::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Leve in desne šole: perfidnost neke geste vsiljene delitve

Spodnji argument je tako zelo klasičen za razprave o slovenskih medijih in trdovratno ponavljan, da ga tako rekoč dihamo z zrakom:

1)      Večina slovenskih novinarjev je levičarjev.

2)      Večina teh slovenskih levih novinarjev je dekla levici.

3)      Toda da bi preživeli, morajo desni novinarji imeti svoje medije, zato kar naj ustanavljajo nove (brezplačnike, državne televizije, karkoli).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desne medije.

Včasih temu sledi še en korak:

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja novinarjev politiki in zato so mediji potrebni depolitizacije.

Neglede na korak (4) ali (5) je v razmisleku nekaj perverznega. Vse začetne premise namreč sploh niso dokazano resnične, temveč so predpostavljene zato, da bi prišli do načrtovanega sklepa. Preprosto so podtaknjeno zmanipulirane in stvar posplošitve. Vsekakor velja za prvi dve. Isti nedokazani premisi, ustrezno paranoidno preparirani v demoniziranega levega sovražnika, danes variira Frankl po novem že za visoko šolstvo in uvede delitev na leve in desne šole:

K vsemu temu kaže dodati: za to, da je položaj takšen, kakršen je, so krivi politiki in seveda tudi profesorji. In gre za iste ljudi. Poenostavimo: ker se na visokih šolah pri nas veliko ukvarjajo s politiko, ker so šole politične, ima vsaka oblast svoje šole. In te financira bolj kot opozicijske šole! Kakšna norost. Večina javnih visokih šol je predvsem leva, zasebne so desne. No ja, je že normalno, da so zasebne malo bolj desne in javne malo bolj leve, ampak to, kar se dogaja pri nas, nima več nobene zveze s pametjo. Ker so javne šole praviloma politična dekla levici, desnica z javnim denarjem ustanavlja zasebne fakultete. Ker »desni« profesorji ne najdejo mesta v »levi« šoli, imamo zato levo in desno visoko šolstvo, oboje pa je neracionalno in ne zelo ugledno – v mednarodnem pogledu, seveda.

Se pravi nekaj takega:

1)      Javne šole so legla levičarjev.

2)      Praviloma so te šole dekla politični levici.

3)      Da bi preživeli, morajo desni profesorji imeti svoje visoke šole (in univerze).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desno visoko šolstvo.

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja profesorjev politiki in zato je šolstvo potrebno depolitizacije.

Perverznost te pozicije je, da s piedestala navidezne nevtralnosti in neobremenjenosti ves čas alibizira z operacijo politizacije visokega šolstva (ali medijev, oziroma česarkoli že) z vsiljeno delitvijo. Šele v naslednjem koraku ali fazi se zateče k ideji depolitizacije. Ponuja distancirajočo razlago za dogajanje – namesto da bi avtor grajal trenutno politizacijo šolstva in obstoječo oblast, jo poskuša po svoje afirmirati v perspektivi moralizacije po načelu »saj jih je treba razumeti«. V naslednjem koraku pa zavzame pokroviteljsko moralizirajočo držo »vsi so isti«, ergo potrebujemo depolitizacijo. Takšna dvofazna operacija ima torej resno težavo: perfidno politizira in potem depolitizira, demoralizira in moralizira. Že velikokrat videno.

2 comments on “Leve in desne šole: perfidnost neke geste vsiljene delitve

  1. Pingback: Rdeče, črno in medijske barve: Frankl kot Stendhal « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Rdeče, črno in medijske barve: Frankl kot Stendhal

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 22/06/2012 by in aktualno, argumentacija, filozofija, mediji, medijska paranoja, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: