jaz, bilo mi je samo povedano, da bo z nami direktno pogajanje, odprla se je naša ponudba, ugotovilo se je, da izpolnjujemo vse pogoje in kakšno ceno ponujamo, potem je bilo le vprašanje, ali smo pripravljeni dati še kakšen popust, in to smo storili, ker nam je to delo skoraj življenjskega pomena.

Četrto dejanje

Nato smo podpisali delni zapisnik in so me odslovili, da naj še počakam. Treba je bilo kar en čas čakati. Ko je prišla neka oseba z aktovko, so jo povabili noter, pa tudi direktorja Doma pod gorco, ki je bil že tam, na pogajanja, a brez nas. Po dolgem času pa so me povabili noter, da mi sporočijo, da je bil izbran Dom pod gorco, ker je ponudil večji popust – mislim, da je šlo za cent ali dva. Takrat ko so bila pogajanja z nami že zaključena, sem prvič slišal, da je poleg nas še drugi ponudnik …

Zadnja scena

Nimam besed. Udeležujem se mnogih razpisov, a česa takega še nisem videl in ne doživel, je jasen Cmrečnjak. Mestno občino Maribor smo zato vprašali, zakaj je bil za novega izvajalca socialne kuhinje izbran Dom pod gorco, v zvezi z javnim razpisom pa, zakaj je bil prvi, novembrski javni razpis preklican 15 minut pred iztekom roka, zakaj je MOM Amabilis o ponovnem obvestila šele slaba dva dni pred rokom za oddajo ponudb, zakaj ni bilo odpiranje ponudb javno, če sta bila dva ponudnika, in zakaj komisija ni dovolila pripombe na zapisnik … In odgovori občine: “Glede na vaše vprašanje vam moramo pojasniti, da ni bil izveden javni razpis. Izveden je bil postopek s pogajanji brez predhodne objave. Postopek ni bil odprt, temveč so potekala pogajanja z dvema ponudnikoma. Ponudba družbe Dom pod gorco, d.o.o., je bila oddana v skladu s pogoji. Merilo za izbor je bila najnižja cena.”

Ceterum censeo – ne bom se ponavljal.

Information

This entry was posted on 05/01/2012 by in aktualno, argumentacija, mariborske, mediji, politika.
%d bloggers like this: