Kaj potrebujete, da bi imeli popolnoma nekredibilno razsodišče? Neznane sodnike, neznane zakone, neznane pravilnike razsojanja, neznane novinarske avtorje, ki jih prijavljate. Ideal tega se imenuje Častno razsodišče ZNP – kar imajo, so zgolj sodniki. Ostalega nimajo. Iz Pisem bralcev v Mladini (14.5.2010), kjer v polemiki odgovarjam Igorju Kršinarju, predsedniku ZNP. Je sploh še kaj čudnega, če je potem slovensko novinarstvo v riti?
Ne priznajem ovaj sud (7. 5. 2010)
Spoštovani,
skoraj ne morem verjeti, da se je predsednik ZNP Igor Kršinar v celoti, od prve do zadnje črke, povsem izmaknil temi najinega pogovora – ustanovitvi novinarskega častnega razsodišča pri ZNP. Čeprav bi moral imeti velik interes za dodatna pojasnila, jih ni podal niti izzvan, češ naj navede netočnosti o njem v mojih trditvah. Šment, ni šlo niti v drugo, raje je strumno ubral preverjeno in ceneno taktiko političnega etiketiranja, po kateri slovi del slovenskega žurnalizma daleč naokoli.Vedno sem verjel v osnovni takt novinarske profesionalnosti, v pisanje o stvari sami, on pa se je odločil za zanj lažjo varianto: dokazovanje domnevne neprimernosti in neverodostojnosti tistega, s katerim polemizira. »Ad hominem« argumentacija ne more veljati za sprejemljivo prakso. Moralo bi nas skrbeti, če tega ne dojamejo niti predsedniki novinarskih združenj.
O njegovih očitkih na moj račun ne bom razpredal, raje se vračam na temo, ki se ji izmika. Ker pravi, da z mano ne namerava več polemizirati, jih naslavljam na spoštovano bralstvo Mladine in Sončno upravo. Predstavljajmo si torej, da želimo nekoga, npr. Igorja Kršinarja, zaradi kršitev novinarskega dela prijaviti častnemu razsodišču pri ZNP. Od tu naprej izvirajo naslednje kardinalne težave, katerih pojasnilo so nam odrekli.
Prvič: kako naj kot pritožitelji vemo, da je nekdo član ZNP? V združenju nedopustno zahtevajo, da se njihovim novinarjem sodi le pred njihovim razsodiščem – glede tega so 19. decembra 2009 celo sprejeli sklep, s katerim odrekajo pravico DNS, da razsoja o članih ZNP. Žal nam Kršinar na to ni odgovoril. Prav tako ne, koliko članov štejejo in kaj dela za reprezentativno njihovo novinarsko združenje, če ne število.
Drugič, kam naj naslovimo svojo pritožbo zoper novinarsko delo? Navodil ni. V podstrani »Častno razsodišče« na njihovem portalu še vedno piše »Stran, ki si jo želite ogledati, ne obstaja. Izberite drugo stran iz glavnega menija.« Ali to pomeni, da ne mislijo resno?
Tretjič, katere novinarske standarde in merila ob svojem delu častno razsodišče sploh upošteva? Pojasnil ni. Je to Kodeks novinarjev Slovenije? Na svoji strani so objavili le »Etični kodeks ameriškega Združenja poklicnih novinarjev« in »Muenchensko deklaracijo o dolžnostih in pravicah novinarjev«, prvega ne. Statut slovenskega kodeksa ne omenja. Tega podatka torej ne moremo izslediti, zato praktično ne moremo spisati niti pritožbe z ugotavljanjem kršitev.
Četrtič, kje lahko najdemo pravilnik o njegovem delovanju, ki bi opredelil postopke obravnave, načine in čas odločanja ter izvrševanja odločitev? Pravilnika ni. Statut ZNP veleva, da se »pripravi pravilnik, ki ga potrdi Občni zbor in je temelj delovanja častnega razsodišča«. Očitno ga pred zainteresirano javnostjo skrivajo že dve leti in pol. Je možno, da ga sploh nimajo?
Petič, ali lahko pri njihovem razsodišču kršitev prijavimo tudi proti publicistom, ki so njihovi člani, glede na dejstvo, da se je npr. Boštjan M. Turk vehementno zgražal ob razsodbi NČR, češ on že ni novinar? In katerim kodeksom naj pri tem sledimo? Turk je očitno član ZNP in celo član častnega razsodišča.
To je le nekaj nepremostljivih dilem. Kaj naj si o delu takega pomanjkljivega razsodišča sploh mislimo, če ni videti, da bi izpolnjevalo minimalne pogoje za svoj pogon? Ali pa razsoja kar čez palec? Ker se predsednik ZNP izmika razpravi in kaže voljo le do osebnih etiketiranj, ker je »polemiko zaključil« in ker vse »prepušča Vezjakovi domišljiji«, bi rad bralce spomnil na zadnji del prej omenjenega kodeksa ameriških novinarjev. Glede katerega pri ZNP kažejo nekaj volje, da ga upoštevajo. V oddelku »Odgovornost« je zapisano, da mora novinar »razložiti in pojasniti poročanje in biti pripravljen na dialog z javnostjo glede novinarskega obnašanja«, »spodbujati javnost, da izrazi svoje pritožbe v zvezi s poročanjem javnih občil« in »priznati napake in jih takoj popraviti«. Nemogoče se je znebiti občutka, da so ameriški novinarji ob pisanju tega paragrafa nehote imeli v mislih prav gospoda Kršinarja.