Izgubljeno v ponorelem svetu: o zamujeni priložnosti oddaje »Debate z Bergantom«

Prva oddaja novega formata »Debate z Bergantom« je obetala veliko. Že sam naslov, »Preživetje v ponorelem svetu«, ni skrival tematsko rahlo populistične ambicije, ki ji je bila dodana še druga, ambicioznejša: argumentacijska. V številnih napovednikih so novo paradno vsakotedensko oddajo na TV Slovenija pospremili z obljubo, da bodo v njej gostili po tri sogovornike, ki bodo »razpravljali o pomembnih temah sedanjosti in prihodnosti ter razvijali in soočali različne argumente«. Argumentirano razpravo je vsekakor treba pozdraviti, še posebej zato, ker je je v televizijskem prostoru vse manj.

Z novo oddajo so odgovorni očitno želeli iz Igorja E. Berganta, duhovitega erudita, ki je bil v formatu Odmevov pogosto nekoliko utesnjen, iztisniti več in se hkrati vsaj deloma razlikovati od drugih paradnih oddaj, denimo oddaj Marcel z Marcelom Štefančičem jr. in Tarča z Eriko Žnidaršič. Obe javnost pogosto kritizira kot preostri in prekinjajoči, ko gre za vodenje. Tokratnemu voditelju je pri tem padla sekira v med: po uredniški odločitvi, ki si z novo oddajo obeta večjo gledanost, je dobil najboljši možni termin, o kakršnem lahko vsak novinar le sanja. Nedeljski večeri so vendarle skorajda idealni za televizijsko občinstvo, saj pred televizijo poseda celotna družina. Kako se je izšlo? Ne ravno najbolje.

Vsak po svoje

Že izbira uvodne teme se je izkazala za ponesrečeno. Ponuditi recept za izhod iz okovov »ponorelega sveta«, torej v konkretnost ujeti nekaj, kar je po definiciji abstrakten izraz duha časa, diagnosticirati splošne razmere in hkrati nakazati poti iz sodobne zmede, je izjemno zahtevna naloga. Prav tam, kjer bi oddaja morala pokazati največ konceptualne discipline, pa se je začela njena temeljna težava. Kmalu je namreč postalo jasno predvsem to, da ni jasno, o čem pravzaprav govori, saj so se stranske teme, do katerih je pripeljal pogovor, začele kar množiti.

Namesto premišljeno in skrbno strukturirane razprave smo dobili vtis izrazito improviziranega pomenkovanja, ki se je zanašal predvsem na intelektualni kapital gostov, bistveno manj pa na jasno uredniško in voditeljsko vizijo ter še manj na koherentno konceptualno zasnovo. V praksi se je to pokazalo tako, da je vsak izmed gostov temo razumel po svoje.

Zgodovinarka Mateja Ratej je v razpravo vnašala zgodovinske izkušnje vsakdanjega življenja in kriznih obdobij, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan jo je razumela predvsem v kontekstu duševnih stisk sodobnega posameznika, pri čemer je razpravo nenavadno razširila še z ekskurzom v biološki razvoj šimpanzov, ob tem pa se občasno zatekala k zapiskom na lističih, ki jih je imela pod mizo. Pisatelj Miha Mazzini se je navezoval na antropološke in kulturne vzorce sodobne družbe. Dobro, vse našteto so legitimne perspektive, vendar Bergant ni storil skoraj ničesar, da bi jih trdneje povezal v skupen problemski okvir.

Brez koncepta

Prav tu se je razkrila osrednja »otroška bolezen« oddaje: njena konceptualna praznina. Format, ki naj bi temeljil na argumentirani razpravi, se je že v izhodišču odpovedal osnovnemu orodju vsake resne debate, tj. jasno postavljeni tezi in njenemu premisleku. Namesto natančno formuliranega vprašanja ali problemskega jedra smo dobili zgolj ohlapno povabilo k abstraktnemu razmišljanju o ponorelem svetu, ne da bi voditelj sploh poskušal opredeliti, kaj naj bi bila osrednja rdeča nit razprave.

Je svet ponorel politično, ekonomsko, psihološko, medijsko, tehnološko, moralno? Je njegova personifikacija res Donald Trump, kot se je na več mestih skušal navezati, tudi s kratkim prispevkom o njegovih političnih posebnostih? Če je svet ponorel v vseh ozirih, zakaj tega niso jasno povedali in razprave ustrezno zamejili?

Že po polovici oddaje, kar je ob pogledu na uro napovedal kar voditelj sam, je postalo jasno, da čas teče prehitro in da odgovorov ni. Kljub temu je bila za drugo polovico nato napovedana razprava o rešitvah. Glede na zastavljen naslov izjemno drzno, če ne kar nepremišljeno.

Res je, da se podobne porodne težave pojavljajo v številnih oddajah, vendar se voditelj tokrat niti ni poskušal resneje lotiti omejevanja in tako je format zdrsnil v nekaj, kar bi lahko opisali kot intelektualni klepet: mestoma zanimiv in duhovit, a brez notranje koherence. Nastal je vtis, da sogovorcev nihče ne vodi skozi razpravo, temveč se jih preprosto pusti govoriti. Kar samo po sebi še ni problem, postane pa usodno, ko oddaja obljublja bistveno več ali celo preveč.

Prazen označevalec

»Ponoreli svet« kot tema deluje bolj kot medijski slogan in bistveno manj kot analitični pojem. Prav zato, ker gre za izraz, ki ga vsi intuitivno prehitro razumemo, bi bila nujna natančna razčlenitev. Obljubljena analitičnost in argumentacija sta zbledeli, še preden sta sploh dobili priložnost, da se razvijeta. Če velja, da je vse ponorelo, potem v resnici ni ponorelo nič konkretnega in razprava se bo neizogibno raztopila v splošnostih.

Tu se znova pokaže ključna odgovornost voditelja, ki se je v oddaji, glede na njegov talent, izkazal kot presenetljivo nesuveren moderator. Evidentno ne zato, ker bi mu primanjkovalo izkušenj ali razgledanosti, temveč ker ni prevzel vloge tistega, ki razpravo strukturira. Rdeča nit se je nenehno izgubljala, vprašanja so bila pogosto v funkciji zapolnjevanja časa ali lahkotnega duhovičenja, brez jasnega cilja, kam naj bi razprava vodila.

Namesto da bi sogovorce vračal k skupnemu problemu, jih je večinoma spodbujal k nadaljnjemu razpredanju v smeri, ki so si jo izbrali sami. Oddaja se je tako nevarno razkrojila na tri vzporedne monologe, ki so se preredko zares srečali in gledalec je postajal vedno bolj izgubljen. Voditelj, ki je interveniral premalo, ni opravil svoje temeljne naloge, ki je ohraniti razpravo osredotočeno in vzpostaviti smiseln dialog.

Svaštarjenje

Namesto da bi se razprava z oženjem poglabljala, se je z vsakim novim prispevkom razširjala. Nastal je vtis »svaštarjenja«: malo zgodovinskih reminiscenc, malo ekskurzov v narcisizem in vzgojo otrok v digitalni dobi, razmišljanja o morebitni novi svetovni vojni, nekaj Zeitgeista, antropologije in osebnih vtisov, toda vse skupaj brez jasnega fokusa.

Čeprav so vsi trije gostje ponujali zanimive in mestoma zelo lucidne misli, niso dobili skupnega prostora, v katerem bi se njihovi pogledi lahko resnično soočili, se bolje dopolnjevali ali celo nasprotovali. Prav to pa je bistvo razprave: brez konflikta idej ni prave debate.

Oddaja je izjemno ambiciozno napovedala tudi iskanje rešitev. A sledila je logična in vsebinska praznina: te so namreč možne šele takrat, ko smo dovolj natančno definirali težavo, kar se, kot rečeno, ni moglo zgoditi. Prav ta razkol med pretirano ambicioznostjo začetne teme in nujno abstraktnostjo ponujenih »rešitev« je oddaji ves čas najbolj jemal verodostojnost.

Čeprav se je Bergant občasno ohlapno oprl tudi na nekaj statističnih podatkov, so ti delovali predvsem kot retorični okras in ne kot analitično orodje. Brez jasne umestitve, interpretacije in navezave na osrednjo temo so postali bolj alibi za resnost pristopa in nikakor ne njegov temelj ali izhodišče.

Močni rezi

Skušnjava prehitrega sklepanja je razumljiva, a nekaj vendarle lahko že trdimo: prva oddaja »Debate z Bergantom« je bila predvsem zamujena priložnost. Oddaja ni bila polomija, a tudi ni izpolnila visokih pričakovanj, ki jih je diktiralo vodstvo hiše. Prav tako ni bila slaba v absolutnem smislu, kajti imela je tri kakovostne sogovornike, izkušenega voditelja in prestižen »prime-time« termin, vendar ji nič od naštetega ni zares pomagalo.

Namesto jasno fokusirane in problemsko zastavljene debate smo spremljali razpršeno besedovanje, ki je bolj spominjalo na neobvezen intelektualni pomenek kot na poglobljeno televizijsko debato. Če želi oddaja v prihodnje izpolniti lastne obljube, bo morala narediti nekaj močnih rezov: jasno zamejiti teme, postavljati natančneje definirane teze ter od voditelja zahtevati več suverenosti, argumentacijske kompetence in manj umikanja. Sicer se utegne zgoditi, da bo »ponoreli svet« postal priročen izgovor, da oddaje o njem prav zaradi njega ne morejo biti to, kar obljubljajo.