Kako nizko smo padli, če na dan državnosti dobesedno slavimo slovenske nogometaše kot nacionalne heroje, in to dan po porazu z Angleži? Zakaj že? Ker je fino, ker nas več ne zamenjujejo s Slovaško. No, naši gredo domov, čeprav se niso uspeli plasirati nikamor, razen na svetovno prvenstvo, Slovaška pa zmaguje, in to proti svetovnim prvakom. Mogoče bi vendarle bilo bolje biti zamenjan…
In kakšna natančno je resnica slovenske igre proti Angliji? Mogoče takale:
Slovenia can’t really complain, as they were almost uniformly dreadful in this game.
Slovenci so igrali grozno, skoraj v celoti. In danes cela Slovenija uniformly slavi čudovite zmagovalce, ki so dejansko grozni poraženci. Toda ker skromnost ni čednost, so si spet zaželeli poljub sreče. Pa ni šlo, končalo se je s solzami. Jih je pred tem bilo že preveč. Poljubov. Niti ne vprašanje pravičnosti, bolj vprašanje zmernosti je zdaj tista vrlina, na katero bi morali staviti, da preprečimo nacionalistično negodovanje nad nezmerno usodo. In ko damo na tehtnico domnevno spregledano domoljubje na eni strani in zmernost in pravičnost na drugi, za kaj se bomo odločili? Za nogometaše ali proti njim? Je mogoče, da bi domoljubje, ta prelestna državljanska krepost, v sebi nesomerno vsebovala manko ali celo zaničevanje pravičnosti?