Priznati moram, da podpiram staromodni in strokovno menda že presežen diskurz o resnici v novinarstvu in novinarski resnicoljubnosti (ali, derivacija istega, objektivnosti). Nenazadnje tudi kot filozof in kot nekdo, ki novinarski in filozofski poklic venomer vzporeja in najdeva veliko podobnosti. Da se je zanj, tj. »resnicoljubnostni diskurz«, postavil novi minister Žiga Turk v včerajšnjem intervjuju, se mi zdi zanimiv izziv, še zlasti če upoštevam, iz katere stranke prihaja in kaj je ta počela novinarjem in medijem v mandatu 20004-2008. Žal se ni mogoče izogniti vtisu o nevarnosti, da bo ta vrlinska kategorija (»resnicoljubnost« nenazadnje ni isto kot resnica, je značajska in posredno zdaj novinarjeva osebna lastnost) tu lahko figurirala kot bič božji za razdeljevanje denarja in delitve novinarjev na resnicoljubne in manj resnicoljubne. Zanima me seveda, s kakšnim strokovnim instrumentarijem bodo to storili. Zdaj je, kakorkoli, na vrsti on:
Med drugim to pomeni, da se uredi vprašanje lokalnih televizijskih postaj, da se preveri, koliko javne televizije je v javnem interesu, katere lokalne radijske postaje so v javnem interesu … Kar je javni interes v zvezi z mediji, je recimo to, da so mediji, novinarji resnicoljubni. Če je temu tako, potem vsa ostala vprašanja okrog lastništva, nevtralnosti in uravnoteženosti odpadejo. Ali lahko tu minister sploh kaj naredi, ne vem, tukaj lahko največ naredijo novinarji sami in prepričan sem, da je velika večina resnicoljubnih.
Naj spomnim na Lippmanna: »The function of news is to signalize an event, the function of truth is to bring to light the hidden facts, to set them into relation with each other, and make a picture of reality on which men can act.« Pred nekaj leti sem spisal kratko razmišljanje, ga tudi objavil v svoji knjigi, tako da le obujam spomine.
Novinarji in resnica
So novinarji zavezani resnici? Komu naj bi bili, če ne njej? Novinarski posel je podoben filozofskemu, resnica, kakorkoli nedoločljiva in neujemljiva v svoji pojmovnosti, velja za vodilo obeh poklicev, vsaj na prvi pogled. Tako zelo, da sta Bill Kovach in Tom Rosenstiel v svojih kultnih »Elementih novinarstva« oblikovala zahtevo in jo postavila na prvo mesto med devetimi zapovedmi: »Resnica je prva zaveza vsakega novinarstva«.
Priznam, nisem bil preveč srečen, ko sem te tedne v slovenskem dnevniku prebral sicer odličen članek komunikologinje dr. Sandre B. Hrvatin, ki vsaj navidezno pravi nekaj drugega. Kar bo sledilo, sicer ni polemika, je zgolj poskus umestitve izrečene misli v jasnejši horizont v izogib nesporazumom. Zavedam se namreč, da živimo v času, ko je novinarstvo ne le pod političnim udarom, temveč tudi metafizičnim. To, kako naj mediji pišejo in kako poročajo, nam zadnja leta poskušajo dopovedati skozi razne sistemske, tako rekoč ontološke kalupe, ki jim pridodajajo različna politično instrumentalizirana imena: pluralizem, uravnoteženost, sproščenost medijev. Med njimi se resnica ne omenja, toda vsak med njimi jo po svoje predpostavlja kot pluralno, uravnoteženo, sproščeno. Pluralna je verjetno tista, ki je takšna v pahljačastem seštevku različnosti, vsaka posamezna je zgolj partikularna in delna. Uravnotežena se sramežljivo in nezadovoljno umika v neskončnost, saj vselej pazi na (nedosegljivo) ravnotežje in ekvilibrij. Sproščena je – tega nam sicer nikoli niso specificirali – nezategnjena, neodvisna od totalitarizma in svobodna, vsaj tako smemo domnevati. Če torej dobro premislimo, bi od razumevanja koncepta resnice v novinarstvu moralo biti marsikaj odvisno, pa tudi marsikatera politična razlaga bi nam morala postati tuja in odvečna. In kaj pravi Hrvatinova o njej? Tole: »Kot v svoji knjigi Javno mnenje navaja Walter Lippmann, naloga novinarstva ni, da govori in išče resnico. Novinarstvo nima z resnico nič. Novice so samo utrinek na zaslonu radarja, nekakšen opozorilni signal, da se nekaj pomembnega dogaja in nič več. Resnica ni rezultat konverzacije, kot tudi ne razprave javnosti ali pa raziskovanja novinarjev. Novinarji samo prevajajo nerazumljiv jezik ekspertov v javno dostopen (in razumljiv) jezik množičnega občinstva.« (Delo, 9. 2. 2008)
Žal podrobnejših pojasnil ni. Tako smo pred dilemo: naj torej verjamemo elementom novinarstva, po kateri je novinar zavezan resnici, ali pač Hrvatinovi in Lippmannu, ki pravita, da novinarstvo z njo nima nič in da je novinar le asistent pri »prevodu« pravih ekspertov, očitno znanstvenikov? Nakazana zagata, kar bi morala biti za vse, nenazadnje tudi za nas kot uporabnike medijskih informacij, predstavlja hudičevo velik izziv za razmislek. Najprej k posebnostim Lippmannovega stališča. Ta ameriški novinar in socialni filozof, živel je med leti 1889 in 1974, je v citirani knjigi iz leta 1922 novinarsko delo ostro razmejil od znanstvenega, s katerim ga je ves čas primerjal. Da bi sploh prišel do primerjave med njima, je moral izhajati iz filozofske perspektive in vprašanja, kako spoznavamo svet. Znanstvenika zanima »vsa« resnica, novinar do nje nima dostopa. Prvi ima za svoje postopke čas, drugi ne, ker mora delati ažurno. Prvi lahko svoja dognanja popolnoma preveri, drugi ne more. Toda Lippmann naredi še korak dlje. Ob vseh navedenih družbenih razlogih našteje še enega in ga postavi na prvo mesto – epistemološko prepričanje, da do sveta nimamo neposrednega dostopa, le skozi »predstave v naših glavah«, in da bi svet spoznali, verjame, potrebujemo mape ali karte. Te karte pa so vselej subjektivne in obarvane z našimi zasebnimi interesi. Drugače niti ne more biti, meni. Zato ultimativne resnice nikoli ne moremo spoznati in novinar se ji mora odreči.
Strogo vzeto je Lippmannovo izhodišče ozko in samoomejuječe. Zavezo resnici žrtvuje v naivnem prepričanju, da se ji je treba odpovedati, ker je ta vselej relativna in interesna. Če je to (lahko) majhna katastrofa za vaše privatno življenje, postane enako dramatična, če imate idejo o tem, kaj morajo z »relativno« resnico početi novinarji. Že res, da so novice majhna pika na zaslonu radarja, če kupimo to metaforo, toda od vas kot novinarja nihče ne zahteva, da obvladate celoten svet, celoten radar. Novinarji seveda niso iskalci absolutne resnice, se pa od njih pričakuje, da nam prenesejo resnico novice ali vesti. V osnovi se je Lippmann ujel v nesporazum med »relativno« resnico, jo zamenjal za »absolutno« in ju združil, rečeno zelo preprosto, in nesmiselno bi bilo, če bi za njim ponovili napako. Obstaja pa tudi še bolj benevolentno branje: iz nekaterih citatov pri njem jasno izhaja, da se ni odpovedal iskanju resnice v novinarstvu, temveč le hrepenenju po tisti »absolutni«.
Začeli smo s tem, da sta novinarski in filozofski poklic podobna. Pravzaprav se je tega domislil že Lippmann, poskušal biti dejaven v obeh sferah in v novinarstvo preliti nekatere teoretske principe. Zato ni bilo presenečenje, ko se je zapletel v razpravo z ameriškim filozofim in vzgojnim reformatorjem Johnom Deweyjem (1859-1952). Medtem ko je prvi nepričakovano slabo ocenil vlogo medijev v demokraciji, je Dewey verjel, da imajo mediji tudi epistemološko nalogo v njej. Določajo, kaj velja za resnico v družbi in nas oskrbijo z vsakodnevnimi odgovori na navidezna protislovja med interesi posameznikov in družbe. Za to, da bi javnost ne bila za nič prikrajšana, je potrebna odprta in svobodna komunikacija, s pomočjo katere smo državljani nenehno obveščeni o tekočih zadevah, posamezniki pa lahko presojajo in primerjajo vrednost svojih in tujih stališč in interesov. Tako naj bi bilo. Po Lippmannu pa veliko število dejavnikov onemogoča, da bi dejanski svet zaznali nepopačeno: cenzura in oglasi, omejitve socialnega konteksta, nepoučenost, nujnost, da komunikatorji kompleksne dogodke izrazijo na kratek način, strah pred dejstvi, ki so neprijetna, predsodki in stereotipi… Novinarji torej že v izhodišču ne morejo določati, kaj velja za resnično v družbi. Seveda je pravo vprašanje, kako preseči takšne omejitve v demokraciji in racionalno ter objektivno razumeti svet. Toda tega ne moremo storiti, če se predamo skepticizmu in se celo v novinarskem poslu prepustimo svojevrstni epistemološki resignaciji.
Boris Vezjak