Občina vedno bolj (kot) gostilna: o argumentu iz interesa

Novi mariborski župan Saša Arsenovič se v začetku svojega mandata ne more ravno pohvaliti z delovanjem, ki bi upravičevalo pričakovanja vseh razočarancev po dveh debaklih: trpkih izkušnjah s Francom Kanglerjem in Andrejem Fištravcem.

Nekatere zadnje epizode dišijo najmanj po tem, da se novinec v politiki obnaša miselno preveč trgovsko, morda pa tudi, in to vedno bolj, avtokratsko in samozagledano – na kar kaže tudi izkušnja z ustanavljanjem mestnega glasila.

Mestne nepremičnine

Nakup stavbne pravice za osrednjo tržnico na Vodnikovem trgu in potem še gostišča Pri treh ribnikih s pripadajočimi zemljišči, kar je na izredni seji potrdil mestni svet, tudi ob zapiranju razprav za javnost, rahlo diši po prioritetnem razumevanju občine kot še ene lastnine. Zdaj bo oboje kupilo za te potrebe ustanovljeno občinsko podjetje z imenom Mestne nepremičnine.

Čemu služi občinski nakup znanega gostišča v parku, sploh če upoštevamo dejstvo, da je Arsenovič dolgoletni gostinec z odlično žilico za iskanje dobrih investicij?

Župan se je pred svetniki branil s patetično razlago, polno baročne retorike globoke skrbi, ki je od lastnika nekaj objektov s hrano in prenočišči ne bi pričakovali: »Ne gre za gostilno, gre za bistveno več, za simboliko, dostojanstvo, identiteto. Tega si ne smemo vzeti, to je del nas.«

Čudovita vizija

Kaj je del nas in kaj je del župana? Njegova skrb za dostojanstvo, v kateri je zmanjkalo bistveno pojasnilo, od kod bo občina vzela denar za svoj nepremičninski biznis in komu  bo posledično dotacije priščipnila, dasiravno ga potrebuje bolj, je včeraj dosegla vrhunec v hitropotezni razlagi zbranim novinarjem, kakšni interesi dejansko vodijo njegove korake. Župan je, kot so poročali na POP TV in 24ur.com, odkril lastni interes:

»Vse kar se dogaja v Mariboru je tudi moj lastni interes, saj sem tudi jaz občan tega mesta in si izredno prizadevam, da bi celotno mesto prišlo tja, kamor do danes ni prišlo. Vizija je čudovita,« pravi župan.

Svoje sklepanje je, če povedano razvežemo v silogizem, izpeljal spretno in učinkovito. Zanimalo me bo, od kod takšna učinkovitost in kaj je dejansko sploh povedal, zato bom predstavil njegovo izpeljavo v nekaj elementarnih premisah in sklepih:

(1) Nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, je v interesu vseh Mariborčank in Mariborčanov.

(2) Sam sem Mariborčan.

(3) Torej je nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, v mojem interesu.

Logična veljavnost in lažne premise

Arsenovičeva replika je bistra, saj se poskuša skriti za logično formo veljavnosti. V (1) nam ponudi napačno premiso, kajti seveda ni dokazano, da je nakup znanega gostišča v interes občank in občanov. Potem tej premisi doda še eno (2), nedvoumno resnično, iz obeh pa ponudi silogizem ali argument s končnim sklepom (3), ki ga je težko spodbijati. Na nek način torej javno pozornost usmeri v sklep in proč od razprave o premisah.

Težava je v tem, da je logična veljavnost argumenta neodvisna od resničnosti premis, saj je odvisna le od notranje skladnosti med njimi. Povedano drugače, argumenti so logično veljavni tudi takrat, ko vsebujejo neresnično premiso, kar lahko, sploh v medli medijski naraciji, učinkovito zamaskira napako. Posledično pa v razmerah denimo populistično zvitega delovanja politikov, kamor sicer mariborskega župana ne uvrščam, onemogoči pravočasno odkritje ponujene prevare.

Retorična učinkovitost

Ker je svoje potencialno osebno zanimanje spretno zamaskiral, se je župan spretno izognil odgovoru na vprašanje. Namreč morda je vse, kar je v interesu Mariborčank in Mariborčanov, tudi v interesu župana zato, ker je Mariborčan, toda začetna poizvedba novinarjev je merila na pojasnilo, ali je vse, kar je v interesu župana, tudi v interesu Mariborčank in Mariborčanov.

Vidimo, da so navidezno logično dobre izpeljave za politike lahko uspešno jezikovno sredstvo, saj bo razprava o resničnosti premis ob ne preveč spretnih medijih lahko vselej ostala v ozadju bolj ali manj impresivne forme logičnega sklepanja: končni sklep, da je nakup tudi v županovem interesu, je pač resničen, podan je retorično učinkovito in mu je težko oporekati.

Zato dodajam v tem duhu: župana lahko spraviš iz gostilničarja, ne moreš pa spraviti gostilničarja iz župana?

Kako so gradili MAKS

Sicer pa ni prvič, da se je kakšen mariborski župan lotil nepremičninsko obarvanih poslov. Leta 2010 je, o čemer na široko pišem v knjiga Resnica mesta in mesto resnice, Franc Kangler hitel z izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), v resnici kar novega Pandurjevega teatra, s katerim je omenjeni zvabil pokojnega režiserja v Maribor in mu ponudil pomembno mesto znotraj Evropske prestolnice kulture.

Takrat je občinsko podjetje ZIM, ki bi moralo izpeljati projekt ob Ruški cesti, kasneje znan pod imenom MAKS, odkupilo zemljišča po sumljivih cenah, občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM, ki bi moralo izpeljati naložbo, v občinskem gradivu ocenjeno na natanko 51,398.553 evrov.

Vrednost za polovico športnega parka Stožice je, kot vemo, končala klavrno: po obljubah naslednjega župana Andreja Fištravca, da bo tam stala »ameriška univerza«, na Ruški še danes sameva ogromna luknja.