::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Intervju s Pandurjem in dileme kurtoaznega novinarstva

Žal ne bo opravičil  z naše strani – v današnjem skorajda ekskluzivnem intervjuju (18. 12. 2010)  s Tomažem Pandurjem glede EPK novinarkama ni uspelo zastaviti nobenega izmed naših naštetih 25 vprašanj. No, posredno mogoče enega. Naše anticipacije in (upravičeni) strahovi o piarovskem stilu so bili žal pravilni. Intervju je dostopen tukaj.

V nadaljevanju se ne dotikamo vsebine, problemsko seciramo zgolj nekaj točk novinarskega pristopa. Resnici na ljubo je v intervjuju zaznati nekaj previdnih vprašanj, načenjajočih celo kakšen dvom ali pomislek, serviran Pandurju. Vsa ne omenjajo zgolj veličine svetovnega umetnika, čeprav jo tudi, opazno. Pa vendar premalo in daleč od tega, da bi bili zadovoljni: gledano v celoti, je to še vedno kurtoazni intervju. Ker po čem prepoznate kurtoaznega novinarja? Seveda po tem, da si ne upa imeti svoja stališča. Npr. da ne vpraša »Ali ste naredili kaj narobe?«, ampak raje »Zakaj vam očitajo, da ste storili nekaj narobe?« ali celo »Vas kdaj porajajo občutki, da ste storili kaj narobe?«

Toda te sorte spraševanje intervjuvanca o tem, kaj bi porekel na očitke, je dejansko že progresirano, malodane pogumno v primerjavi z ostalimi pristopi – odvisno od nivojev kurtoazije in vaše angažirane prijaznosti. Žal so stvari še hujše. Poglejmo nekaj današnjih ilustracij.

Novinarsko vprašanje št. 1:

 »Take off« – vzlet in »well being« – dobro počutje, sta temeljna postulata vsakega uspešnega EPK. Nazadnje recimo Turku 2011 uspešno stavi nanju. Kako boste vzlet(išče), ki ga pri nas pooseblja “vaš” Terminal, branili pred ironiziranjem, ki ga je bilo že doslej na pretek, tudi s strani mestnih filozofov in politikov? Kako se boste spoprijemali s temi kritikami, odpori?

Primerek prej navedene pol-kurtoazije, ki je do neke mere sprejemljiva in razumljiva. Toda novinarki ne sprašujeta po tem, kako smiselna in upravičena je ironija, temveč po tem, kako se bo naš umetnik spopadel s kritiko in odporom. Kaj na bi vendar to pomenilo, kako se spopasti s kritiki? In to mestnih filozofov, hmm. Katerih le? Ne poznamo nobene javne objave kakšnega ironičnega pomisleka kakšnega mestnega filozofa. Ne, kritika v medije ni povabljena. Edino mesto ironije, ki ga poznamo, in so ga izrekli neke vrste filozofi, je na temle blogu, ki ga prebirate. Fino, če nas vsaj tu prebirajo, res.

Novinarsko vprašanje št. 2:

Ko se odločiš, da boš delal v Sloveniji in zlasti v Mariboru, moraš vzeti v zakup, da boš naletel na velik odpor. Ki ga sicer razumem, čeprav je iracionalen, a ga razumem bolj kot strah pred novim, pred neznanim, nečim, kar bo porušilo ta čudoviti mir in red, ki vladata v mestu. Kot Drago Jančar lepo piše v Severnem siju o tem redu in miru, ki vladata v mestu in dajeta občutek varnosti.”
… Ampak nekje gori ena luč in vznemirja – recimo v Jančarjevem Galjotu … Ki jo bo treba utrniti, “zatolči”…    Da.

No, za razumevanje tega vprašanja, ki ni vprašanje, ampak simptomalen medklic tovariške pomoči intervjuvancu, smo navedli še Pandurjev odgovor pred tem »vprašanjem«. Kurtoazni novinar se pač mora postaviti na stran in v bran intervjuvanca. Ko Pandur domnevno dobro useka po kritikih, mu je treba priskočiti na pomoč. Zatolči nas hočejo, barabe. Je povedal že Jančar. In kaj preostane Pandurju drugega ob tako servilnem novinarju, kot da zadovoljno poprede  in lagodno vzdihne tisti »Da, prosim nadaljujte«. Da, da, da. Ni boljšega, kot če v intervjuju novinar namesto tebe odgovarja na vprašanja samega sebe, in še to na tista zoprna…

P.S. Resnično so bad: ti packi nemarni, neki mestni filozofi, nekje (kje točno?) sesuvajo velikega umetnika: bad, bad, bad. O tem, kako bodo vsega krivi kritiki, smo na tem blogu že davno zapisali. Hvala novinarkama, da tako strumno potrjujeta naše napovedi in se tako pogumna postavljata v bran konstruktorjem EPK.

Novinarsko vprašanje št. 3:

Ta programska zgodba temelji tudi na Terminalu  novem Mariborskem kulturnem središču – MAKS, ki naj bi ga zgradili na Studencih. Časa je malo?

Ta manira naslavljanja je simptomalna za Večer. Tam radi postavljajo ne vprašanja, ampak vprašaje! Normalen slog bi terjal formo »Časa je malo«. Normalno bi pričakovali »Ali ni premalo časa, da…?« Toda ne, večerovci v svoji blagodejnosti do intevjuvanca ne zmorejo lastne točke presoje. Ne upajo si imeti mnenja. Že ko gre za vprašanja časa, in to zelo malo časa, so previdni in pokorni. Šele ko bo Tomaž Pandur blagovolil reči, da je časa malo, bo res časa tudi malo. Zato je treba na koncu postaviti vprašaj: »Časa je malo?« Imenujemo to za že velikokrat videni »Večer’s question-marking syndrome«. Sindrom pohlevnosti.

Novinarsko vprašanje št. 4:

MAKS bi bil tudi “meeting point” EPK?

Ok, poskusite to frazo (vprašanje!) prevesti v albanski jezik. Who the fuck is MAKS, who the fuck is EPK and what the fuck is »meeting point«? Ampak pustimo to. Hujša je ta previdnost spraševanja, ki je v tem manifestirana. Forma poizvedb tipa »X je Y?«, »X bi bil Y?«, »X bo Y?« Forma predpostavlja preverjanje informacije o tem, da sta X in Y povezana. In to je ta poanta: nič problematizacije, le bazična preverba, če informacija drži. Spet kurtoazija: ali res drži, da se zjutraj oblečete, potem ko ste vstali iz postelje? Odgovor je vedno lahko zgolj »da« ali »ne«. Intervjuvanec lahko mirno prede dalje.

Novinarsko vprašanje št. 5:

Zdaj ste naredili anamnezo mestne kulture, srečali ste se z mnogimi njenimi nosilci, kateri so po vaše tisti vrhunci mesta ta čas, na katere boste računali? Zagotovo ne boste forsirali le sebe in nikogar vrednega odrezali, ker vam neka poetika nekoga ne bi bila všeč?

Ista poanta. »Yes or no question«, ki je zapovrh še prilizljivo retoričen. Si lahko intervjuvanca zamislimo, da bo odgovoril »Da, zagotovo bom forsiral samega sebe!« Čista vljudnost, po kateri je novinar pomirjen, ker ima pred sabo vrlega moža, ki je zadržano obvladan in netekmovalen.

Novinarsko vprašanje št. 6:

Če spomniva: katera kulturna zgradba pa je bila v Sloveniji zgrajena s konsenzom? Spomnimo na zgodbo Cankarjevega doma; ko so gradili garaže, je Janez Zemljarič (nekdanji vplivni slovenski politik) menda dejal, kaj pa če bi postavili še kulturni center …

Ne, to ni nesporazum, ni lapsus; zgornje ni odgovor, ampak novinarsko vprašanje! Tam, kjer ne bi smelo biti vprašajev, tam so. Kjer bi morali biti, tam jih ni. Kurtoazni novinar skratka ve, kje ne sme imeti svojih stališč, ve pa tudi, kje jih mora, da razbremeni intervjuvanca. In to je tak slučaj. Poanta je dolgočasno jasna: seveda, tudi pri vašem projektu ne bo konsenza, spoštovani umetnik, ampak kje pa sploh je? Kar počivajte v miru in se ne vznemirajte preveč, mi vas podpiramo. Nekaj takšnega sporočata Večerovi novinarki.

Novinarsko vprašanje št. 7:

Likovna scena ob zamiku uresničitve rezultatov mednarodnega razpisa za UGM ne bo prikrajšana?

Kakšen izziv! Seveda ne bo prikrajšana, kaj neki sprašuješ, spoštovana novinarka!

Novinarski komentar št. 8:

Očitno so vsi pozabili ali pač ne vedo, da je bil Tomaž Pandur, tedaj še direktor mariborske Drame SNG, kot režiser Božanske komedije z Infernom (del Dantejeve trilogije Božanska komedija) povabljen na salzburški poletni festival leta 1994. Po iskanju primerne dvorane so se s festivalskimi organizatorji odločili, da salzburško festivalsko publiko s posebnimi letali pripeljejo v Maribor na predstavo. Adria Airways jih je res dovažala v Maribor s sloganom “Flug zum Inferno” direktno na predstavo trilogije Dantejeve Božanske komedije Inferno. Izkazalo se je tedaj, da ni nemogoče. Torej …

Kaj pomeni tisti »ni nemogoče, torej….« Alles ist moeglich. Da novinarka seveda zaupa intervjuvančevim letalskim podvigom naravnost v inferno in kliče k zaupanju. Kritiki in dvomljivci, utihnite že enkrat, pot v pekel je tlakovana z najboljšo letalsko agencijo!

 

 

2 comments on “Intervju s Pandurjem in dileme kurtoaznega novinarstva

  1. Anonymous
    01/01/2011

    Hehehehe….

    …najbolj sta mi padla v oči ta “take off” in “well being”….bi hudomušno pripomnil, da se iz Večerovih (reportažnih) zapisov da razbrati, da je – vsaj- ena izmed t.i. novinark pred kratkim precej potovala, kar jo je – najbrž- vzradostilo preko meja vzhičenosti
    pa si je od vsega še najbolj zapomnila pilotsko/stewardski nagovor o “take off”-u
    (ob vzletu) in “well being”-u (kasneje,
    v zraku)…

    Kaj 'čmo…najbrž ni nikoli prej letela…ali pa že dolgo ne…v smislu Erice Jong in tudi drugače…

    LP

  2. Anonymous
    01/01/2011

    Hehehehe….

    …najbolj sta mi padla v oči ta “take off” in “well being”….bi hudomušno pripomnil, da se iz Večerovih (reportažnih) zapisov da razbrati, da je – vsaj- ena izmed t.i. novinark pred kratkim precej potovala, kar jo je – najbrž- vzradostilo preko meja vzhičenosti
    pa si je od vsega še najbolj zapomnila pilotsko/stewardski nagovor o “take off”-u
    (ob vzletu) in “well being”-u (kasneje,
    v zraku)…

    Kaj 'čmo…najbrž ni nikoli prej letela…ali pa že dolgo ne…v smislu Erice Jong in tudi drugače…

    LP

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

Information

This entry was posted on 18/12/2010 by in mariborske.
%d bloggers like this: