Obstajata dva Pandurja: tistih iz slovenskih medijev in tisti iz tujih. Danes je razvpiti in rumeni Požareport reproduciral nekatere španske kritike Pandurjeve predstave, objavljene v mariborski reviji Dialogi (7-8/2011):
Dovolj žalostno in zgovorno dejstvo že po sebi, da tega objektivnejšega koraka ne zmorejo drugi. Namreč tisti slovenski kulturni novinarji, ki se v glavnem omejujejo na kakšno prejkone mehko pripombo v svojih kritičnih poročilih o Pandurjevih predstavah, medtem ko se večina novinarjev, celo v istem mediju, raje odloči za ploskanje; v člankih se cedijo navdušenje, vzhičenost, očaranost, izvrstnost in seveda obžalovanje, da smo se odrekli čudežnemu dečku (sic!). Pretiravanje? Poglejmo si zgolj nekaj naslovov iz RTV Slovenija, Nedela, Slovenskih novic in drugih:
Dekadenca in propad družine von Essenbeck Tomaža Pandurja navdušila Špance
Somrak v domovini, zvezdni sij na tujem, s podnaslovom »Tomaž Pandur je čudežni deček gledališča, a smo se mu odrekli«
Nedelo: Pandur – zagotovilo za izvrstno predstavo
Pandurjev (48) Somrak bogov je navdušil
Somrak bogov in Rueda očarala Križanke
Obstajata potemtakem dva medijska Pandurja: njegov skrbno negovani imidž v domačih medijih (ali tujih) ter manj skrbno negovani in stvaren, ki pa do slovenske javnosti ne bo prišel po zaslugi Pandurju zvestih novinarjev ali tistih, ki v svoji pasivnosti ne bodo storili prav nič, razen da bodo izvajali (samo)cenzuro. Pričakovali bi, da se slišita obe plati medalje. Žal se to ne dogaja, kar se je manifestiralo v medijski obravnavi Pandurja v kontekstu EPK, kjer se je znova pokazalo, kakšna novinarska provinca smo. Kot tudi v nemajhnem škandalu s predstavo Vojna in mir, pretežno financirano s slovenskim davkoplačevalskim denarjem, vendar za hrvaško publiko. V Mariboru jo bomo na kratko videli šele oktobra 2012. Ampak škandala v glavnem ni, ker to dejstvo nikogar, vsa čast izjemam, ne zanima preveč.
Da nam rumeni portal pod zastavo senzacionalnosti kot prvi ponuja vpogled v tisto pravo stvarnost, to pot le reprodukcijo, je znova znak popolne nemoči slovenskih medijev. Če bi ti opravili svoje delo, kot je treba, bi se razblinil tudi mit o koristnosti rumenila. V tem je tudi perverznost lepodušniškega zgražanja resnih medijev nad rumenimi.