Anže Erbežnik ni več državni sekretar na pravosodnem ministrstvu, ekspresno je odstopil s položaja, čeprav je bil »v preteklosti med favoriti SDS za ustavnega sodnika in sodnika sodišča EU«.
V svoji odstopni izjavi je poskrbel za dragocen vpogled v delovanje ministrstva, še zlasti pa je njegova gesta hvalevredna zato, ker je z njo presekal običajno prakso molčanja, zaradi katere je javnost prepuščena ugibanjem, kaj se na ministrstvih, prestreljenih z ozko strankarskimi kadri, tokrat vladajoče SDS, tudi dejansko dogaja.
Poglejmo si, kako je kader SDS obračunal z drugim kadrom SDS, sebi nadrejenim ministrom Marjanom Dikaučičem, še eno marionetno izbiro s Trstenjakove, ki se sicer dobro spozna na upravljanje s slamnatimi podjetji.
Minister nima niti osnovnega znanja prava EU
Situacija je pereča, po Erbežniku vstopamo v predsedovanje Svetu EU s katastrofalnim ministrom, ki nima pojma o znanju prava EU, res pa zaradi njega ni bil nastavljen:
Žal ugotavljam, da politično vodstvo ministrstva (minister) nima osnovnega znanja prava EU. Predsedovanje v opisanih okoliščinah pa ne more biti samo branje vnaprej napisanega s strani uprave s papirjev in elektronskih naprav na pogajanjih in sestankih, brez poznavanja osnov pravne vsebine. Menim, da je skrajno neodgovorno, če minister vodi zahteven kazenskopravni trilog/pogajanja, ki zadeva neposredno čezmejno posredovanje občutljivih elektronskih informacij, brez osnovnega znanja o tako kompleksnem instrumentu in ob nepoznavanju osnov kazenskega prava EU (npr. (ne)poznavanje koncepta evropskega pripornega naloga).
Dikaučiču se smejijo
Erbežnik očita Dikaučiču še, da ob notoričnem neznanju ni sposoben vpeljati ustreznega vodstva uprave, zaradi česar ministra vodi uprava in ne obratno. K temu dodaja še anekdotično evidenco, norčevanje iz ministra s strani uprave in nepotrebne stroške potovanj:
Glede na pomanjkanje osnov pravnega znanja EU vodstvo ministrstva tudi ne more vzpostaviti ustreznega vodstva uprave na ministrstvu, temveč nasprotno uprava vodi ministrstvo in vodstvo (ministra). Ugotavljam, da je na zadevnem ministrstvu to prisotno že dlje časa na način, da se uprava (posamezni direktorji) celo norčuje iz vodstva (ministra), na primer z navedbami ob robu sestankov v Bruslju, kot je »ne ve veliko, ima pa dobro srce« in podobno. Na tak način ni zagotovljen uravnotežen odnos med vodstvom in upravo, kar se kaže tudi v avtorizacijah po moji oceni stroškovno nepotrebnih potovanj v tujino posameznikov iz uprave.
Cenzurirajo lastne obrazložitve
Odstopli sekretar očita tudi prikrivanje lastnih napak na ministrstvu, skrivaško cenzuro, ki se izvaja pred mediji, in neustrezno komunikacijo, posredno pa priznava manipulacijo v ravnanju ministrstva glede vprašanja evropskih tožilcev:
Glede bistvenega vprašanja evropskih delegiranih tožilcev se na ministrstvu poskušajo prikriti lastne napake iz preteklega neuspešnega postopka imenovanja, na primer s cenzuriranjem pravnih obrazložitev medijem in drugim akterjem. S tem se onemogočata ustrezna komunikacija in razplet vprašanja teh tožilcev po zakoniti in mirni poti, brez pravnega spora. Grozi namreč celo tožba evropske komisije.
Zanemarjanje nekaterih ključnih pristojnosti
Med drugimi napakami v delovanju ministrstva Erbežnik omenja še pasivnost pri izvajanju nekaterih pristojnosti in pat položaj strokovnih služb, ki se zaradi neodzivnosti ministra ne posvečajo odprtim zadevam:
Zaradi navedenega ostajajo na stranskem tiru bistvene pristojnosti tega ministrstva, na primer izročitve tretjim državam, kjer po moji oceni ministrstvo v posameznih primerih ne spoštuje obvez po 3. členu EKČP in posameznike želi izročiti tretjim državam kljub nevarnosti mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Prav tako nikogar na ministrstvu ne zanima strategija zoper antisemitizem in se strokovne službe otepajo priprav zaradi neodzivnosti političnega vodstva.
Očitek o zasebnih interesih
Za konec pa odstopli sekretar ugotavlja, da prihaja do konflikta z zasebnimi interesi ministra Dikaučiča, ki je za nameček še v pravnem sporu z odločitvami resorja, ki ga pokriva:
Prav tako ne morem sodelovati pri vodenju ministrstva, kjer se potencialno prepletajo zasebni interesi in pravni spori vodstva (ministra) s posameznimi odločitvami ministrstva (npr. glede notarskih mest).
V pismu nato zaključi, da zato, ker mu ni omogočeno strokovno delo na način spoštovanja prava EU, pravne države in človekovih pravic, tudi nemudoma odstopa kot državni sekretar.
Edino neodgovorjeno vprašanje
Nekompetentni Dikaučič je prisegel 15. junija letos, Erbežnik je bil imenovan slab teden kasneje, kar pomeni, da je njegov sekretar potreboval le nekaj tednov, da je uvidel celo kopico nepravilnosti na ministrstvu, proizvedenih s prav takšno hitrostjo.
Zakaj se je sploh odločil, da se preseli iz Bruslja v Ljubljano in sprejme izziv? O tem v pismu spregovori sam, čeprav mu je moralo biti jasno od začetka, da je njegov nadrejeni brez ustreznih kvalifikacij in znanj, nastavljen po surovi strankarski liniji, sam pa bo umazal svoje ime s sodelovanjem v vladi, ki ščiti Madžarsko in Poljsko pred očitki glede vladine prava. No, njegov pristanek je morda edino neodgovorjeno vprašanje.
P.S.
Minister se je kasneje odzval v zelo diskreditacijskem slogu, v katerem je med drugim v svojo obrambo povedal, da je diplomirani univerzitetni pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, izpit »Pravo EU« pri prof. dr. Rajku Knezu pa da je opravil z oceno 10.
Dikaučič se potemtakem sklicuje na opravljeni izpit na fakulteti, a je diplomiral leta 2006 iz teme davčnega prava. Njegovo pojasnilo je komično: če je njegovo znanje prava EU utemeljeno v fakultetnem izpitu, potem o tem, kaj se je na tem strokovnem področju dogajalo zadnjih petnajst ali več let, celo po lastnem priznanju ne ve ravno veliko.
Več:
Kdo pravi, da Dikaučič nima izkušenj? Zaenkrat s slamnatimi podjetji