Usoda določitve meje med Slovenijo in Hrvaško je skorajda že v rokah sodišča v Haagu. In predvsem je odvisna od enega samcatega načela, ki se ga doma rado imenuje »načelo pravičnosti«, ex aequo et bono, po pravici in po dobrem.
Povedano konkretneje, usoda meje je povezana z interpretacijo in možno (upo)rabo tega načela. Zakaj? Zato, ker se, tako je videti, Slovenija zaveda, da v očeh arbitražnega sodišča lahko doseže zaželen uspeh le, če se ob pravnih dejstvih in okoliščinah upoštevajo še druga, zgodovinska. Slovenijo namreč vodi prepričanje po zgodovinski moralni pravici zaradi izgube cone A in ostalih slovenskih ozemelj na račun jadranske obale, zatečenem stanju v času osamosvojitve in drugih zgodovinskih datumih, po argumentih torej, ki niso pravne narave in zadevajo npr. tudi interes dostopa do odprtega morja, lokalnega prebivalstva, navigacije itd. Načelo »ex aequo et bono« je torej načelo, ki stopa onstran zakona, ni torej intra legem, lahko je celo infra legem ali contra legem.
Pustimo ob strani dejstvo, čemu in zakaj si Slovenija tako zelo želi tega pravnega instituta. Vprašanje je namreč, pod kakšnimi pogoji je trenutno sploh pristala na arbitražo s Hrvaško. Strokovnjak za pomorsko pravo in poslanec Marko Pavliha namreč trdi, da haaško sodišče doslej še nikoli ni upoštevalo tega načela:
»Sodna praksa je dolga in sodišče do zdaj ni želelo upoštevati načela pravičnosti (ex equo et bono),« je pojasnil (Pavliha) in izpostavil, da je pogoj Slovenije, »da se sodišče ali katerakoli druga mednarodna institucija ne drži mednarodnega zapisanega prava kot pijanec plota«, ampak da upošteva tudi druge elemente. Tukaj.
Zakaj torej Slovenija pristaja na arbitražo omenjenega sodišča, če to načelo sploh verjetno ne bo upoštevalo, sama pa to praktično postavlja kot pogoj? Izjemno čudna odločitev, ki se razbistri po tistem, ko slišimo premierja Janšo trditi prav nasprotno. Po njegovem namreč haaško sodišče v svoji praksi redno upošteva to načelo:
Drugače pa je jasno iz preučene prakse Mednarodnega sodišča v Haagu, da to sodišče pri svojih odločitvah upošteva načelo pravičnosti. Mi smo preučili precej bogato prakso tega sodišča, ki je odločalo o razmejitvah med številnimi državami – tudi med ZDA in Kanado; med Dansko, Nizozemsko in Nemčijo; tudi med nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije v času po II. svetovni vojni. V vseh teh primerih je sodišče tudi upoštevalo načelo pravičnosti in je to v številnih sodbah oziroma judikatih izrecno poudarjeno. Tukaj.
Tu smo pri prvi težavi: kdo zavaja in kdo laže? Razlika v trditvah je maksimalna: po Pavlihi sodišče nikoli ni upoštevalo načela, po Janši ga je zmerom. Izziv za slovenske novinarje, politiko in slovensko javnost, da to razišče!
Tudi bolj benevolentno branje ničesar ne pojasni. V naravi tega načela je namreč, da se ga spoštuje le tedaj, če to želita obe strani. Ali konkretneje: arbitražno sodišče odloča po njem (kot »amiable compositeur«) samo če sta ga stranki za to izrecno pooblastili in če pravo, ki velja za arbitražni postopek, dopušča tako arbitražo. V dani situaciji pa ni jasno, če se z njim zares strinja tudi Hrvaška. Vse kaže, da se ne strinja in da se sploh ne rabi strinjati, kar pomeni, da bo s pristankom na arbitražo na koncu Slovenija morali pristati tudi na to, da bo arbitraža potekala mimo njega. V nasprotnem primeru bo videti kot izsiljevalska stran, ki se zaveda, da nima nobenih »čistih« pravno relevantnih pogojev za uspeh. V primeru naknadnega umika iz arbitraže bo videti kot moralna poraženka, kar je, resnici na ljubo, po javnem vtisu in nepristajanju ali celo bežanju od arbitraže bila že doslej.
Da je Slovenija že poraženka v arbitraži, nehote dokazuje sam premier. Njegov blef je tako velik, da je verjetnost njegovega trenutnega spodrsljaja zelo majhna. Verjetneje je, da gre za »sistemsko napako«, za premišljeno koncesijo Hrvaški, za poklon Sanaderju:
Kot že rečeno je treba najprej vedeti o čem govorimo. Jaz ne bi zahajal v pravne finese, ker je to načelo pravnikov. Haaško sodišče nikoli doslej v podobnih primerih ni odločalo z izključitvijo uporabe načela pravičnosti. Vendar je okrog tega več – bom rekel – teoretičnih variant in to je stvar pravnikov, da ta okvir določijo. Jaz si tudi ne predstavljam, da bi kdorkoli, ki preda neko stvar na sodišče, terja, da sodišče odloča nepravično – brez uporabe načela pravičnosti. Tega primera še nikoli ni bilo… Tako da v tem smislu taka dilema »ali je eno ali drugo« ne obstaja. Jasno je, da je potrebno upoštevati oboje – tako mednarodno pravo kot pač pravičnost. Saj presoja sodišča, še posebej mednarodnega, temelji na uporabi načela pravičosti »intra legem«. Hvala lepa. Tukaj.
Janša blefira na več ravneh. Seveda je res, da sodišče ne izključuje načela, saj ga ponuja kot možnost. A je za njegovo rabo dan pogoj, ki pa ni nujno izpolnjen: pristanek vseh strani. Naslednji blef je upravičljiv le s popolnim neznanjem, ki je tu malo verjetno. Premier se mora pretvarjati, da so, abstraktno vzeto, sodišča pač vselej zavezana načelu pravičnosti. S tem zgreši zmoto ekvivokacije: eno je abstraktno načelo pravičnosti v smislu sledenja boginji Iustitia (o katerem tu nihče ni govoril!), drugo je implementacija načela »ex aequo et bono«. Na podlagi zamenjave ali združitve obeh rab (in uporabe dveh različnih konotacij besede) lahko mirno zavaja in se pretvarja, da bo načelo pravičnosti upoštevano v vsakem primeru. Seveda ne bo, kakšna hladnokrvna prozornost!
Če sklenemo: pisca teh vrstic seveda ne motivirajo »nacionalni interesi«. Naj Hrvaški pripade, kar ji pripada, četudi Piranski zaliv. Nekaj drugega pa so vsaj navidez brezpametne odločitve vlade, ki so izpeljane nemodro in škodljivo, ob obilici hinavščine. Tako zelo, da se postavlja vprašanje, s kakšnim ciljem in kakšnimi obljubami v ozadju. Nacionalni interesi gor ali dol, zanimati nas mora ozadje in resnični razlogi Janševih odločitev. Je res neveden ali se zgolj pretvarja? Če se ta zaveda svoje koncesije sosedom, potem so moramo vprašati: kaj bo dobil v zameno? S čim ga držijo v šahu? In katero koncesijo si še lahko obetamo? Trenutna rešitev, ki se ponuja, je videti brezumna, sine ratione. In zrela je za sklic izredne seje parlamenta.