::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Uradni list tranzicijske levice se veseli vsakega potresa. Tudi brezveznega.

Kdo izbira naslove prispevkov na spletni strani uradnega lista tranzicijske levice, kot Delu ljubkovalno pravi direktor direktorata za medije? Glavni kolumnist tega lista, ki sicer zase posredno priznava, da piše za komunistično trobilo, se danes v svoji kolumni iskreno potoži, da so guilty pleasures njegova uredniška naloga. Njegovo frapantno javno priznanje novinarske la jouissance si velja podčrtati:

Moram priznati, da sem v zadnjih mesecih postal mojster šokantnih, zavajajočih naslovov – no, še vedno duhovitih, kot sem jih vedno stresal iz rokava –, ki so po klasičnih profesionalnih merilih pogosto na meji dobrega okusa, vsaj v resnem mediju, četudi ne v nasprotju s profesionalnimi pravili.

Ko vidim, da lahko samo z naslovom naredim sicer slab, dolgočasen, nepomemben članek zelo bran, mi dobesedno zaigra srce, da tako rečem – obenem pa mi je pred samim sabo nerodno, da se poslužujem teh poceni trikov. Vesel sem tudi vsakega potresa, saj to samo prispeva k branosti, pa če je še tako brezvezen kot ti zadnji v Italiji, ki nas v resnici ne bi smeli niti malo brigati.

Še bolj ceneni triki so politični. Janši ali Žigabajtu in Stanovniku pa Jankoviću ni treba reči niti mú, pa se bo bralo bolj, kot da bi pravkar dobili Nobelovo nagrado za mir in čebelarstvo, ali nasploh komurkoli, ki ima povedati karkoli konfliktnega in kverulantnega. To tudi jaz znam hinavsko podkuriti, četudi gre za nekaj brezpredmetnega in neproduktivnega – in četudi pri vsem skupaj upam, da bo kdo le opazil mojo obsesijo s politično ekvidistanco. Res pa je, da si ne delam utvar, da bo to res kaj zaleglo.

Tak nepričakovano dragocen uvid v nastajanje Delovih spletnih naslovov me je spomnil na troje. Najprej sem se vprašal, kdo na www.delo.si dejansko izbira besedila, ne le naslove, kajti v tem hipu (23.6.) ob 23.00 o včerajšnji škandalozni državni proslavi ni objavljenega skoraj nič, pa se je zgodba odvijala cel dan. Če odštejem najavo teksta iz jutrišnjega Nedela (http://www.delo.si/novice/slovenija/a-mussomeli-na-proslavi-je-bilo-premalo-civiliziranosti.html), so priobčili zgolj članek o nastopu generalmajorja Ladislava Lipiča, in to ob 15.00 uri (http://www.delo.si/novice/slovenija/ladislav-lipic-primerno-kvecjemu-za-strankarski-kurnik.html). Ja, to je popolnoma vse – razlika z drugimi mediji je očitna!

Potem sem se spomnil na 10. člen novinarskega kodeksa in zahtevo, da »montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine«. Izbira naslova prispevkov urednikom ni docela arbitrarno prepuščena – tu je moje opozorilo o tem, naslovljeno na NČR (kjer sem pritožbo tudi dobil). Gnetenje mastnih naslovov kot trend senzacionalističnega in včasih tudi hujskašega diskurza sem prav tako že opažal. No, s tem se zdaj pravzaprav kolumnist in urednik kar naravnost javno hvali, v čemer se res razlikuje od drugih: on zna hinavsko podkuriti, ob izbiri naslovov mu zaigra srce, vesel je potresov, a naj ga ne vznemirjajo s premajhnimi, ker ima pri nizkem številu žrtev preveč uredniških težav z izbiro naslova. Zdi se, da mu glede tako strogih seizmoloških zahtev le Bog lahko ponudi pomoč – a malo verjetno, da zato, ker bi želel uradnemu listu tranzicijske levice dvigniti branost ali klikanost. Preostane le, da ljubi Crnkoviča…

Sicer pa sem kolumnistova stališča že jemal za paradigmo mazohističnega silenzio stampa slovenske medijske stroke v generalnem. Z umazano in akutno medijsko empirijo naš ceh noče imeti preveč opravka, tudi če jo dobi servirano na najbolj elitnem mestu priloge Dela.

Odvečni P.S.: Naslov tega prispevka je seveda namerno ilustrativen.

Information

This entry was posted on 23/06/2012 by in aktualno, kršitve novinarskega kodeksa, mediji, časopisi.
%d bloggers like this: