Novinar MMC RTV Slovenija Aleš Žužek je v novinarskem intervjuju z dr. Matejem Makarovičem, objavljenem na spletnih straneh MMC RTV Slovenija 2. julija 2011 pod naslovom »Osebno upam, da bomo kdaj dobili tudi normalno levico« (spletni naslov: http://www.rtvslo.si/slovenija/osebno-upam-da-bomo-kdaj-dobili-tudi-normalno-levico/261005), zagrešil celo vrsto kršitev profesionalnih načel novinarske etike. A tudi programskih standardov in kodeksa novinarjev Slovenije, kar kliče po tem, da se do njih odgovorni v javnem zavodu in predvsem njegov programski svet opredelijo in jih javno obsodijo, hkrati pa naredijo vse, da do njihovih ponovitev ne bo več prihajalo. Takšno pričakovanje lahko gojimo še zlasti zato, ker je navedeno stanje kršitev postalo vsakodnevna praksa, na veliko spregledovana in zaradi tega samoumevna. Navajam le nekatere najbolj očitne in grobe primere v navedenem intervjuju. Citate, ki se mi zdijo sporni, sem zaradi lažje berljivosti oštevilčil, pod njih sem dodal utemeljitev:
(1)
»Levica ima v rokah t. i. ideološki aparat države – medije in šolski sistem -, ki ji omogočajo t. i. ideološko hegemonijo v družbi. Spomnimo se le na poenostavljene delitve na »urbane, inteligentne levičarje« in »na ruralne, zaostale desničarje«, ki so svoj odmev našle tudi v »znanstvenih« študijah na Fakulteti za družbene vede (FDV). Je ta ideološki aparat levice že kaj načet? Je polom Pahorjeve vlade oz. vlade levega trojčka slovenski levici že sesul mit o lastni večvrednosti oz. o nekakšni večji kompetentnosti levičarjev za vladanje?«
(2)
Se bo slovenska levica sploh kdaj normalizirala? Se bo kdaj otresla svojih značilnosti – ideološkega ekskluzivizma, samozaverovanosti v nekakšno intelektualno večvrednost nad slovensko desnico, stremljenja po izničenju desnice itn.? Bo kdaj tudi politično intimno sprejela odprto družbo, kjer nima nihče že vnaprej v posesti končne resnice, in glavno značilnost demokratične družbe – da se oblast menjuje?
Utemeljitev kršitev: zgornja citata predstavljata prvo in drugo (!) vprašanje intervjuvancu. Iz tega izhaja, da se je novinar MMC odločil intervjuvancu ponuditi svojo interpretacijo politične in družbene situacije, namesto da bi navajal dejstva. Njegove trditve v prvem vprašanju Makaroviču so: (a) levica ima v rokah medije in šolski sistem, (b) levica izvaja ideološko hegemonijo v družbi, (c) FDV je objavila znanstvene študije z poenostavljenimi delitvami med levico in desnico, (d) levici je lasten mit o lastni večvrednosti in večji kompetenci. Ta vprašanja niso mogla biti vzpodbujena s trditvami sogovorca.
Njegove trditve v drugem vprašanju so: (a) slovenska levica je nenormalna, (b) za levico so značilni ideološki ekskluzivizem, samozaverovanost, intelektualna večvrednost in stremljenje k izničenju desnice, (c) levica politično intimno ne sprejema odprte družbe, (d) levici je blizu vnaprejšnja posest končne resnice, (e) levici je tuje, da se oblast v demokracijah menjuje.
Takšna stališča ne morejo šteti za novinarski postopek navajanje dejstev, štejejo lahko le za novinarjevo subjektivno stališče, ki je v danem primeru otipljivo politično pristransko, ideološko radikalno eksluzivistično in usmerjeno proti politični levici. Še huje, pristranskost takšnih stališč je tolikšna, da učinkujejo kot propagandistična ocena političnega stanja, so oblika kompromitacije in izraz nestrpnosti, zgolj deloma vzpodbujena z ugotovitvami sogovorca, ki pa jih ne morejo upravičevati.
Po Programskih standardih, ki veljajo za RTV SLO, mora novinar posredovati neodvisne, zanesljive in nepristranske informacije. Zagotavljati mora raznolikost mnenj in stališč in spoštovani različnost. Poklicna merila govorijo o tem, da morajo biti programi RTV SLO »politično nevtralni, kar pomeni, da novinarji in uredniki ne smejo dajati prednosti določenim političnim in ideološkim stališčem«. Domnevam, da to velja tudi za vsebine, objavljene na MMC. Prepričan sem, da je z navedenima citatoma novinar kršil opisane standarde in načela, ob tem pa je uporabil jezik politične diskreditacije, celo v žanru intervjuja, kar je povsem nedopustno.
(3)
Po odhodu Zaresa iz vlade levega trojčka se je vlada skrčila na dvojec Pahor-Kresal, ki obljublja »nadzorovan prehod v predčasne volitve«. Je imenovanje Dušana Vučka, nekdanjega poslanca LDS-a in dolgoletnega funkcionarja omenjene stranke, na mesto glavnega tajnika državne volilne komisije del tega »nadzorovanega prehoda«?
(4)
NOB in odnos med državo in Cerkvijo. To sta dve t. i. kulturnobojniški temi, ki sta na volitvah do zdaj vedno koristili levici. Je zakon o verski svobodi, ki ga je v parlamentarni postopek pred dnevi vložilo 29 poslancev s prvopodpisanim Antonom Anderličem (LDS), del ponovnega obujanja kulturnega boja? Je to rešilna bilka, ki se je skuša oprijeti levica?
(5)
Pahor je v razvpitem mariborskem ‘off the record’ pogovoru z izbranimi novinarji Orbanu napovedal »politični pogreb«, ko bo Madžarska končala predsedovanje EU-ju. Kdo bo v resnici prej doživel »politični pogreb« – Pahor ali Orban?
(6)
Zakone Ivana Svetlika, ministra za delo, in Majde Širca, ministrice za kulturo, so volivci na referendumih zavračali kot po tekočem traku. Svetlik je do zdaj na referendumu izgubil tri zakone (malo in črno delo ter pokojninsko reformo), Širca pa dva (zakon o RTV-ju in arhivski zakon). Bo zdaj, ko je Širca odstopila, vlada iz procedure umaknila njen sporni zakon o medijih ali bo čakala na morebiten nov referendumski poraz?
(7)
Kumer je pred časom razburil javnost z izjavo: »Jutri začnemo delati.« V petek je krivce za politično krizo našel v »koalicijskih odpadnikih«, opoziciji in ljubljanskem nadškofu Antonu Stresu.
(8)
Pomembno vlogo pri t. i. ideološki hegemoniji ima poleg medijev tudi nadzor nad šolstvom.
(9)
Del t. i. hegemonskega diskurza levice je tudi očitek, da je desnica nestrpna, medtem ko sebe razglaša za zgled humanosti in strpnosti. Primeri, kot je primer Boruta Meška, ta levičarski mit rušijo. Ko je Meško julija 2007 postal odgovorni urednik Slovenske tiskovne agencije (STA), je dotedanja odgovorna urednica postala njegova namestnica in urednica zunanjepolitične redakcije. Ko pa je oblast prevzela Pahorjeva vlada, so Meška novembra 2009 ne samo razrešili z mesta odgovornega urednika, ampak ga tudi odpustili. Umrl je nekaj mesecev pozneje.
Utemeljitev kršitev: zgornji citati predstavljajo besedila, objavljena pod slikami, s katerimi je opremljen intervju. Tu ne problematiziram samega ujemanja besedil s sliko, temveč njihovo ujemanje z vsebino intervjuja, njihov žanrski status in posledično in mešanje žanrov. Iz objavljene vsebine intervjuja namreč evidentno izhaja, da so zapisani citati novinarjev dodani osebni komentar in da niso utemeljeni z besedami intervjuvanca. S tem je določeno njihovo avtorstvo. Še huje, pravi vsi navedeni citati od (3) do (9) se ne nanašajo na intervju, nekateri pa zgolj ponavljajo in duplicirajo politična prepričanja, s katerimi je novinar postregel v citatih (1) in (2), torej v svojih vprašanjih Makaroviču. Na ta način pravzaprav novinar komentira svoja lastna ideološka in politična stališča, ki jih je izrazil v vprašanjih.
Poklicna merila jasno navajajo, da »kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. Ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne.« V delu, ki govori o montaži intervjuja (znova opozarjam, da merila žal niso pisana z mislijo na spletne vsebine), Poklicna merila jasno navajajo, katerih navodil se mora novinar držati. Novinar je potemtakem žanru intervjuja, v katerem je zaradi svojih politično pristranih stališč že kršil novinarske standarde, pridodal še komentar in za ta namen izkoristil prostor pod slikami, ki je tudi sicer zelo neobičajno obsežen. S tem je nedopustno pomešal dva žanra – zlahka se lahko strinjamo, da komentar ob intervjuju nima kaj iskati in da so podpisi pod sliko lahko le v funkciji ilustracije trditev iz intervjuja. Sleherno drugačno ravnanje odpira prostor manipulacijam.
Vsebina komentarjev od (3) do (9) znova razkriva jezik političnega žargona diskreditacij in namigovanj. Številni komentarji se zaključujejo z vprašanjem, ki ima status neokusne insinuacije, npr. »Kdo bo v resnici prej doživel »politični pogreb« – Pahor ali Orban?« Novinar kot avtor komentarjev pod sliko intervjuvanca ni spraševal o dejstvih, temveč je bralcu vsiljeval svoje politično videnje razmer v Sloveniji, obenem pa ni težko videti, da je, verjetno zaradi poznavanja ideoloških stališč intervjuvanca, pričakoval, da se bo ta z njim strinjal – in ta se je, čeprav velikokrat ni potrdil novinarjih celo zanj preveč smelih stališč.
Tudi 15. člen Kodeksa slovenskih novinarjev veleva, da je novinar »dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.« Novinar MMC za takšno razvidnost ni poskrbel, prav nasprotno, bralec je bil zaveden z vtisom, da so podpisi pod slikami verodostojna vsebina intervjuja.
Glede na izrazito obsežnost kršitev v omenjenem intervjuju in glede na dejstvo, da identične kršitve opažam praktično na dnevni ravni, programski svet RTV Slovenija pozivam, da jih javno obsodi in poskrbi za ustrezno varovanjem načel profesionalnosti in novinarske etike, saj si javni servis ne sme dovoliti politične agitacije in propagandizma. Hkrati izražam svoje ogorčenje, ker sem se z vprašanjem o istem – namreč o politični agitaciji v oddaji Pogledi Slovenije – na vodilne v RTV Slovenija že naslovil 17. junija letos, vendar do dneva današnjega nisem prejel prav nikakršnega pojasnila. Če na oba poziva ne bom deležen prepričljivih odgovorov, bom, še zdaleč ne edini, prisiljen verjeti ne le v to, da javni servis ne deluje v interesu javnosti in da ne pozna svojih dolžnosti, temveč da je politična agitacija zanj nekaj, glede česar se ne splača vznemirjati.
Dr. Boris Vezjak
