»Nimam občutka, da bi živeli v nesproščeni državi«, je naslov intervjuja v Dnevnikovem Objektivu 24. februarja 2007. Avtorici Suzana Rankov in Vesna Vuković se pogovarjata s Franjo Bobincem, predsednikom uprave skupine Gorenje, in mu postavita vprašanje: «Pred dvema letoma je na volitvah zmagal program, ki je obljubljal sproščeno Slovenijo. Se vam zdi, da živimo v sproščeni Sloveniji?«
Bobinac odgovarja: »Malo živim v Sloveniji, saj 95 odstotkov prihodkov Gorenje ustvari zunaj Slovenije. Nimam občutka, da bi živeli v nesproščeni državi. Mogoče je privilegij Gorenja, da ima sedež v Velenju, zato se malo manj ukvarjamo z Ljubljano in politiko. Lahko vam zagotovim, da čeprav ima Kapitalska družba več kot 26-odstotni delež lastništva, ni nikomur izmed nadzornikov nikoli niti na kraj pameti padlo, da bi kakorkoli poskušal vplivati na tekoče poslovanje in delo v Gorenju.«
Razen s strani novinark induciranega govora o sproščenosti je zanimiva Bobinčeva direktna asociacija: sproščenost naj bi bila povezana z avtonomijo poslovanja in vplivi nanj. Ker vpliva s strani KAD-a ni, lahko govorimo o (gospodarski) sproščenosti.
Ah, vidim, da si zbrisu moj komentar. Kako predvidljivo
Ah, vidim da si zbrisu moj komentar. Kako predvidljivo
Logicno, da bom brisal osebne zalitve.
Ne vem, je problem morda v tem, da Bobinac ni iskren?
Seveda je iskren, zgolj pribelezil sem rabo “sproscenosti”, ki ima zanimive kontekste.
Sem opazil, da se na tem blogu pojavi kaj novega vsakič, ko kdo omeni “sproščenost”.;)
Ampak to je zdaj že stvar lingvistike, da v naslednjih izdajah slovarja slovenskega knjićnega jezika poskrbi za nove razlage tega pojma. Jezik je pač dinamična zadeva, pojavljajo se nove fraze, besede dobivajo nov pomen. Morda bi Noam Chomsky rekel kaj na to temo.
Nič čudnega, da Bobinac nesproščenosti ne čuti, ker je v tem okolju gotovo tudi ni. Gorenje je naše edino večje podjetje, ki je konkurenčno v Evropi in JJ & Co. na kraj pameti (čeprav so večkrat dokazali, da to ni kdove kako daleč) ne pade, da bi se še tukaj šli svoje politične igrice, bi preveč tvegali.
MH, politične igrice, kjer je imelo Gorenje pomembno vlogo, so nekoč že bile. Mimogrede, leta 2000 (v času Bajukove vlade) je Jože Lenič kot direktor enega izmed paradržavnih skladov hitro prodal delnice Dela Gorenju, ki ga je takrat vodil Kučanov prijatelj Jože Stanič. To pa zato, da ne bi prišel do delnic kakšen “nezaželen” kupec.