::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Načelna politika, ki načeloma doma gosti begunce

So slovenski politiki pripravljeni tudi sami na dom sprejeti begunce?

Finski premier Juha Sipilä, poroča MMC, je prosilcem za azil ponudil svojo počitniško hišico, nemški poslanec CDU Martin Patzelt je dva prebežnika iz Eritreje sprejel kar pri sebi doma. Zato so med zadnjo oddajo Tarča tudi predstavnike slovenskih strank vprašali, ali bi storili podobno.

Jure Brankovič na podlagi njihovih odgovorov v oddaji Tarča ugotavlja, da načeloma da. Oziroma kot so zapisali:

Predstavniki slovenskih strank zatrjujejo, da bi načeloma brez težav tudi na dom sprejeli begunca. Izjema je Luka Mesec iz Združene levice.

MMC politiki sprejem beguncev Tarča studio

Povzetek je kar točen, a bi veljalo podrobneje raziskati, na kakšen način se je v njihova pojasnila prikradla »načelnost« in s tem relativizacija ali vsaj kontekstualizacija možnosti po sprejemu beguncev. Na kaj so ob tej priložnosti pomislili.

Oglejmo si vprašanja voditelja Boštjana Anžina in nato še odgovore v zelo kratki, zaključni izmenjavi mnenj tik pred koncem oddaje.

Boštjan Anžin: »Bi sledili vzoru nekaterih evropskih politikov, ki so bili pripravljeni za begunce odpreti svoj dom? Zelo na kratko.«

Matjaž Han: »Seveda.«

Jože Tanko: »Najbrž bi.«

Simona Kustec Lipicer: »Na načelni ravni bi, ampak se bojim, da mi v praksi ob delu, ki ga opravljam, in ob mojih družinskih obveznostih, to ne bi odgovorno uspelo.«

Luka Mesec: »Vsak mora pomagati po svojih zmožnostih. Mi kot politiki moramo pomagati predvsem kot politiki.« Na dodatno izrecno vprašanje voditelja Boštjana Anžina, ali bi jih sprejel »tudi kot domov, ali samo kot politik bi pomagali«, je ponovil: »Treba je sprejeti pravilne politične odločitve.«

Karl Erjavec: »Na vsak način bi sprejel, zlasti kakšnega starejšega, glede na to, da zastopamo populacijo starejših.«

Matej Tonin: »Jaz imam 70 kvadratov veliko stanovanje, pričakujem drugega otroka, in če so se begunci pripravljeni stiskati z nami, sem jih pripravljen sprejeti.«

Alenka Bratušek: »V skladu s svojimi oziroma našimi zmožnostmi absolutno, vendar se moramo zavedati, da tudi če vsak politik vzame enega ali dva begunca, to ne bo rešilo problema.«

Hanov in Tankov odgovor je neposreden in pritrdilen, posebnega komentarja ne potrebuje. Izjemno diplomatsko zavit je odgovor Simone Kustec Lipicer, ki uvede dihotomijo med »načelnostjo« in »prakso«. Ker je vprašanje seveda praktično, tj. zahteva jasno konkretno opredelitev z »da« ali »ne«, je njen odgovor iskren: v smislu, da je prepoznavno in odkrito nikalen. V konkretnosti življenja, skratka, se poslanka SMC »boji, da ji ne bo odgovorno uspelo« gostiti beguncev, ker ima preveč drugih obveznosti, medtem ko bi jih na bolj imaginarni, tj načelni ravni.

Takoj nas prešine vprašanje sorazmerja: je ukvarjanje z družino v izrednih razmerah res postavljeno višje od nekaj pozornosti beguncem na način, da se izključuje? Koliko pozornosti in vloženega časa bi sploh potrebovali in skupnem deležu njenih siceršnji opravil in ali je ta delež res tolikšen, da ogrozi naše siceršnje delo? In še za konec: je sklicevanje na »odgovoren« odnos pri tem nekaj, kar upraviči zavrnitev odpiranja svojega doma za begunce? Povedano drugače, mar ni razlog »odgovornega« ravnanja pravzaprav morda neodgovoren odziv na humanitaren izziv stisk beguncev? Si predstavljamo situacijo, ko na vrata poslanke potrkajo izčrpani begunci, ki res nimajo posebnih zahtev, ta pa jih zavrne z navedbo razloga, češ da jih v dom ne bo mogla spustiti, ker želi ostati odgovorna oseba? Je poslanka preprosto preveč ali premalo iskrena? Verjetno bi našli zagovorniki na eni in drugi strani.

MMC politiki sprejem beguncev

Odziv Luke Mesca je netipičen za socialista in bi ga prej pripisali kakšnemu pripadniku Janševe stranke. Da morajo politiki pomagati kot politiki, lahko v dihotomijo »politične« in »praktične« pomoči pomeni zgolj, da jim svojega doma ne bi ponudil – ker je politik. Ker je to voditelj zaslutil, je želel še dodatno preverbo svojega razumevanja in je zato izrecno vprašal, ali bi begunce sprejel domov ali pa lahko od njega pričakuje le politično pomoč. Odgovor je bil potem še bolj nedvoumen: za Mesca je prava izbira v njegovem primeru zgolj slednje.

Pojasnilu manjka dodatek: so politiki torej izjema, tista kategorija prebivalstva, pri kateri zadostuje njihovo delo, konkretno odpiranje vrat svojega doma pa je z njim »skompenzirano«? Mar ni že v izhodišču vprašanja vključena dihotomija, s katero se brani, češ politiki se trudijo delovati na političen način, vendar to ne izključuje, da bi se angažirali tudi zasebno* Čudna, nevzdržna in presenetljiva drža ter ena najslabših replik, kar sem jih slišali z Meščevih ust.

Erjavčev odgovor lahko razumemo kot »profesionalno deformacijo« prefriganega populista, ki sleherno priložnost zlorabi za promocijo svoje stranke. Poskus »posmešitve« situacije z navedbo, da bi kot predsednik DeSUSa bil pripravljen vzeti koga starejšega, ne služi kakšni posebni privrženosti humanim načelom in tenkočutnosti, ampak je, ker se pač ponavlja že leta, motivirana z neskritim piarom za svojo stranko. Kot da bi minister imel za bregom možnost, da begunca neposredno včlani v svojo stranko upokojencev.

Matej Tonin je s svojo aluzijo na do metra premerjeno velikost stanovanja in nosečo ženo prepoznavno signaliziral, da so njegove družinske kapacitete polne. Vendar je retorično spretno ponudil učinkovit obrat: čeprav nimam možnosti, da jim ponudim prostor, sem to pripravljen storiti, če jim jaz nisem v napoto, ne oni meni. S tem jih dejansko ni zavrnil, kar bi se verjetno štelo za politično manj simpatično dejanje, na ravni namiga (češ, z nami se boste stiskali) pa je vendarle storil prav to.

Verjetno najbolj sprejemljiv odgovor je, vsaj z vidika normalnega političnega marketinga, ponudila Alenka Bratušek, kajti ne moremo ji očitati, da je nečloveško zavrnila pomoč beguncem, hkrati pa je nakazala, da v zahtevi po tem tiči velika težava: resda gasi majhne stiske, ne rešuje pa težav v splošnem. S tem je nakazala, kar je bistveno za novinarsko spraševanje: da je po sebi lahko zlagano oziroma da bi ga lahko hitro kdo razumel v obliki lažne dileme tipa »Ali bomo vzeli begunce pod streho in težav več ne bo ali pa jih ne bomo vzeli in bodo težave ostale«. Vendar takega namena poizvedbi ne moremo naprtiti kar počez: da bo sprejem beguncev na domu politika rešil generalno težavo, pač novinar niti ni želel implicirati.

Razen prvih dveh, Hana in Tanka, ki se nista trudila z utemeljitvami (verjetno zaradi časovnega pressinga) in torej nista navedla nobenega konteksta tipa »načeloma da«, so vsi odgovorili vsaj malo tovrstno zadržani in na opisan način načelni, medtem ko je Mesčev najmanj izmikajoč oziroma največ zavrnitven – kot takšen je tudi interpretiran.

Seveda si nihče ne domišlja, da bi politiki v realnosti ravnali na način, kot so ga nakazali – še zlasti, ker je za begunce Slovenija videti kot izključno tranzitna država in velike verjetnosti za to, da bi lahko preverili njihovo iskrenost, najbrž ne bo.

%d bloggers like this: