Pred volitvami: javnomnenjski inženiring v slovenski politiki?

Kakšna je vloga javnomnenjskih raziskav v aktualni slovenski politiki, sploh če si to zimzeleno vprašanje zastavimo manj kot teden pred volitvami, ko je simfonija provladnih medijev najbolj spevna in hitro prepoznavna, provladni komentatorji pa, seveda ne po naključju, kar kipijo v njih?

Klasična dilema je znana in morda zveni že zlizano: ali ankete zgolj merijo razpoloženje volivcev ali pa ga tudi aktivno oblikujejo? So provladni komentatorji v medije povabljeni, da bi presojali objektivno in znanstveno, ali da bi malo pomagali določeni strani na volitvah, tudi skozi analizo anket?

Zaupati ali ne?

V zadnjih dnevih prebiramo predvsem novice, kako na prvem mestu anket tekmujeta Janševa SDS in Golobova Gibanje Svoboda. Še bolj dramatično tudi, da slednja v fotofinišu prehiteva prvo. Naj takoj povem, v izogib možnim nesporazumom, da javnomnenjskim anketam še vedno pogojno zaupam, vendar z veliko mero previdnosti pri njihovi razlagi, ki bi je morali gojiti več. Zaupam jim, če jih spremljamo dolgoročno in nenehno primerjamo med sabo, na koncu pa trezno seštevamo in odštevamo med različnimi metodološkimi pristopi, preferencami in upoštevamo še možne personalne, medijske in politične povezave, ko govorimo o inštitucijah, ki jih merijo. Skratka: po pameti. Tega pa večina državljank in državljanov seveda ne zmore.

V množičnih medijih, ki so odjemalci uslug javnomnenjskih agencij, kakopak ne bodo pljuvali v lastno skledo ugotovitev, ki so jih naročili, kar nam pojasni, zakaj do njih niso dovolj kritični – pa bi morali biti. V tem smislu je javna razprava o tem že vnaprej tabuizirana. Razen tega jim, že zaradi njihove tabloidne narave, ustrezajo kričava poročila o potencialnih novih obrazih in preobratih v anketah.

Ob spodnjem zapisu sem se pri nekaterih informacijah naslonil tudi na poznavalce. Spodaj za začetek analiziram nekaj primerov lansiranja novih političnih obrazov v slovenskem prostoru v zadnjih letih, ki po moje kažejo na to, da javnomnenjske agencije tudi soustvarjajo mnenje. Dotaknem se tudi pojava taktičnega glasovanja ter vpliva raziskovalnih hiš na strukturo parlamentarne moči. Posebno pozornost namenjam vprašanjem transparentnosti, navzkrižja interesa in etične odgovornosti izvajalcev raziskav ter obenem medijev, ki njihove rezultate objavljajo in interpretirajo.

Moj namen ni polemična obravnava posameznikov, temveč opozoriti na sistemski razmislek o tem, ali ankete res soustvarjajo politično realnost in kakšne posledice ima takšen pristop za demokratični pluralizem in volitve v celoti.

Samoizpolnjujoča se prerokba

Za začetek stopimo korak v preteklost in v čas prejšnjih volitev. V oddaji Tarča 27. januarja 2022 je Andraž Zorko iz podjetja Valicon najbolj pregnantno opozoril na problematičnost vključevanja potencialnih kandidatov v javnomnenjske raziskave, še preden ti sploh napovejo svojo kandidaturo. Navajam daljši odlomek iz njegovega takratnega nastopa, ker zveni iskreno in nehote samokritično:

»To je tudi eno izmed dejanj, ki so za moje pojme sporna, še posebej, če gre za kandidate, ki niti sami ne najavljajo nastopa na volitvah, ampak se pojavijo kot kandidati s strani določenih medijskih hiš oziroma novinarjev, ki to objavijo. Vsaka taka objava nosi za sabo veliko odgovornost in taka raziskava ni sporna, če jo naroči ta kandidat ali pa nekdo drug, ki ga konec koncev zanima kakšne možnosti ima ta kandidat. V trenutku, ko se pa to javno objavi, je pa to dejansko ustvarjanje javnega mnenja. Zakaj? Stroka ugotavlja, da javnomnenjske raziskave vplivajo na volivca v toliko večji meri, kolikor bolj oddaljene so volitve, kolikor manj je znanega in kolikor bolj je nestabilno okolje. Mi smo trenutno v zelo nestabilnem okolju, kjer imamo ogromno novih strank, ker imamo ogromno povpraševanja po novih strankah, kjer je nezaupanje in nezadovoljstvo zelo veliko. In v teh razmerah, ko je zelo malo znanega, ko je informacij malo, se seveda volivci zanašajo tudi na te raziskave.

Ko volivec vidi, aha, stranka Roberta Goloba ima 10, 15 odstotkov. Jaz se bom priključil, poenostavljeno rečeno, temu vlaku. Očitno bo zmagal. Fino je včasih biti zmagovalec. In začnejo tudi sami govoriti, da ga bodo volili. In to so, kot se reče temu, samoizpolnjujoče se prerokbe. V tem trenutku javnomnenjska raziskava res postane ustvarjalec javnega mnenja. Ampak ne zaradi izvedbe kot take same, tudi in posebej zaradi objave in interpretacije.«

Na strani zmagovalca

Zorko, zagotovo eden ključnih slovenskih raziskovalcev javnega mnenja in politični komentator, v navedenem komentarju pred volitvami izpostavlja spornost umestitve Zorana Jankovića leta 2011 in Goloba leta 2021 v javnomnenjske ankete. Pred tem sta oba zanikala, da bi kandidirala na državnozborskih volitvah. Po objavi ugodnih rezultatov sta najavila kandidaturo. Raziskave je izvedla agencija Ninamedia. Po njegovem mnenju je takšna raziskava legitimna, kadar jo naroči kandidat sam ali nekdo, ki preverja njegove možnosti. Težava pa nastane v trenutku, ko se javno objavi; takrat anketa ne deluje več zgolj kot orodje merjenja javnega mnenja, temveč postane dejavnik njegovega ustvarjanja.

Zorko je takrat poudaril, da stroka že dolgo opozarja na vpliv javnomnenjskih raziskav na volivce. Šteje, če so volitve oddaljene, obseg informacij in nestabilno politično okolje. Slovenija je v zadnjih letih prav takšen primer: visoka stopnja nezadovoljstva, nezaupanje v obstoječe politične strukture, stalno pojavljanje novih strank ter splošna negotovost. V takšnih okoliščinah volivci pogosto iščejo orientacijo prav v anketah. Ko volivec vidi, da neka nova stranka dosega 10 ali 15 odstotkov podpore, se lahko odloči, da se pridruži »zmagovalnemu vlaku«.

Zakaj? Psihološka logika volivca je preprosta: če bo nekdo zmagal, je morda bolje biti na strani zmagovalca. S tem se ustvari učinek samoizpolnjujoče se prerokbe. Javnomnenjska raziskava tako vsaj deloma aktivno sooblikuje, zlasti s pomočjo formata objave in interpretacije. Morda se tega dejstva javnomnenjske hiše zavedajo in s pridom izkoriščajo v podporo naročnikom.

Merili so Čeferina

Janković in Golob nista edina politika, ki so jim na parket politike odprle vrata javnomnenjske raziskave. Še preden so te »izumile« Goloba, se je leta 2020 zgodil še en tak primer. Ker se kandidat ni odločil za vstop v politiko, je bil poskus manj opažen, čeprav gre za popolnoma enak pristop. Poglejmo.

Mediana je za Delo in RTV v letu 2020 in 2021 opravljala javnomnenjske raziskave, v katere je bil vključen tudi Aleksander Čeferin. Kljub temu, da je Zorko v zgornjem citatu tovrstno početje označil za sporno, je Janja Božič Marolt za za RTVS leta 2021 prav o Čeferinu povedala naslednje: »Bilo je več špekulacij na tem področju. So potencialna nova imena, ki ne bi presegla odstotka ali dveh, in so ljudje, ki bi presegli 30 odstotkov.« Še bolj specifično je Čeferinove možnosti za TV Slovenija potencirala z besedami:

»To je zanimiv fenomen, ker ga ljudje ne poznajo iz politike, ampak v zadnjem času predvsem iz športa. V medijih je bil prisoten s svojimi uspehi, ugledom, mednarodno pojavnostjo. In to je tisto, kar daje in vliva ljudem upanje, da bi lahko bil prava oseba.«

Velja spomniti, da je bil Čeferin vključen v meritev kot potencialni kandidat kljub temu, da nikoli ni napovedal svoje politične ambicije. V oddaji Studio City 15. februarja 2021 je Božič Marolt navedla, da ga je kar 80 odstotkov anketirancev ocenilo kot primernega potencialnega mandatarja, in sicer 60 odstotkov z najvišjo oceno in 20 odstotkov s štirico. Podporo Čeferinu je kot potencialnemu mandatarju meril tudi Valicon. Povedano preprosto: Mediana in Valicon sta dve leti preverjala podporo osebi, ki sploh ni kandidirala!

Njegova kandidatura je završala v javnosti. V oddaji Studiu City smo lahko v tistem času slišali še takšno izmenjavo mnenj o novem Dončiću ali Messiju. Marcel Štefančič Jr. vpraša: »Ali ste merili podporo Aleksandru Čeferinu na primer? Kaj pravi javno mnenje o Aleksandru Čeferinu?«; Božič Marolt odgovori: »Ja, on je pa, on je pa očitno težko pričakovan veliki voditelj, kajti še predno so sicer začele …«; Štefančič Jr: »Nov Luka Dončić, nemara …«; Božič Marolt: »(smeh) … Ne, mogoče pa Messi, nemara. Skratka, zares, no, 60 odstotno z visoko petico in 20 odstotno s štirico ocenjuje njega kot potencialnega možnega mandatarja. Torej 80 odstotno, tako je.«

Merili tudi Pečečnika

Podporo novemu Messiju ali Dončiću na mestu potencialnega mandatarja, in to kljub temu, da je tovrstno početje Zorko dve leti kasneje označil za sporno, je preverjal tudi »njegov« Valicon. Po navedbah Domovine naj bi meritev izpeljali leta 2020. Povedano na kratko: Mediana in Valicon sta Čeferina kot potencialnega mandatarja preverjala daljše časovno obdobje. Teza, ki se ponuja kar sama: ker sam za mandatarja ni bil zainteresiran, so bili nekateri krogi primorani lansirati novega potencialnega »uspešnega podjetnika«, v tem primeru Goloba. Takšen met, morda trojka, če uporabimo košarkaški žargon, je nato uspel.

11. novembra 2021 je na vprašanje o vstopu v politiko Golob z gnusom odgovoril: »Na kraj pameti mi ne pade.« Ni minilo veliko časa, kajti 4. decembra 2021 je Ninamedia objavila raziskavo o »novi stranki, ki bi jo vodil Robert Golob«, ta pa je takoj dosegla vrh priljubljenosti med obstoječimi strankami.  In glej ga zlomka: 26. januarja 2022 je postal predsednik Gibanja Svoboda po tistem, ko je ekspresno prevzel stranko Z.Dej in jo preimenoval.

Mediana je kot potencialnega kandidata merila tudi Joca Pečečnika, a se je po rezultatih izkazalo, da ne dosega zadostne privlačnosti za nadaljnje »forsiranje«.

»Post-poll« anketa

Še bolj presenetljivo je v oddaji Tarča 16. januarja 2025 Zorko sam priznal, da dela za stranko Gibanje Svoboda in takšno samorazkritje je pomenljivo po sebi. Za hip se vrnimo k delu njegove izjave. Stroka da ugotavlja, da javnomnenjske raziskave vplivajo na volivca v toliko večji meri, kolikor bolj oddaljene so volitve, kolikor manj je znanega in kolikor bolj je nestabilno okolje. Vendar trditev, da javnomnenjske raziskave vplivajo na volivce predvsem, ko so volitve oddaljene, ne drži popolnoma.

Takšno hipotezo so empirično ovrgli na njegovem Valiconu kar sami, ko so 24. aprila 2022 v urah po zaprtju volišč izvedli t.i. »post-poll« anketo, ki je preučevala posledice taktičnega glasovanja na vzorcu 2.960 anketirancev. Zakaj?

Odločitev, zakaj meriti taktično glasovanje, je pojasnil Zenel Batagelj, ki je poleg Zorka solastnik Valicona. Rezultat je bil takrat zgovoren: 46 odstotkov vprašanih je leta 2022 glasovalo taktično. To pomeni, da niso volili svoje prve izbire, temveč so si ogledovali stranke, ki jim je javnomnenjska klima pripisovala največ možnosti za uspeh!

Posledice so bile konkretne. Gibanje Svoboda bi ob »iskrenem« glasovanju, kot so zapisali, prejelo med 23 in 27 mandatov, dejansko pa jih je dobilo kar 44. Razlika, ki je očitna! SDS bi namesto 18 do 21 mandatov prejela 27. LMŠ bi ob iskrenem glasovanju lahko dobila 6 ali 7 mandatov, a takrat ni vstopila v parlament. Ob upoštevanju zgornje meje intervala zaupanja bi se v parlament uvrstile še tri dodatne stranke, in sicer Povežimo Slovenijo, Resni.ca in Pirati. A se niso.

Empirični podatki dajejo slutiti, da so tudi ankete, sicer res posredno, prispevale k centralizaciji politične moči v rokah dveh strank. Namesto večje pluralnosti je nastala nekakšna »duopolna« struktura. Leta 2022 smo zato volili taktično, torej ne za pravega kandidata, rezultati pa so oblikovali parlament in koalicijo, kot jo poznamo.

Taktične volitve

Empirični podatki s tem potrjujejo, da je tovrstno taktiziranje volivcev, sicer v nekem smislu izsiljeno v duhu antijanšističnega resentimenta, pomembno vplivalo na centralizacijo moči v rokah dveh strank v Državnem zboru. Gibanje Svoboda je pridobila največ in s štirimi sedeži bi se vanj uvrstile še tri naštete manjše stranke. Nesporno je, da si je volilno telo svoje preference izbiralo tudi na podlagi rezultatov sprotnih javnomnenjskih raziskav in se jim prilagajalo.

»Post-poll« anketa Valicona je empirično dokazala, da bi iskreno glasovanje volivcev na volitvah 2022 pomembno predrugačilo sliko Državnega zbora. Moč ne bi bila večinsko skoncentrirana v rokah samo dveh strank, ampak bi bila veliko bolj enakomerno razdeljena in ob upoštevanju zgornje meje intervala zaupanja bi v parlament sedlo devet strank namesto zgolj petih.

To bi pomembno vplivalo na pluralni učinek v hramu demokracije in prineslo več enakovrednega dogovarjanja med različni predstavniki državljanov. Seveda bi marsikdo oporekal in trdil, da je bolje imeti hegemonijo večjih strank, ker te nato dosežejo več. Ampak kam to pripelje, smo videli natanko v iztekajočem se mandatu te vlade.

Vloga Božič Marolt

Poseben vidik razprave se odpira, če upoštevamo izvajalce javnomnenjskih anket in njihovo neodvisnost. Jim lahko zaupamo? Poglejmo vlogo Janje Božič Marolt, ki je direktorica raziskovalne hiše Mediana. Reporter jo je letos uvrstil na lestvico stotih najvplivnejših Slovenk in Slovencev. Povedal sem že, da Mediana v predvolilnem času tedensko izvaja javnomnenjske raziskave za RTVS, medijsko hišo Delo in POP TV.

Božič Marolt je bila do 31. januarja 2026 tudi članica upravnega odbora Kluba slovenskih podjetnikov (SBC), ki ima sicer v svojih načelih zapisano, da je politično nevtralen podjetniški klub. Nasprotno pa v svojem delovanju zagovarja in skuša prek vplivanja na politiko implementirati izrazito prostotržne politike. SBC je ob izteku prejšnjega leta javnosti predstavil program Uspešna Slovenija s pozivom, da bi ta usmeril državo na pravo pot. Čeprav poudarjajo politično nevtralnost, na str. 45 jasno izpostavijo svoje politične ambicije:

»V SBC – Klubu slovenskih podjetnikov smo program Uspešna Slovenija pripravili zato, da bi politiki, predvsem pa naši javnosti pokazali, kako bi mi vodili državo, če bi jo vodili kot podjetje.«

Vodja priprave programa Marko Bitenc, ki je prav tako kot Božič Marolt do nedavnega zasedal mesto člana upravnega odbora SBC, je na neki predstavitvi napovedal, da bi programsko »družbo pripeljali v javnofinančno okolje, ki bi omogočalo davčno razbremenitev, in da bi država predala izvajanje določenih pomembnih dejavnosti tudi v podjetniške roke. Gre za podsisteme, kot so zdravstvo, izobraževanje, energetika in okolje.«

SBC bi uspešno financiranje strank

Kot navaja Dnevnik, je raziskovalno podporo za pripravo programa Uspešna Slovenija izvajala Mediana: »Kot je v zvezi s stebrom države in državne administracije najprej opozoril Bitenc, iz anket javnega mnenja (ki jih zanje izvaja Janja Božič Marolt, direktorica Mediane) izhaja, da je zaupanje prebivalcev v državo manjše kot zaupanje v podjetništvo.«

Program Uspešna Slovenija ima tudi poglavje z naslovom »Državljanom je treba vrniti zaupanje v državo«. V podpoglavju »Razširitev možnosti za transparentno financiranje političnih strank« izpostavlja:

»Razširitev možnosti za transparentno financiranje političnih strank z omogočanjem omejenih in strogo nadzorovanih donacij domačih podjetij, ki poslujejo pretežno na trgu in niso v neposredni ali posredni državni lasti, ob hkratni krepitvi transparentnosti, nadzora in varovalk proti neupravičenemu vplivu interesov na politično odločanje.«

Po njihovem trenutni sistem financiranja političnih strank pri nas temelji predvsem na javnih sredstvih in donacijah fizičnih oseb. Takšna ureditev ne prispeva k stabilnosti političnega sistema in samo navidezno omejuje neposreden vpliv interesnih skupin na politično delovanje. Hkrati ustvarja visoko stopnjo odvisnosti političnih strank od državnega proračuna ter omejuje raznolikost virov financiranja. Zato bi v financiranje strank vključili podjetja. Posledično v SBC verjamejo, da se zmanjšuje prostor za razvoj novih programskih usmeritev, zlasti tistih, ki se osredotočajo na dolgoročni gospodarski razvoj, podjetništvo, inovacije in konkurenčnost.

Za manj pluralnosti

Regulacija financiranja strank s strani privatnega sektorja ni edini problem, ki ga izpostavljajo. Kot problem opredeljujejo tudi obstoječ volilni sistem, saj po njihovem »slovenski volilni sistem povzroča razdrobljenost parlamenta, šibko vez med volivci in poslanci ter odvisnost vlad od podpore zelo majhnih strank.« Skladno s tem predlagajo spremembo volilnega sistema na način, da »bodo izvoljeni v parlament lahko izpeljali obljubljene spremembe brez potrebe po sklepanju nedržavotvornih kompromisov z majhnimi strankami.« Majhnimi strankami?

Čeprav mediji o tem ne poročajo radi, to odpira jasno možnost konflikta interesov: direktorica raziskovalne hiše, ki z anketami vpliva na taktično glasovanje in s tem posledično zmanjšuje pluralnost, je hkrati del organizacije, ki si programsko prizadeva za manj pluralen parlament kot del organizacije, ki zagovarja izrazito prostotržne reforme in spremembo volilnega sistema z namenom zmanjšanja razdrobljenosti parlamenta? Ob tem je raziskovalno podporo programu zagotavljala prav Mediana. Povedano enostavno, strategijo, ki jo je Marolt Božič sooblikovala s podjetniškimi somišljeniki v programu Uspešna Slovenija, v praksi udejanja prek javnomnenjskih raziskav za najvplivnejše slovenske medijske hiše.

V tej luči kakovosti podatkov raziskav Mediane ni treba problematizirati; težava je le nasprotje interesov direktorice, ki mora sočasno zasledovati tako programski cilj SBC. To dvojna funkcija je izrazito sporno in škodljiva, saj ne gre za nevtralno raziskovalno pozicijo, ampak s ciljem, da se slovenski politični prostor čim bolj homogenizira.

Kodeks, etika in ESOMAR

Mediana, Valicon in Ninamedia so člani združenja ESOMAR. Ta je globalna nevladna organizacija, ki uveljavlja pomen trženjskih raziskav, raziskav javnega mnenja, družbenih raziskav in podatkovne analitike že več kot sedemdeset let. Člani ESOMAR so podpisniki svojega kodeksa. Božič Marolt je od leta 2005 celo njihova nacionalna predstavnica za Slovenijo.

Njihov kodeks zahteva etično ravnanje, transparentnost in zaščito ugleda raziskav. Težava ni nujno v metodoloških postopkih posamezne ankete, temveč v širšem kontekstu. Naj jih nekaj naštejem: tu je dvojna vloge raziskovalcev kot komentatorjev, potem omejena javna dostopnost celotnih poročil, potem projekcija parlamentarne sestave na podlagi majhnih podvzorcev, pa tudi nepopolna razkritja poslovnih povezav.

Prvi odziv raziskovalcev javnomnenjskih raziskav na preizpraševanje zanesljivosti podatkov je običajno prav sklicevanje na ESOMAR, članstvo in sledenje njihovemu kodeksu. Na točno tak odziv smo naleteli v oddaji Tarča, ko sta Zorko in Božič Marolt izpostavila problem zelo nasprotujočih rezultatov, ki so jih različne njihove raziskave zabeležile v primerljivih časovnih obdobjih.

Izkušeni raziskovalci vedo, kako se metodološko zavarovati. Za vsak očitek znajo predložiti tovrstno opravičilo. Kodeks, za katerega je na Medianini strani od avgusta lani napisano, da se posodablja, je dostopen na tej strani. Navedimo nekaj ključnih zahtev kodeksa: vedenje raziskovalcev mora biti vedno etično. Raziskovalci ne smejo s svojim vedenjem povzročiti kakršnekoli škode respondentu ali škoditi ugledu trženjskih, javnomnenjskih ali družbenih raziskav. Dalje: raziskovalci se morajo vedno vesti etično in ne smejo storiti ničesar, kar bi lahko neopravičljivo škodovalo ugledu raziskav ali vodilo v izgubo zaupanja javnosti v raziskave. Dalje: v profesionalnem in poslovnem delovanju morajo biti neposredni in pošteni. Dalje: če so raziskovalci vpleteni v neraziskovalne dejavnosti, na primer promocijske ali tržne dejavnosti, ki so neposredno usmerjene na posamične respondente, morajo jasno razlikovati tovrstno dejavnost od raziskav.

Evropske volitve

V že nanizanih dokazih aktivnega članstva v SBC, ki se zavzema, da politika preide v podjetniške roke, je vedenje Božič Marolt sporno. Dvojne vloge sicer sama ne skriva, sicer ne bi bila javno izvoljena v upravni odbor SBC, toda težava je, da pri njej vztraja. Na drugi funkciji namreč zastopa izredno prostotržna stališča in je njena pozicija politična.

Dodatni obremenilni dokaz za kršenje kodeksa in neetično delovanje je primer evropskih volitev. Na zadnjih je Božič Marolt izvajala raziskavo za stranko Vesno, obenem pa kampanjo te stranke javno komentirala in kandidata Prebiliča označila za »dobrega in kvalificiranega komunikatorja«. Po pisanju portala Necenzurirano ob tem ni razkrila, da je Vesna Medianin naročnik.

Poleg zgoraj navedenih dokazov spornega delovanja Božič Marolt pa se ji lahko očita tudi kršitev členov kodeksa, ki se nanašajo na netransparentnost podatkov.

Valicon in Siol

Omenimo še Valicon. V omenjeni Tarči je Zorko sam izpostavil spornost komentiranja rezultatov ob sočasnem izvajanju raziskav ter poudaril, da sam ni v tej dvojni poziciji. V času njegove izjave v oddaji ta agencija res ni imela take zadrege, danes pa to več ne drži, saj izvaja raziskave za Siol.net, ki je v lastniško Telekomov in ni dvoma, da je usmeritev Siola provladna.

Sicer takšne dvojne funkcije, ki jo Zorko ocenjuje kot sporno, ESOMAR izrecno ne prepoveduje. Kar pa kodeks zapoveduje, je transparentnost in dostopnost podatkov respondentom in javnosti po opravljenih merjenjih: Primer: ob objavi izsledkov raziskave morajo raziskovalci zagotoviti, da ima javnost dostop do zadostnih osnovnih informacij za oceno kakovosti podatkov in veljavnosti zaključkov.

Objave javnomnenjskih raziskav v medijih so objavljene zelo omejeno, dostopanje do celotnih poročil raziskav je javnosti pretežno onemogočeno. Ker celotno poročilo o posamezni raziskavi ni na voljo, ga javnost ne more preveriti in preučiti. Uganili ste: raziskave Mediane, opravljene za RTVS, POP TV ali Delo, običajno nikjer niso objavljene v celoti. V podobno omejeni obliki  Ninamedia objavlja rezultate Vox Populi na svoji spletni strani in nekaj takega velja za Valiconovo raziskavo Politikon za Siol.

Primer merjenja 1. februarja 2026

Naj navedem še en konkreten primer: projekcija Mediane, ki smo jo videli 1. februarja 2026 za POP TV. Ta nam je pripravila projekcijo razdelitve mandatov v parlamentu, če bi bile volitve danes. Kar je pomembno pri tej objavi, ki je postala osrednja tema poročil 1. in 2. februarja na POP TV je dejstvo, da interpretacija ni imela obenem predstavljene pomembne metodološke opombe, ki jo je sicer Marolt Božič podala v ločenem videu:

»Pri tem je pomembno razumevanje, da je dejstvo, da je vzorec reprezentativen, vendar z reduciranjem na obe podskupini, tako zmanjšan, da bi lahko odgovori ene osebe spremenili tako število kot tudi sedeže.«

Povejmo bolj enostavno: v enem izmed ključnih medijev je Mediana predstavila simulacijo, ki jo lahko spremeni zgolj en samcat respondent. Neverjetno! Poskus zavarovanja z dodatno video pojasnitvijo, kjer verodostojnost podatkov opravičuje z reprezentativnim vzorcem in je po njenih besedah premajhen za kakršnokoli zanesljivo sklepanje, je sicer očiten.

Prav navedeni primer natančno dokazuje, da gre za neodgovorno predstavljanje podatkov, saj so jih kasneje novinarji na POP TV prikazovali brez te ključne opombe, ki pa bi morala v resnici biti argument, zakaj teh podatkov ne bi smeli sploh kazati!

Zato ob tem zgledu pridemo do še ene kršitve kodeksa ESOMAR, ki pravi, da morajo, kadar namerava naročnik objaviti izsledke raziskovalnega projekta, sami raziskovalci zagotoviti, da se z njimi posvetuje glede oblike in vsebine objave. Naročnik in raziskovalec namreč skupaj nosita odgovornost, da objavljeni rezultati niso zavajajoči.

Poslovne in personalne povezave

Naj nadaljujem z vprašanjem, kako zaupati anketam. Dodatna plast dilem se odpira glede na poslovne povezave raziskovalnih hiš in njihovih direktorjev ter na dvojne vloge analitikov in komentatorjev. Valicon izvaja raziskave za Siol.net (ki je pod okriljem državnega Telekoma) in ima med naročniki tudi državna podjetja.

Medianini prihodki od državnih naročnikov so po javnih evidencah v zadnjih letih narasli. Ninamedia je poslovno povezana z drugimi vplivnimi akterji, kar je bilo že predmet javnih razprav. Ob tem so isti posamezniki večkrat hkrati izvajalci anket, javni komentatorji rezultatov in svetovalci ali poslovno povezani z različnimi političnimi ali interesnimi krogi. Takšna prepletenost zmanjšuje zaznano neodvisnost raziskav.

Zorko je v Tarči 2022 zavrnil namigovanja o spornosti oziroma vplivu države na njihove javnomenjske ankete. Tudi glede problematičnosti sodelovanja s Telekomom se ni dotaknil, pač pa je povedal, da z njimi sodelujejo že od leta 1997, kakor da je to razbremenjujoče. Toda kot sem že nakazal, Valicon pripravlja javnomnenjske ankete za Siol. Po nekaterih podatkih je njihov naročnik tudi »Golobov« GEN-I.

Od leta 2022 so, kot pokaže ERAR, močno narasli Medianini prihodki državnih naročnikov. Znano je, da je Božič Marolt tudi solastnica ABG Nielsen. Ni razvidno, ali je solastnica tudi podjetja ACNielsen, raziskovalne družbe. Poleg tega ima še samostojno podjetje.

Solastništva in agencija Ninamedia

Lastništvo Ninamedie in vpliv Nikole Damjanića je bil podrobno obravnavano že v Tarči leta 2022. Zanimiva dodatna informacija je solastništvo dvorca in vinogradniškega podjetja Burnum Vrbnik, katerega direktor je sam, solastniki pa Andrej Ribič, Bojan Petan, Franci Zavrl, Jože Mermal, Samo Lozej in še nekateri vidni posamezniki. Vsi so našli svojo strast v pridelavi vina. Lepo?

Vzemimo le dva zgleda. Ninamedia objavlja svoje ankete za časopis Dnevnik, ki ga izdaja podjetje Dnevnik, družba medijskih vsebin d.d. v večinski lasti skupine DZS. Bojan Petan je dolgoletni predsednik uprave in ključni lastnik skupine DZS. Solastništvo med direktorjem agencije in drugimi nam izriše zanimivo mrežo političnih in lobističnih povezav, kjer lahko vsakič predvidimo možne vplive.

Ribič je eden od ustanoviteljev stranke Gibanja Svoboda in predsednik uprave Darsa. Ni dvoma, da lahko znotraj svobodne gospodarske pobude postane solastnik katerega koli podjetja v državi ali zunaj nje, vendar le za ceno potencialnih sumov osebnih povezav. Ko govorimo o merjenju javnega mnenja, to ni nepomembno.

Koliko strank v naslednjem parlamentu

Ob vsem naštetem puščam ob strani dvojno vlogo raziskovalcev javnega mnenja, ki včasih nastopajo kot medijski komentatorji, če o politično nastavljenih novinarjih niti ne govorimo.

Iz povedanega izhaja, da (a) empirični podatki »post-poll« raziskav posredno potrjujejo, da ankete vplivajo na taktično glasovanje. Nadalje, da (b) taktično glasovanje zmanjšuje strankarsko pluralnost. Sklepamo tudi, da (c) primeri Janković, Čeferin in Golob kažejo, da lahko ankete delujejo kot mehanizem političnega lansiranja. Kot četrto lahko ugotovimo, da (d) obstajajo dvojne vloge raziskovalcev in zato njihova vpetost v interesne strukture vzbuja dvom o popolni nevtralnosti. Kot peto lahko ugotovimo, da (e) transparentnost objav pogosto ni zadostna, da bi si ustvarili povsem neodvisno presojo.

Če je leta 2022 taktično glasovanje v parlament posedlo pet strank, se zastavlja vprašanje: bo prihodnjič, morda ne nujno na teh volitvah, še kakšno manj? In če tudi jih bo, si moramo tega želeti?Večina kritik javnomnenjski raziskav se vrti okrog nekonsistentosti izmerjenih podatkov in ne glede na to, ali so ti res prirejeni ali ne, je skoraj nemogoče dokazati, saj si javnomnenjske hiše vedno metodološko zavarujejo hrbet. Zadosten razlog za preizpraševanje javnomnenjskega inženiringa slovenske politike je Valiconova« post-poll« anketa o taktičnem glasovanju, ki ga usmerjajo ravno javnomnenjske ankete in ki dokazano ogroža strankarsko pluralnost.

Nujna skepsa

Dodaten sum za potrjevanje ideje inženiringa nam narekujejo primeri Janković, Čeferin in Golob, ki so jih v politično orbito bolj ali manj lansirale prav javnomnenjske ankete. Ob vseh navedenih sledeh se zastavlja vprašanje polne verodostojnosti takšnih javnomnenjskih raziskav v predvolilnem času in tudi njihovih izvajalcev. Ključno vprašanje ob tem pa niti ni več zgolj metodološko, temveč je bolj temeljno demokratično. Kaj želim povedati?

Če javnomnenjske raziskave dokazano vplivajo na strukturo parlamenta in zmanjšujejo pluralnost, je treba razmisliti o njihovi vlogi v predvolilnem obdobju, o standardih transparentnosti ter o jasnem razkrivanju interesov vseh vpletenih. Ne mislim sicer, da so neuporabne pri analizi in prognozi, če dodamo še nekaj znanja in nujne skepse, na koncu pa upoštevamo, da se vsaka agencija vendarle boji zakockati svoje dobro ime, če bi preveč manipulirala.

Da imajo vsaj delen vpliv na demokracijo in pluralno sestavo parlamenta, pa tudi ni mogoče zanikati.