Generalna direktorica EPK, po novem tudi s funkcijo poslovne direktorice, v današnjem Večeru zaskrbljeno o nevarnosti »ironične igre besed«, skriti v kratici EPK. O tem, da Maribor ni evropska prestolnica korupcije, kot je najprej trdil tednik Mladina, temveč kulture. Zanimivost: generalna direktorica v podpisu ni uporabila svoje funkcije ali nanjo aludirala. Nikoli nismo prebrali nobenega odmeva s strani vodstva javnega zavoda EPK na izvorni članek v Mladini. Naš komentar: smo ga že nekajkrat podali, nazadnje na tem mestu. Esencialna dilema: ali je projekt EPK res na tako trhlih nogah, da ga ogroža ironična igra besed? In če je, so tega res krive te besede?
Večer, četrtek, 16.6.2011, stran 23, PODLISTEK, PISMA BRALCEV, avtor: Dr. Suzana Žilič Fišer, Maribor
Pisma bralcev
Premislek ob razmišljanjih o EPK
Ob dejstvu, da že nekaj let ponovno živim v Sloveniji, da sem že nekaj časa del mesta in da sem vpeta v najpomembnejši kulturni projekt v državi, me navdaja skrb ob razmišljanjih, ki naziv projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) zlorabljajo za namen slikovite predstavite drugega dogajanja. Naziv EPK si je mesto Maribor zagotovo prislužilo, vsekakor zaradi v preteklosti najbolj zaslužnih posameznikov, ki so del različnih kulturnih zgodb, zaradi volje vodstva mesta v različnih obdobjih, da dobi mesto novo kakovost bivanja. Naziv EPK je navsezadnje častni naziv, je mednarodno uveljavljena blagovna znamka, ki jo je precej nevarno skruniti, saj je precej več kot lokalna ali nacionalna politična zgodba, precej več kot kulturniška razprtija, več kot kakršnakoli lokalna afera. EPK je naziv, ki pomeni vključevanje, mobilizacijo prav na vseh ravneh, ne le na polju umetnosti. Predstavlja povezovanje na področju kreativnosti, kulture nasploh, pa tudi izobraževanja in gospodarstva. Kot takšna je zgodba povezana s tisoči institucij, množico ustvarjalnih posameznikov in širšo zavestjo, da je prostor, v katerem živimo, izjemen. Prav ta zgodba, ki povezuje manjše in večje kulturne institucije v Mariboru in partnerskih mestih, ki na različne načine povezuje skorajda vse izobraževalne institucije v državi, zgodba, ki išče sinergijo z gospodarstvom, je zgodba, ki presega razmišljanja dnevnega dogajanja in dnevnih afer. Projekt prestolnice kulture deluje večplastno in izjemno raznoliko. Četudi ironična igra besed, ko kje korupcijo zamenjamo za kulturo, je to za širši prostor zelo nevarno početje. Ne nazadnje gre za mednarodni projekt, mednarodno zaščiteno blagovno znamko, ki v širšem prostoru predstavlja visoka pričakovanja in navsezadnje pozitivno gibanje državljanov. Tudi to je bil namen ob ustanovitvi EPK – European Capital of Culture! Šlo je za težnjo k pomoči mestom pri preobrazbah v bolj odprto, bolj multikulturno, bolj evropsko mesto. Upam le, da bomo evropska pričakovanja znali upravičiti!
Mnoge težave v okolju sejejo dvom in žanjejo nezaupanje do projektov v Sloveniji, še posebno tistih v Mariboru. Razumem naostrenost okolja, ki ga seva tako širše kot ožje politično okolje, vendar je prav projekt Evropska prestolnica kulture priložnost, da najdemo skupno pozitivno zgodbo. Še zmeraj verjamem v projekt, kot verjamem v posameznike, ki ga ustvarjajo, verjamem v meščane, ki so in morajo biti del projekta, prav tako verjamem v vse institucije na področju kulture, ki se trudijo predstaviti najboljše. Verjamem, da vsi že s cinizmom, včasih tudi samoironijo sprejemamo naše delo, ko prepričujemo drug drugega, da živimo projekt, ki je v širšem družbenem interesu, ki nosi pozitivne učinke in ki ga, prav v teh turobnih časih, krvavo resno potrebujemo. Loteva se me občutek, da nam moči in volje zmanjkuje, a prav z razumnim pogledom ponovno vidim, da je to priložnost, ki je ne smemo zamuditi, ne le zaradi leta 2012, temveč in predvsem zaradi prihodnjega obdobja, prihodnjih generacij, ki si zaslužijo novo kakovost bivanja. Družbena odgovornost je prav na vseh posameznikih v državi, na vseh institucijah, ki morajo doumeti, da je izogibanje tej dani priložnosti precej večje zlo, kot če te priložnosti, da postanemo EPK, sploh ne bi iskali.