Medtem ko predsednika Drnovška novi oblastniki počasi pečejo na žaru, ker je, ubogi revež, menda plačal letalsko vozovnico alternativnemu zdravilcu, da bi mu pomagal k boljšemu zdravju, se je velika večina državljanov prelevila v neprostovoljne poznavalce Sove, grafologije in črnih fondov. Suspenz medijsko vsiljenega trilerja se lepo ujema s spektaklom žrtvenega obreda političnih nasprotnikov, v tem je vendar smisel janšističnega revanšizma (predlagam poimenovanje revjanšizem). Gorje premaganim! Po predsednikovi diskreditaciji »komisije za obrekovanje« je slednja vrnila udarec. Kot da bi želela reči: mi ne obrekujemo, mi dokazujemo. Rečeno, storjeno: dokazala je svojo (ne)obrekljivost in kot kronski dokaz je vlada umaknila zaupnost z dela informacij, da bi pokazala, kako je Drnovšek potrošil celih 200 jurjev za nekaj, česar ne bi smel.
Potem ko je nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar dejal, da na razkritih dokumentih ne prepozna svojega podpisa, je tiskovni predstavnik vlade Valentin Hajdinjak sporočil, da je dokumentacijo vladni skupini odstopila agencija sama: »Težko si predstavljam, da bi se agencija ukvarjala s ponarejanjem listin oz. da bi delovni skupini predložila ponarejene dokumente. Ne zamislim si namreč posledic, kaj bi se zgodilo, če bi se ugotovilo, da je to resnično.« Tukaj. (Za točnejši prepis glej Dogodki in odmevi, 17. 5. 2007).
Vladni piarovec je nakazal lep vzorec zmote argumenta (ali sklicevanja) na posledice (argumentum ad consequentiam), ki je jasen in prototipski že zato, ker te izrecno omenja. Njegova značilnost je, da izpeljuje resničnost premise iz posledic. Sklicujoči, tj. emocionalni del argumentacije je sila pogost, recimo: »Pomislite, da bi teorija evolucije bila resnična. Potem bi bili na istem kot opice, torej teorija že ne bo držala!«
Hajdinjak se vede podobno. Namesto, da bi ga begale opice, si težko predstavlja, kaj bi se dogajalo, če bi Sova res ponarejala podpise. Razmišlja takole: (1) Če bi Sova res ponaredila Podbregarjev podpis, potem bi zanjo sledile slabe posledice.(2) Slabe posledice pa niso zaželene.(3) Torej ni res, da bi Sova ponaredila podpis.
Kar uporabi, je negativna oblika tega argumenta takšne oblike: (1) Če P, potem sledi Q.(2) Q ni zaželen.(3) Torej je P neresničen.
Več o tej zmoti tukaj. Seveda resničnost začetne trditve ne more biti odvisna od tega, ali ta vodi do sprejemljivih ali nesprejemljivih posledic. Nemogoče je zavrniti možnost, da Sova (ali kdorkoli zunaj nje naknadno oz. kasneje) ni ponaredil podpisa le zato, ker bi s tem lahko ogrozil sebe.
Za konec še primer iste paradigmatske zmote, vredne morebitne izjave z mesta funkcije, ki jo gospod tiskovni predstavnik zaseda: »Verjeti moramo v vlado Janeza Janše, sicer naša prizadevanja za boljšo slovensko prihodnost ne bodo rodila nobenih sadov!«