»Ne želimo biti nič manj kot ena najboljših držav na svetu, biti eden svetilnikov 21. stoletja«. Od kod taka samoumevna gotovost premierja v svečanem govoru? Res hrepenimo po tem, da smo najboljši in drugim za zgled? Nas je kdo kaj vprašal ali je to razumljivo po sebi? Pomislimo: ne zahteva preveč naprezanja, da si neprekosljiv, veliko ali preveč odrekanja in visokih, mogoče nedosegljivih pričakovanj? Ni slabič, kdor odkrito prizna svoje omejitve. Ker težava je drugje: najprej so nam rekli, da so reforme nujne za preživetje, zdaj od nas zahtevajo maksimum. Razlika ni le otipljiva, razlika je maksimalna. Reformistične anticipacije so si začele hoditi po nogah. In kdor ni razumel sporočila, je prejel še dodatno. Ker kot da to ni dovolj in dojeto kot preveč osamljena gesta, nas doleti še na las podoben partnerjev apel: Borut Pahor je skupaj s predsedstvom SD sprejel nov program stranke z naslovom »Slovenija v vrhu sveta«. Želijo biti »gonilna sila razvojnega toka«. (STA, 1. 7. 2006) V enem tednu nas dvakrat porinejo nekam na vrh. Ste že bili na Mont Everestu? Pomislite, da od vas jutri zahtevajo, naj se nanj povzpnete! Slovenke in Slovenci, še en napor, vzpon se pričakuje čisto zares, do zadnjega med vami. Triglav je postal premajhen.
Na vrhu sveta je seveda lepo, a tja je težko prilesti. Pozivati je lažje, gotovo lažje kot pojasniti, zakaj morate tja gor, na pot odrekanja in hudih preizkušenj, pa seveda vihanja rokavov in težaškega dela. Če uporabimo državljanom znano sceno: lahko se zapležete in zmrznete v kakšni pečini, čakajoč na pomoč. Zares bi smeli pričakovati razlago v zameno za smelost napovedi. No, to je le ena od slabosti optimističnega apela. Druga bi razložila, zakaj smo po partnerstvu za razvoj zdaj smo dobili še partnerstvo za optimizem, če je označba dovolj precizna. No, mogoče je svetilniško-alpinistični triumfalizem tu zato, da zakrije slabosti ali celo odsotnost prvega. Še huje: njegovo nemožnost? Da nam da krila, ker je razvojni program zastal, a tudi že previdno naznanja, da ga ni mogoče izvesti? Ker če nekdo od vas zahteva nemogoče, potem verjetno ne misli resno. Nismo največji, lahko pa smo najboljši, pravi Janša. »Dajmo Sloveniji naše ideje, našo energijo, naša upanja, vse naše talente…. lahko smo najboljši.« (RTVSLO, 24. 6. 2006) Nemoč zakrivajoča ideologizacija se je že pripetila, ker ne govorimo več mi, temveč država. Ona je namesto nas prejemnik našega brezprizivnega darovanja. Država je nekdo drug. Darujemo nečemu, kar nas presega, »slovenski nacionalni substanci«, kot bi rekel dr. Peter Jambrek. In na tej točki od nas zahtevajo patriotizem! Dokler ne vemo, kdo govori v našem imenu, smo udeleženci ne le navidezne alienacije: njeni upravljalci so tisti, ki jim dajemo. Upravljalci države, ki se zadnje čase obnašajo kot lastniki in osvajalci: politike, gospodarstva, medijev, države, sveta.
Zgodba se ne zaključi: triumf volje najboljših bo dosežen tudi z rabo pridevnikov »boljši« in »najboljši«, ponovljenih nič manj kot 13 krat. Vloga državljanov je instrumentalizirana dobesedno: »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi, če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost. Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest.« Zapomniti si velja napoved »posegli bomo«. Bodo posegli oni ali bomo, kako bizarno, sami posegli po sebi? Oblaki so že nad mestom, a tudi okoli njega, kajti »imamo nebesa pod Triglavom«. Premalo je reči, da nam strežejo s ceneno nacionalistično patetiko. Urnebesno nam servirajo nekaj drugega: naša kri je prava, naša zemlja tudi, šepetajo. Imamo opraviti z nacionalizmom ali patriotizmom? Spomnimo, kje zadnjega vidi George Bernard Shaw: prepričanje je to, da je naša država boljša od drugih, a le zategadelj, ker smo se v njej rodili. Nič čudnega, če temu ustrezno plehko zvenijo razlogi, ki vas ocenjujejo za boljše, skorajda najboljše na svetu.
»Blut und Boden« ideje zvenijo tudi nevarno, kot poziv k vdanosti. Hannah Arendt svari pred tem, kako tenka je meja med lojalnostjo državi in strukturam oblasti, kako izmenljiva je in kako nevarno je reduciranje državljanov v objekte. Totalitarni režimi prejšnjega stoletja so jasno svarilo, kam vodi instrumentalizacija posameznika. Taki režimi so nenasitni: verjamejo v lastno nadmoč in prevlado človeštvu. Toda kaj, ko so se njegovi nosilci rodili za kakšno stoletje prepozno: družbeni in politični sistemi danes več ne prenesejo takih anahronih vzorcev, kvečjemu njegove variacije. Janševo retoriko je sicer mogoče racionalizirati: pred 15 leti smo žrtvovali sebe za Slovenijo, dajmo se še danes. Toda takrat je šlo za nas, danes bi se darovali za druge, ne da bi vedeli, zakaj in za kaj. Iskanje soglasja in splošnega narodnega konsenza je zdaj pred vrati. Oblikovanje javnega mnenja, prioriteta reformističnih snovalcev, trenutno dosega svoj vrhunec v nekajtedenski okupaciji programa javnega RTV servisa. Tujcem je te dni treba dopovedovati, da Slovenija ni v vojni, da televizija »slavnostno« prenaša program v čast in po željah aktualne oblasti. Na okroglo 15. obletnico.
In ker ni več vojne, se zahtevajo nove zmage. Reforme so mogoče res nujnost, toda zakaj bi se z njimi moralo zmagovati? Še posebej, ker so nam pozabili pojasniti dva paradoksa: če se je Slovencem tako slabo godilo pod prejšnimi oblastniki, kako je mogoče, da so gospodarstvo postavili med najbolj prosperitetna v letu in pol? Ter še: če smo skorajda med najboljšimi, zakaj se sploh reformirati? A nič ne pomaga: »partnerstvo in enotnost« je geslo, ki zamenjuje »bratstvo in enotnost«. Prvi med partnerji verjame, da je vrh sveta dosegljiv. Mišljeno je strogo resno, kulpolitično. Kot pravi žurnalistični ubesedovalec, »Pahorjevi tovariši ostajajo politično zmerni, racionalni in korektni tudi v najhujši vročini«. (Žurnal, 1. 7. 2006)
Že res, da je bilo vroče na proslavi rojstnega dneva države. Njen predsednik – prav tisti, ki toliko govoriči o zavesti – je padel v nezavest. Na eni strani preveč (samo)zavesti, na drugi premalo. Vendar se je na osrednji proslavi ob dnevu državnosti ob hipertrofirani 15. obletnici, ob prepoznavnem vihranju ne le slovenskih, temveč tudi B&H zastav, dogajal še kakšen presežek. Toda vročina šele prihaja. In rojeni triumfatorji se ji gotovo ne bodo uklonili.
P.S. Skoraj dve leti kasneje se je pokazalo, da je Janšev govor plagiat nastopa Tonya Blaira (O Janševem plagiatu).