Kot Vili Resnik

Osrednja državna proslava, na kateri je zbrane kot glavni govorec nagovoril predsednik vlade Robert Golob in je potekala pred dnevom samostojnosti in enotnosti, s katerim se Slovenija spominja 35. obletnice razglasitve rezultatov plebiscita, je javnosti ostala v spominu predvsem zaradi njegovega nastopa. Ne le, da je bil slab, premier ga je razširil z nenavadnim vložkom – na koncu nastopa se je usedel na stopnice in nadaljeval z nekakšnim monologom, česar doslej od državnika najbrž pri nas še nismo videli. Mar ni v tistem trenutku deloval kot Jan Plestenjak ali Vili Resnik, ki na koncertu sedeta pred publiko in pojeta skupaj z njo? Kasneje so v njegovi ekipi pojasnili, da je to storil le zadnjih par minut, ker je rad med ljudmi, ki jih gleda v oči! No, še bolj smešnega pojasnila nismo zmogli.

Osebna refleksija?

Govor predsednika vlade tokrat »ni bil klasično političen«, kot so pribeležili na spletni strani vlade, ampak »osebna in iskrena refleksija«. A res? Sledilo je razočaranje: izrazito votel in prazen je bil, navaja abstraktne vrednote, glede katerih se itak strinjamo, izpostavlja silno prazne floskule o skupnosti, ki diha kot eno in temelji na medsebojni povezanosti, kar pomeni, da jo romantizira in riše na nestvaren način.

Da Golob nagovarja »male ljudi«, je prav tako zlizana formula, zato je še manj jasno, zakaj bi takšni šablonski nastopi bili nekakšen osebni presežek. Res ni naloga politikov, da laskajo ljudstvu, ampak da jih politično zastopajo čim bolj učinkovito in uspešno.

Paradoksalno je zato bil njegov nastop dolgočasen, brez obljub, tveganja in konkretizacij, predvsem pa takšne vrste, da bi ga lahko napisal kdorkoli in kadarkoli. Kot pravijo na strani vlade, naj bi bil osebna refleksija? Le v čem? Iz video objave na družbenih omrežjih, ki jo je njegova soproga delila pred nastopom, je mogoče razbrati, da je imel tremo. V videu ga hrabri, da bo zmogel in da bo vrhunski! Opaziti je, da je bil na govor zelo skrbno pripravljen in ključ njegove priprave je verjetno v tistem, kar je sledilo – teatralnem vložku s posedanjem na stopnicah, saj je bil vsebinsko strašansko nezanimiv.

Nov format

Več kot očitno je šlo pri posedanju na stopnicah za skrbno premišljeno gesto, ki jo sam že nekaj časa opisujem z izrazom histrionizacija domače politike: če natančno analizirate nastope nekaterih vodilnih politikov, sploh Urške Klakočar Zupančič, Goloba samega in njegove soproge, vedno bolj vsebujejo momente zaigranosti in teatralnosti. Histrionizacija (iz latinskega izraza histrio, kar pomeni burkaški igralec) je torej zame nov format komunikacijskega populizma, ki smo ga deloma zaznali že pri Borutu Pahorju in poudarja teatralnost, dramatičnost, pretirano ekspresivnost, posebno mimiko in gestikulacijo.

Ker so volitve blizu, si je težko predstavljati, da tega formata ne bomo videli še več.

Več:

Po nastopu premierja Goloba na državni proslavi: »Evrovizija je očitno naša usoda«

Histrionizacija slovenske politike na dan državnosti

Božički med nami: ko nas politiki histrionično obdarujejo

Ali Tina Gaber povzroča resno škodo predsedniku vlade?

Le komu mar zasebno življenje Urške Klakočar Zupančič? Med javnim interesom in pravico do zasebnosti