::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ex aequo et bono, sed sine ratione

Usoda določitve meje med Slovenijo in Hrvaško je skorajda že v rokah sodišča v Haagu. In predvsem je odvisna od enega samcatega načela, ki se ga doma rado imenuje »načelo pravičnosti«, ex aequo et bono, po pravici in po dobrem.

Povedano konkretneje, usoda meje je povezana z interpretacijo in možno (upo)rabo tega načela. Zakaj? Zato, ker se, tako je videti, Slovenija zaveda, da v očeh arbitražnega sodišča lahko doseže zaželen uspeh le, če se ob pravnih dejstvih in okoliščinah upoštevajo še druga, zgodovinska. Slovenijo namreč vodi prepričanje po zgodovinski moralni pravici zaradi izgube cone A in ostalih slovenskih ozemelj na račun jadranske obale, zatečenem stanju v času osamosvojitve in drugih zgodovinskih datumih, po argumentih torej, ki niso pravne narave in zadevajo npr. tudi interes dostopa do odprtega morja, lokalnega prebivalstva, navigacije itd. Načelo »ex aequo et bono« je torej načelo, ki stopa onstran zakona, ni torej intra legem, lahko je celo infra legem ali contra legem.

Pustimo ob strani dejstvo, čemu in zakaj si Slovenija tako zelo želi tega pravnega instituta. Vprašanje je namreč, pod kakšnimi pogoji je trenutno sploh pristala na arbitražo s Hrvaško. Strokovnjak za pomorsko pravo in poslanec Marko Pavliha namreč trdi, da haaško sodišče doslej še nikoli ni upoštevalo tega načela:

»Sodna praksa je dolga in sodišče do zdaj ni želelo upoštevati načela pravičnosti (ex equo et bono),« je pojasnil (Pavliha) in izpostavil, da je pogoj Slovenije, »da se sodišče ali katerakoli druga mednarodna institucija ne drži mednarodnega zapisanega prava kot pijanec plota«, ampak da upošteva tudi druge elemente. Tukaj.

Zakaj torej Slovenija pristaja na arbitražo omenjenega sodišča, če to načelo sploh verjetno ne bo upoštevalo, sama pa to praktično postavlja kot pogoj? Izjemno čudna odločitev, ki se razbistri po tistem, ko slišimo premierja Janšo trditi prav nasprotno. Po njegovem namreč haaško sodišče v svoji praksi redno upošteva to načelo:

Drugače pa je jasno iz preučene prakse Mednarodnega sodišča v Haagu, da to sodišče pri svojih odločitvah upošteva načelo pravičnosti. Mi smo preučili precej bogato prakso tega sodišča, ki je odločalo o razmejitvah med številnimi državami – tudi med ZDA in Kanado; med Dansko, Nizozemsko in Nemčijo; tudi med nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije v času po II. svetovni vojni. V vseh teh primerih je sodišče tudi upoštevalo načelo pravičnosti in je to v številnih sodbah oziroma judikatih izrecno poudarjeno. Tukaj.

Tu smo pri prvi težavi: kdo zavaja in kdo laže? Razlika v trditvah je maksimalna: po Pavlihi sodišče nikoli ni upoštevalo načela, po Janši ga je zmerom. Izziv za slovenske novinarje, politiko in slovensko javnost, da to razišče!

Tudi bolj benevolentno branje ničesar ne pojasni. V naravi tega načela je namreč, da se ga spoštuje le tedaj, če to želita obe strani. Ali konkretneje: arbitražno sodišče odloča po njem (kot »amiable compositeur«) samo če sta ga stranki za to izrecno pooblastili in če pravo, ki velja za arbitražni postopek, dopušča tako arbitražo. V dani situaciji pa ni jasno, če se z njim zares strinja tudi Hrvaška. Vse kaže, da se ne strinja in da se sploh ne rabi strinjati, kar pomeni, da bo s pristankom na arbitražo na koncu Slovenija morali pristati tudi na to, da bo arbitraža potekala mimo njega. V nasprotnem primeru bo videti kot izsiljevalska stran, ki se zaveda, da nima nobenih »čistih« pravno relevantnih pogojev za uspeh. V primeru naknadnega umika iz arbitraže bo videti kot moralna poraženka, kar je, resnici na ljubo, po javnem vtisu in nepristajanju ali celo bežanju od arbitraže bila že doslej.

Da je Slovenija že poraženka v arbitraži, nehote dokazuje sam premier. Njegov blef je tako velik, da je verjetnost njegovega trenutnega spodrsljaja zelo majhna. Verjetneje je, da gre za »sistemsko napako«, za premišljeno koncesijo Hrvaški, za poklon Sanaderju:

Kot že rečeno je treba najprej vedeti o čem govorimo. Jaz ne bi zahajal v pravne finese, ker je to načelo pravnikov. Haaško sodišče nikoli doslej v podobnih primerih ni odločalo z izključitvijo uporabe načela pravičnosti. Vendar je okrog tega več – bom rekel – teoretičnih variant in to je stvar pravnikov, da ta okvir določijo. Jaz si tudi ne predstavljam, da bi kdorkoli, ki preda neko stvar na sodišče, terja, da sodišče odloča nepravično – brez uporabe načela pravičnosti. Tega primera še nikoli ni bilo… Tako da v tem smislu taka dilema »ali je eno ali drugo« ne obstaja. Jasno je, da je potrebno upoštevati oboje – tako mednarodno pravo kot pač pravičnost. Saj presoja sodišča, še posebej mednarodnega, temelji na uporabi načela pravičosti »intra legem«. Hvala lepa. Tukaj.

Janša blefira na več ravneh. Seveda je res, da sodišče ne izključuje načela, saj ga ponuja kot možnost. A je za njegovo rabo dan pogoj, ki pa ni nujno izpolnjen: pristanek vseh strani. Naslednji blef je upravičljiv le s popolnim neznanjem, ki je tu malo verjetno. Premier se mora pretvarjati, da so, abstraktno vzeto, sodišča pač vselej zavezana načelu pravičnosti. S tem zgreši zmoto ekvivokacije: eno je abstraktno načelo pravičnosti v smislu sledenja boginji Iustitia (o katerem tu nihče ni govoril!), drugo je implementacija načela »ex aequo et bono«. Na podlagi zamenjave ali združitve obeh rab (in uporabe dveh različnih konotacij besede) lahko mirno zavaja in se pretvarja, da bo načelo pravičnosti upoštevano v vsakem primeru. Seveda ne bo, kakšna hladnokrvna prozornost!

Če sklenemo: pisca teh vrstic seveda ne motivirajo »nacionalni interesi«. Naj Hrvaški pripade, kar ji pripada, četudi Piranski zaliv. Nekaj drugega pa so vsaj navidez brezpametne odločitve vlade, ki so izpeljane nemodro in škodljivo, ob obilici hinavščine. Tako zelo, da se postavlja vprašanje, s kakšnim ciljem in kakšnimi obljubami v ozadju. Nacionalni interesi gor ali dol, zanimati nas mora ozadje in resnični razlogi Janševih odločitev. Je res neveden ali se zgolj pretvarja? Če se ta zaveda svoje koncesije sosedom, potem so moramo vprašati: kaj bo dobil v zameno? S čim ga držijo v šahu? In katero koncesijo si še lahko obetamo? Trenutna rešitev, ki se ponuja, je videti brezumna, sine ratione. In zrela je za sklic izredne seje parlamenta.

14 comments on “Ex aequo et bono, sed sine ratione

  1. zbik
    28/08/2007

    Pridružujem se zaskrbljeni prizadetosti, ki prevzame praktično vsako razmišljujoče bitje, ko posluša Janševe navedke. Njegova raba jezika je tako decidirano manipulativna – pravo besedohitrstvo – ko že z zgovornimi rokami ne ve, kam da bi. Paralogizmi in zevgme so
    retorične figure izbire. Ker po lokalni mentaliteti ni Grims, ki raje ekonimizira svoje utemeljitve z aposiopezo, Janša raje zavrti jezik v elipso. Posebej transparentno je to početje takrat, ko se trudi v angleščini.

    Glede na to, da ima Janša od nekdaj eno samo strategijo, ki se v enem stavku glasi: “Naša edina strategija je zmagati z oportunistično taktiko!”, so potem tudi strahovi o ozadju nemara odveč.

    Morda. Morda bi se bilo bolje vprašati: “Kdo so tisti, ki jih je treba premagati?”

  2. vezjak
    28/08/2007

    Tja, brez aposiopeze povedano so to tisti Hrvati, ki držijo v rokah račune o orožju in jim Janša zdaj prodaja morje. Leta 2004 razgovori s Sanaderjem o incidentu, leta 2007 nadaljevanje kupčije. Morda, kot praviš. Kaj pa če so včasih celo teorije zarot del zarote, tj. resnične? 🙂

  3. vezjak
    28/08/2007

    No, zdaj sem ugotovil, da na MZZ govorijo o zmedi zaradi dveh vrst pravičnosti:

    http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20070828_3104525.php

  4. ervinator
    29/08/2007

    Prav nič presenetljivo ni, da se Vezjak ob neprepričljivem prepričevanju, da ga ne vodijo “nacionalni interesi”, postavi na isto pozicijo kot nacionalistične LDS, SLS in SNS.

  5. zbik
    29/08/2007

    Vezjak pravi:
    “…Kaj pa če so včasih celo teorije zarot del zarote, tj. resnične? ”

    V tej besednočarovniški predstavi smo samo gledalci. Strategija deljene pozornosti performerja je: zapeljevati, biti pozoren na nepozornost gledalca in ga pri tem zabavati.
    Če torej obrnem: če bomo izvedeli, kako se to počne, če bomo spoznali skrivnosti obrti,
    tricks of the trade, jim bomo sicer lahko postali enaki (seveda ob letih strokovne vaje),
    vsekakor pa se bomo manj zabavali.

    Sicer pa menim, da so Janševi nasprotniki znotraj Slovenije, ni mi pa jasno,
    na koga meri.

    Sicer pa se strinjam z ervinatorjem: presenetljivo bi bilo, če bi se Vezjak prepričljivo postavil na isto pozicijo kot internacionalistična SDS.

  6. vezjak
    29/08/2007

    zbik in ervinator, hvala za lepo demonstracijo vajine hominem circumstantiae:
    http://www.nizkor.org/features/fallacies/circumstantial-ad-hominem.html

  7. ervinator
    29/08/2007

    Vezjak, če si bil neprepričljiv, to ni moja napaka, ampak je tvoja. En kup napak si zagrešil.

  8. zbik
    29/08/2007

    Vezjak pravi:
    “zbik in ervinator, hvala za lepo demonstracijo vajine hominem circumstantiae”

    Ha, “hvala za friendly fire”, odvrnem. Res pa je, da sem pozabil na SD v povedi:

    zbik> Sicer pa se strinjam z ervinatorjem: presenetljivo bi bilo, če bi se Vezjak
    zbik> prepričljivo postavil na isto pozicijo kot internacionalistična SDS.

    torej pravilno “SD in SDS” namesto “SDS”…. ampak … mar ni bilo jasno, da gre za
    sarkazem? Glede na prispevek ob 08:05 očitno ne.
    Torej sarkazem, Vezjak! Pazi kam ti z njim (sarkazmom) streljaš!

    Da nadaljujem… k ervinator@08:44
    Od ervinatorja je “zabaven” odgovor, ki bralca pošlje na neko stran s taksonomsko
    naštetimi napakam mišljenja, ki bi morale biti po privzeti dikciji (“…En kup napak…”) kar vse prisotne v izhodiščnem prispevku (kar je skoraj fizičćno nemogoče). In tudi očitek je prava glorija “Vezjak, če si bil neprepričljiv, to ni moja napaka, ampak je tvoja.” Kot da bi obžaloval, da ga Vezjak prepriča. Prav Senatorski diskurz (jasno Jerovškov domet). Sam razumem očitek neprepričljivost kot izrazito insajdersko kritiko. Ko nekomu iz lastnega tropa zavpiješ: “Pazi! Toliko dobrih argumentov je, ti pa si neprepričljiv! Pogorel boš!”
    Ocena komentarja: površno merjeni, škropljivi pljunek.

    ——————————-

    Pa se vrnem k izhodišču. Vezjak dovolj argumentira tezo: To je sporazum brez razloga in zato v ozadju MORA biti neka kravja kupčija s Sanaderjem.

    Meni se zdi sicer to možno (kupčija mogoče, toda na čigav račun), toda kar mi govori proti preprosti kupčiji za “papirje” iz trgovine z orožjem je obstoj fotokopirnega stroja (in vseh njegovih približkov). Te nadloge se ne da odpraviti ali pokriti z ničemer, to je kot v nočni mori ali v grozljikvah. Persistetnost “objekta”, vračanje nemrtveca.

    Ampak citirani viri kažejo, da se novinariji obnašajo, kot da obstaja Janšev Orakelj. Merijo in cedijo njegove besede in z apotekarsko preciznostjo tehtajo formulacije. Dejansko pa imajo pred seboj neartikuliranega kvazimilitarističnega stremuha, ki taktizersko išče paliativne izraze, floskule. Ki zapeljuje, da bi zavajal; ki zavaja, da bi zapeljal. In ki pelje neki sporazum, da bi se sam še bolje peljal.

  9. vezjak
    29/08/2007

    Zbik, si nov in slabo poznaš Ervinatorja? 🙂

    Zgodba je sila preprosta. Zdaj bodo na novo izumili DVE NAČELI PRAVIČNOSTI, da bi zakrili dejstvo, da je “ex aequo et bono” nedosegljivo. Če je nedosegljivo, to vedo in priznavajo vsi, tudi Janša, pa nimamo v Haagu nobene možnosti.
    Zato sva manipulacija. Išče se novo načelo pravičnosti, da bi domačo javnost pomirili, da bo načelo pravičnosti upoštevano. Pa bo figo.

  10. ervinator
    30/08/2007

    Zbik2, tvoje “logično sklepanje” je v temelju, osnovnošolsko napačno. Če napišem “en kup napak” in napotujem na enciklopedični seznam napak, to pač ne pomeni, da očitam vse napake s seznama. Tvoja druga napaka je v stilu Vezjakovih: podtikanje nečesa nekomu, kar naj bi ta v resnici rekel/mislil/čutil, pospremljeno z bolj ali manj naključnim seznamom logičnih napak, ki da ta očitek podkrepljujejo, na koncu pa zatrjevanje, da stališče ni niti politikantsko niti ad hominem, ampak da je strokovno in podkovano s filozofskimi teorijami. ROFL! Ubogi študenti, ki pljuvaško obrt posnemajo za dotičnim profesorjem – svojim neumnostim se niti smejati ne bodo znali.

    P.s.: Da gre za dve različni načeli pravičnosti, ni nobeno novo odkritje. O tem je govorila pravnica z MZZ v Odmevih 24.8.2007.

  11. zbik
    30/08/2007

    Ervinator@2007/08/30/09:31 pravi:

    “Zbik2, tvoje “logično sklepanje” je v temelju, osnovnošolsko napačno.”
    etc…

    Ja, res dragulj Senatorskega besedičevanja. A da bi jaz besedno balinal z nekom, ki vedno meče balinčke čez rame nekam v mrvo? Ta je pa bosa!
    Od nekdaj sem mnenja, da je konje bolje podkovati z dobrimi podkvami, kot pa z dobrimi filozofskimi teorijami.

    In vztrajam, da pričujoči prispevek ni nikakršen argument za karkoli. je le mnenje “ad personam”, vendar ne “ad hominem”, temveč bolj “ad equum”. Daj, v tipkovnico se ugrizni,
    da bo še tisti tvoj “ROFL” bolj lipicanski!

  12. ervinator
    30/08/2007

    Zbik2, pomenljivo je, da te je moj ROFL tvojim neumnostim v živo zadel …
    🙂

  13. Pingback: Venček domačih na političnem prizorišču, teden št. 35 « Vsaka stvar nekam zadene

  14. BartlettChasity35
    29/08/2011

    I guess that to get the personal loans from creditors you should have a great reason. But, one time I’ve got a secured loan, just because I wanted to buy a car.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

Information

This entry was posted on 28/08/2007 by in aktualno,argumentacija.
%d bloggers like this: