Kamorkoli pogledaš: od Zbora za republiko, 12. junija letos torej, povsod brbota od sproščenosti. Blebetajo in blebetajo. Eni se k njej zaklinjajo, drugi se zaklinjajo proti njej. Tale blog jim več ne more slediti. Slovenija je končno postala sproščena. Skozi blebetanje o sproščenosti.
Opozorimo na novi vlogi diskurza sproščenosti po Zboru: prva je seveda ta, da zakrije manko sproščenosti, pravzaprav diskurza o nesproščenosti. Več diskurza o sproščenosti, bolj legitimna je ta vlada in bolj legitimen je bil naš ideološki program, je bilo vodilo Zbora. Zato so se strinjali: Slovenija je zdaj bolj sproščena, ampak lahko je še bolj. Podarite Janši še en ali dva mandata pa boste videli! Je rekel Jambrek.
Takšno zaklinjanje je bila naloga Zbora. Dve spontani rabi, ki sta vzniknili ob tem, pa sta pokazali na ideološke korenine tega ideologema. Prva je bila vloga sproščenost kot političnega identifikatorja: poglejte, mi smo sproščeni, vi, stare sile kontinuitete, vi, ki nam nagajate, vi pa niste. Naši so sproščeni, vaši niso. Sproščenost se je naselila v ločnico janšističnega političnega boja, razlikovanja na »naše« in »vaše«.
Druga vloga je bila tista, po kateri postane sproščenost ne le identifikator, temveč v naslednjem koraku še diskreditator: poglejte se, kako ste nesproščeni, naši nasprotniki! Posebno perfidna je bila gesta npr. Mateja Makaroviča z naslednjo perverzno logiko »Tisti, ki pravi X, tisti je sam X«: vso to govorjenje o strahu, meni Makarovič, dokazuje, da so tisti, ki govorijo o strahu v deželici slovenski, sami v stanju strahu in bojazni. In če jih je strah, so nesproščeni. Strah dokazuje njihovo nesproščenost!