Mučna povolilna koalicijska usklajevanja z vsemi figami v žepu vred povečujejo politično negotovost v državi. Na koncu so pripeljala do nepričakovane izjave Roberta Goloba, da potrebujemo vlado narodne enotnosti. Mar res?
To seveda nujno pomeni sodelovanje z Janezom Janšo v koaliciji; brez njega takšne vlade ne bo. Izjavo je že izkoristil šef opozicije in se naredil za žrtev. Toda poglejmo resno težavo: mar ni takšno stališče v nasprotju s tem, kar nam je Golob ves čas obljubljal in zaradi česar so ljudje glasovali zanj? Mar ni, podobno kot leta 2022, v veliki meri glas za Gibanje Svoboda bil glas proti vrnitvi avtoritarnosti, ki jo Janša neposredno obljublja? Bo vlada narodne enotnosti dejansko lahko štela za izdajo volivcev?
Izključitev Levice
Če Zoran Stevanović, eden od ključnih členov pri sestavi nove koalicije, občasno pove, da ne bo šel v koalicijo ne z Golobom ne z Janšo, pa si velja pozorno ogledati, kaj v zadnjih dneh, torej tik po volilni nedelji, sporoča Anže Logar, še en razvpiti »jeziček na tehtnici«. Pred dnevi je človek retorike sodelovanja in vključevanja, ki gradi svojo politično profilacijo na depolarizaciji in dialogu, ponosno sporočil: »Demokrati ne bomo sodelovali v koaliciji s stranko Levica.«
Njegovi Demokrati torej izključujejo kar dvojno: stranko Levica z Vesno iz vlade in nato še sebe iz vlade, če bo prva del koalicije. V včerajšnji oddaji 24ur zvečer (26. marec 2026) je storil še korak naprej in strumno napovedal: »Demokrati smo v vladi ali pa gremo na predčasne volitve. Druge možnosti ni.«
Doslej verjetno še nismo slišali stavka v obdobju po volitvah, ki bi bilo v večji meri egocentričen. Kaj nam vse to pove?
On bo v vladi
Logarjeva retorika politične sprave, dialoga in vključevanja, do katere ima večina že alergijo, se več kot jasno uporablja za promocijo zmernosti, odprtosti in pripravljenosti preseči ideološke delitve. Prav dejstvo, da se nanjo tako pogosto sklicuje, nam razkrije nekaj drugega: da spremljamo prazno gesto brez iskrenih namenov in brez resnične politične vsebine. Ampak če to drži, v njegovi retoriki že od začetka najdemo popoln razkorak med retoriko in prakso.
Če je bila obljuba sprave, neizključevanja in sodelovanja osrednji del njegove politične identitete, se mostograditeljstvo zdaj, nekaj dni po volitvah, izkazuje za lažno. Ta razpade takoj, ko spremljamo konkretna politična dejanja v povolilnih usklajevanjih in napovedih. Začetno stališče iz performativne vključujočnosti prehaja v jasno izključujočnost, vendar za ceno tega, da Logar že smelo napoveduje, da bo on v vsakem primeru v vladi. Da, njemu je uspelo. V njej pa bo natančno na podlagi geste izključevanja!
Ne le, da je njegova retorika zašla v protislovje, zanikala je tudi držo, ki bahavo stavi na dialog – o tem lahko bralec več najde v moji knjigi Dialog kot krinka. Sama ideja, na katero se stavi, je grobo spodkopana in zanikana, kajti v praksi Logar očitno ne sprejema kompromisov, nanje ni pripravljen in mu ni do politične pluralnosti, s katero je ravnokar pretental volilno telo.
Boj proti korupciji
V pogovoru za POP TV je poudaril še, da bodo njegovi Demokrati dali prednost boju proti korupciji. Znova je omenjal posebne policijske odrede in ustanovitev specializiranih organov, ki bi se s tem ukvarjali. Na drugi strani je stranka Levica, ki sama rada pravilno izpostavlja, da predstavlja izjemo glede koruptivnosti in da ji ne moremo najti nobenih tovrstnih grehov.
Logar potemtakem nima težav sodelovati z Janšo, na katerega se afere lepijo že desetletja, hkrati pa izključuje stranko, ki je prejkone najmanj skorumpirana? Če naj resno vzamemo trditev o boju proti korupciji, bi pričakovali, da bo bolj pripravljen sodelovati s političnimi akterji, ki imajo na tem področju relativno boljši ugled. No, smo se zmotili!
Enkrat več se kaže, da je Logarjeva politična retorika, ki mu je prinesla preboj v parlament, zgolj strategija nagovarjanja razočaranih volivcev, ki zavračajo polarizacijo. Pri tem ne obeta veliko ali morda čisto nič.
Videti je, da Logarjeva pozicija manifestira nekaj, kar je širša težava slovenske politike, ki je domači množični mediji ne znajo nasloviti: razkorak med zmagovito lažno retoriko in prakso. Na podoben način, kot je njegovo patološko izmikanje jasnim odgovorom postalo simptom njegove prepoznavne nenačelnosti, bi morali tudi hipokrizijo razkoraka med obojim čim prej dojeti kot nekaj, kar onemogoča demokratične procese.
Na tej točki so največji dolžniki novinarji, saj se glas kritične javnosti redči in mu največkrat ni dovoljeno, da bi do medijev in s tem do množic sploh prišel. Skratka: bodimo še bolj pozorni na Logarjevo retoriko sodelovanja in vključevanja takrat, ko je ne premore.
Več:
Dan po volitvah: Pirova zmaga in kriza levosredinskega pola
Civilna družba in njen prispevek k zmagi demokracije na volitvah