Pred leti sem se zapletel v pogovor z mariborskim rektorjem, ki si je močno želel ustanoviti Filozofsko fakulteto. Si mislite, v totem nefilozofskem Maribori! Na mojo poizvedbo, kaj bi bilo treba storiti, je večkrat ponovil: »Treba je pritiskati, pritiskati, pritiskati!« Ko sem ga pobaral, na koga vendar, je izstrelil kot iz topa: »Na mene!«
Komaj sem zadržal smeh. Ta štajerska grandomanija me je vedno neizmerno zabavala. Ko toti Štajerc spregovori, če je seveda pravi, venomer misli predvsem nase, tudi če govori o sebi kot o tretji osebi. Podobno avtoreferencialnost sem zasledil v nedavnem sporu okoli upravljalca mariborskega azila. Kangler in MOM bi rada, da z njim upravlja podjetje Snaga. Torej on sam ali ona sama – avtoreferencialnost je tu objektivizirana, zaradi tega velikokrat klientelizirana (ima neka netajnovita veza između grandomanije i nepotizma, je li!). Župan je, kot vselej, v to že odločen in ne trpi ugovorov. Ljubitelji živali in zagovorniki pravic živali bi raje zavod Mačja hiša – njena ponudba pa je bila s strani občinske komisije prepoznana kot prepoceni. Ja, prepoceni… V komunikaciji med Jadranko Juras in mariborskim županom na Facebooku, kasneje žal izbrisani, je prišlo do vpogleda v zanimiv jezikovni in miselni slog mariborskega župana, odpirajoč novo dimenzijo: doslej smo bili navajeni na njegove izrečene kanglerizme in žal nismo imeli možnosti vpogleda v njegovo pisno kulturo. Med drugim je Mačjo hišo obtožil ne-ve-se-kakšnih čudnih poslov, omenjal dokaze o tem, Jadranki Juras pa naklonil celo lepe želje:
»Ja mamo dokaze pa še kaj! Ničesar ni letelo osebno na vas. Želim vam vse dobro, pa še kaj!«…
»Lep dan vam želim, z željo da v MB ustrezno rešimo problem.«
Zadnja misel me je spomnila na omenjeno avtoreferencialnost, čeravno nekolikanj zakrito, a dovolj jasno strukturno podano. V smislu: vaše rešitve niso relevantne, mi pa sebi želimo, da bomo našli prave. Skratka, mariborski župan, ki odkrito favorizira svoje rešitve in podjetje Snaga, v svoji znani domačijsko-nepotistični maniri pravzaprav želi samemu sebi, da bi ustrezno rešil problem. V grandomaniji se torej tisti Drugi venomer izkaže za nas same, v njej se dogaja izenačitev ali nerazločenost med mano in Drugim. Ali kot bi lahko rekel župan: »Ničesar ni v Drugem, kar ne bi letelo osebno na mene.«
Zato je potrebno celo opravičevanje razumeti dobesedno: Jadranka, ničesar ni letelo osebno na vas res pomeni, da v tej avtoreferencialnosti vse dobesedno cilja in leti le na subjekta izjave samega.
27.12.2011