V znanem vicu se poglavar indijanskega plemena, sicer nevešč te vloge, pred začetkom zime odloči naročiti svojemu plemenu, da naseka drva. Nikoli ne veš, zima bo lahko huda, čeprav za letos kaže, da ne bo. Toda ker ni bil prepričan, koliko dela se splača vložiti v pripravo na novo »kurilno sezono«, pokliče na meteorološki zavod in dežurne povpraša, kako hudo bo. Ko mu postrežejo z odgovorom, da bo mrzla in dolga, naroči pripravo še večjih zalog drv. Njegovi možje se lotijo dela in jih sekajo cel teden. Ko kasneje poizve še večkrat, dobi na zavodu isti odgovor. In ko končno pokliče znova, da bi presodil, če imajo zalog dovolj, mu prepričano zabrusijo: »To bo ena najbolj mrzlih zim v zgodovini, kajti v indijanskem rezervatu že cel mesec pripravljajo drva kot zmešani!«
Tega vica sem se spomnil te dni, ko Slovenija in Hrvaška cele dneve premlevata blagodati in slabe učinke tako imenovanega arbitražnega sporazuma. Ker ne vesta, kaj mu očitati, ker je njegovo besedilo enigmatično do te mere, da poslušamo jezikovne in semantične traktate o samcatih besedicah iz njega, kakršna je »junction«, seveda obe strani prejkone ugibata, komu je sporazum bolj naklonjen in komu manj. Na obeh je zato nastalo veliko število dežurnih meteorologov, ki poskušajo uganiti, da se napoveduje huda zima, ker nasprotna indijanska stran seka drva kot zmešana. Recimo: po tistem, ko je hrvaški sabor z dvotretjinsko večino sprejel arbitražni sporazum o načinu reševanja spora o meji s Slovenijo (zanj je glasovalo 129, nasprotovalo pa mu je šest poslancev), so se prijavili k besedi v največji opozicijski SDS. In ugotovili, da »visoka podpora dokazuje, da je sporazum dober za Hrvaško in v nasprotju s slovenskimi interesi«. Ergo: ker ga podpirajo, mora nujno biti slab za nas. Še huje, nekaj podobnega je že pred tem namigoval tudi Pahor: sporazum je za nas dober, sicer se ga v Zagrebu ne bi tako otepali. Prvak nacionalistov, Zmago Jelinčič Plemeniti, je bil še bolj direkten: po njegovem je za Slovenijo slab, dokaz temu pa je, pravi, da podpis podpira hrvaški predsednik Stipe Mesić.
Zima bo torej zelo huda: ko pogledamo skozi okno, sosedi cepajo drva. Sicer ne vemo, kakšno bo vreme v resnici, ampak če to počnejo sosednji Indijanci, bo nesporno res stiskal mraz. Takšen argument iz ugibanja, kot bi mu lahko rekli, navidezno temelji na nekakšnem behaviorističnem branju »nasprotnika«. Ker točno ne vemo, za kaj gre, ker ne znamo merodajno presoditi vsebinskih prednosti in slabosti sporazuma, opazujemo njegov obraz in njegovo zadovoljstvo. V primeru, če je sosed srečen, je to razlog za našo zaskrbljenost. In če ni, smo lahko zadovoljni mi. Argumentacijsko vzeto je bil naš postopek dramatično slab: tako kot poglavar indijskega plemena zahteva dokaz, zakaj bi moral nabirati drva in mu nato servirajo kot dokaz taisto dejstvo, da jih pač njegovo pleme nabira, tudi Slovenci -in nenazadnje smo isti argument slišali tudi s hrvaške strani – verjamejo, da je dokaz temu, da arbitražni sporazum slab, pravzaprav skrit v dejstvu, da so Hrvati z njim zadovoljni po tistem, ko so videli zaskrbljene slovenske obraze. Krožnost sklepanja (v teoriji zmot je to napaka krožnega argumentiranja) pravzaprav hkrati proizvede humoren učinek v navedeni šali. Vprašanje za širšo slovensko javnost pa je, zakaj istega komičnega učinka pri državljanih nismo zasledili v omenjeni argumentaciji…
V omenjeni šali je zmoto zagrešil meteorolog. Njegovo krožno sklepanje je zabavno, ker je subjekt poizvedbe (indijansko pleme in njegov poglavar) hkrati tudi objekt tega sklepanja. Pri arbitražnem sporazumu pa imamo, kot rečeno, meteorologe na obeh straneh. Predsednik vlade Borut Pahor je v tej funkciji storil še korak naprej, ko je dejal: »Če na koga v Sloveniji vpliva dejstvo, da je Hrvaška stran ratificirala sporazum kot razlog in dokaz, da je za njih dober, za nas pa slab, to pomeni, da ne razmišlja s svojo samozavestjo, ampak s hrvaško.« In še: »Ko govorim o samozavesti Slovencev, mislim tudi na to, da naše samozavesti ne morejo določati drugi narodi. Če so zdaj Hrvati zadovoljni s sporazumom, je za nas slab. Dajmo malo premisliti. A je res tako, da naše zadovoljstvo določa zadovoljstvo druge strani? Kje je naša samozavest? Kje?«
Pahor je začutil težavo. A jo je detektiral na bizarni ravni psihologije in dojel kot nesamozavestno dejanje. Kar je še ena napačna meteorološka diagnoza.
(članek bo te dni objavljen v Katedri)