Maloštevilni novinarski protesti: o Bobovnikovem pahorjanstvu

Celostranski intervju s Slavkom Bobovnikom za današnji Večer bo šel v anale po žanru, ki bi mu mirno lahko rekli pahorjansko niveliziranje. Kar pomeni: kako se ne posebej zameriti nikomur, kako ne imeti nobenega res čvrstega stališča, kako najti srednjo pot ekvidistance med političnimi Scilami in Karibdami.

Naj v ilustracijo navedem odlomek:

O aktualnem pa: tako, kot se prvaku opozicije ne sme zgoditi tvit o ceni domnevnih prostitutk v naši hiši, tako v tej hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je poziv k smrti. To ni svoboda govora, to je ulica. O prvem naj odloči sodišče, o drugem, za katerim niso stali novinarji, tudi. Res srčno upam – ali bolje, verjamem, da vabilo tistim čudakom ni prišlo iz hiše. In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset. Glede programskega sveta pa: če je nekdo član, seveda to še ne pomeni, da ureja program neposredno. Uredniki naj urednikujejo in novinarji naj opravljajo svoje delo, kot je tudi pisalo na enem od plakatov, s čimer se strinjam. Programski svet pa naj opravlja svoje delo skladno s kompetencami in pristojnostmi.

Figura, ki nam jo največkrat servirajo kot zgled pokončnega in brezkompromisnega novinarstva, tista, ki terja vojaško disciplino, o čemer sem ravnokar pisal, je glede stališč do novinarstva in političnih pritiskov na javni radioteleviziji maksimalno kompromisna. Zgornji citat, gledano v celoti, je odlična ilustracija povedanega v zgoščeni in ponovljeni obliki.

Tviti se dogajajo

Pojdimo po vrsti. Težko je spregledati velik trud, ki ga Bobovnik vlaga v ublažitev Janševega dejanja: njemu da se je očitno spontano »zgodil tvit« – pri čemer pozabi povedati, da se napadi na novinarje in RTV hišo, pravzaprav Hanzi TV, Janši »dogajajo« ves čas. In da je tudi glede RTV prostitutk po problematiziciji uprizoril plejado ponovitvenih dejanj v dneh, ki so sledili. Da se nikoli ni opravičil, da se je v parlamentu na odboru nato izvijal na tisoč načinov.

Ne le to, voditelj Odmevov si je privoščil še reduktivno interpretacijo  o »ceni domnevnih prostitutk«, pravzaprav dve: po eni strani tvit nikakor ni govoril le o cenah – kakor da bi dejanje stigmatizacije novinark s prostitutkami bilo drugotnega pomena.

Domnevne in nedomnevne prostitutke

Drugo redukcijo lahko štejemo za čisti simptom, Bobovnik je svoje kolegice iz hiše hote ali nehote opremil s pridevnikom »domnevni«. Se pravi: morda sta prostitutki, morda nista. Pač cena pahorjanske nivelizacije, ki jo je nato podkrepil še z omembo sodišča, ki naj o tem odloči. Kakor da bo sodišče razmišljalo in ugotavljalo, ali sta ali nista, ne pa presojalo o tem, ali morda označba ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Če bi kdo morda še menil, da se je Bobovniku pač zareklo in smo zato pretrdi v razlagi, da v resnici ni mislil uporabiti izraza »domnevni prostitutki«, da je bil le neroden, da ga je treba razumeti drugače, ostaja struktura celotne misli iste povedi enoznačno kompromisarska in prepoznavno »uravnoteževalna«: tako kot se ne sme »zgoditi tvit o domnevnih prostitutkah«, v RTV hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je zapisano »Smrt janšizmu«, kar voditelj razume kot poziv k smrti.

In kot se ne želi neposredno opredeliti do prvega, končno besedo tudi v drugem primeru prepušča sodišču. Prepoznavnega bežanja proč od močnejših stališč ne more skriti niti vrednostna ocena o »čudakih«, za katere niti ni čisto prepričan, če jih ni nekdo iz hiše povabil na sejo Programskega sveta.

Kdaj je novinarski protest potreben

Resnično minuciozen zgled Bobovnikovega pahorjanskega žargona nesporno predstavlja njegova misel o nujnosti protesta, ki ga je v času seje sveta izpeljala manjša skupina novinarjev. Stavek v zgoščeni obliki ponazarja bistvo neke novinarske drže, ki ni le Bobovnikova, ampak tako rekoč cehovska značilnost:

In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset.

Kot nekdo, ki ne zna tvoriti tovrstnih večumnih stavkov, lahko njihove avtorje le močno občudujem. Kaj je želel Bobovnik sploh povedati? Da se »potrebnost«, torej upravičenost nekega novinarskega protesta, zrcali v številu protestnikov? Nemogoče.

Prvič, nesporno se do izpeljanega protesta sploh ni opredelil – po pahorjansko. Veznik »če« v pogojno odvisnem stavku uvaja hipotetičnost, toda do dogodka je že prišlo. Sklepanje, ki ga sugerira, je preprosto: (a) Če je protest potreben, pride nanj sto ljudi. (2) Toda nanj je prišlo dvajset ljudi. (3) Torej protest ni res potreben.

Čeprav smo v skušnjavi, da bi Bobovniku pripisali intenco po označitvi protesta za nepotrebnega na opisani način in s tem dvom vanj, je stavek dvoumno oblikoval na način, da se lahko temu očitku izogne: namreč kot splošno načelo. V smislu: »Na potreben dogodek prihaja veliko ljudi.« Če dopustimo takšno dodatno branje in citirano misel povzdignemo v načelo, s tem ohranimo možno branje, po katerem mu je bilo le do tega, da na potreben dogodek mora pridi veliko ljudi – da skratka dogodek podpira, da ga ima za potrebnega, a je razočaran nam majhnim odzivom.

Umetnost niveliziranja: kako pokriti oboje

Nemogoče je ugibati, katero od teh možnosti je Bobovnik zavzel kot svojo osebno držo. Preprosto se je temu izognil, tako kot se je opredelitvi do novinarskih kolegic. Lahko bi prvo, lahko drugo. Moja poanta je itak drugje: našel je točno takšno ubeseditev, ki je nivelizirana, ki pokrije oboje. Kar pomeni: zagovorniki protesta ne bodo opazili, da je do njih skeptičen, nasprotniki protesta pa bodo zadovoljni, ker je poudaril, da pogoj za »potrebnost« protesta ni bil dosežen. Ker je tam pač bilo 20 ljudi. Vsi bodo zadovoljni, nihče ne bo jezen. In on bo ostal spoštovani voditelj.

Preostanek besedila iz zgornjega odlomka je prazno in za nikogar boleče frazarjenje: svetniki naj delajo X, uredniki Y in novinarji Z, skratka vsak naj opravlja svoj posel. Varno in dovolj abstraktno, ker se s tem, enkrat več, ne da nikomur zameriti.

Če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, kako »vojaško« brezkompromisen je Bobovnik v elementu, v studiu, lahko v kombinaciji z njegovim pahorjanstvom ugotovimo le, da je takšen le do drugih. V odnosu do sebe je evidentno tak, kakršni ne smejo biti njegovi gostje: medel in izmikajoč.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/23/v-iskanju-veleizdajalcev-bobovnikovi-vojaki/