Je časnik Delo žrtev nizke politične kulture ali propagande?

Nobenega dvoma ni, Gorenakov tvit »To je pa dobra novica, bomo imeli več objektivnega poročanja« na zapis za SDS referenčnem Siolovem portalu je groba in brutalna opazka na račun Delovih novinarjev. Je pa tudi zlovešča. Takšni so bili že zapisi na račun Dela, ki jih je ustvaril v.d. direktor direktorata za medije Miro Petek, ko je tvitnil: »Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!« in »Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.« In takih je bilo malo morje zapisov na račun Dela s strani stranke SDS, kar sem, med drugim, komentiral v tekstu o komunizmu medijev.

Društvo novinarjev Slovenije se je pohvalno odzvalo na tvitanje ministra, na drugo ne (na kar sem že opozarjal):

Eden ključnih članov slovenske vlade Vinko Gorenak se očitno na Twitterju kdaj spozabi, da ni državljan Vinko, ampak minister Gorenak. Sinočnja izjava o tem, da bi bilo odpuščanje v medijski hiši Delo dobro, je namreč pod nivojem osnov politične kulture.

Ker sta Gorenak in Petek politika stranke SDS, drugi se celo specialno ukvarja z mediji in kroji njihovo usodo, se mi očitek o pomanjkanju osnov politične kulture zdi deplasiran. V temle članku se prav na primeru tvitanja politikov in novinarske obravnave istega že poskušal argumentirati, zakaj. A tako kot me DNS, milo rečeno, ignorira v pozivih (ja, vprašanje kulture), me tudi v mojih stališčih. Zato ponavljam in širim argumentacijo.

Argument iz konteksta medijskega zavojevanja

Ko politika komentira posamičen medij, še zdaleč ne gre nujno le za nivoje kulture. Ko jih komentira SDS, gre za stranko, ki je medije brutalno zavojevala in jih še. Bomo zavojevalca, ki si podreja medije na vse mogoče načine, educirali o nizki politični kulturi? S tem je nekaj narobe. Bomo Janezu Janši, ko si je s Slivnikom in Jančičem podredil časnik Delo, na koncu očitali:

G. Janša, res ni lepo od vas, kje vam je kultura?

Mu bomo očitali kaj podobnega danes, če bo komentiral Delo ali kakšen drug medij, kar sicer rad počne? Bomo za spodnjo izjavo in likovno opremo na strani SDS (»DELO osvobaja«) dejali, da je nekulturna? Poglejmo.

Prepričan sem, da bi zgrešili nivo problema. Takšna ocena bi pomenila močno podcenjevanje intence avtorjev, tudi njihovih preteklih dejanj. V perspektivi preteklega (ali prihodnjega) političnega zavojevalca lahko predstavlja fatalno napako v presoji, saj zvaja problematiko na nivo »bontona« – da je politik na nizki stopnji politične kulture, lahko pomeni le, da ravna nebontonsko, da se ni zadržal v besedah, kjer bi se moral. Toda če se ni zadržal v besedah, z našo kritiko nismo izkoreninili poglavitnega problema, niti nanj pokazali!

Argument iz konteksta političnega propagandizma

O propagandistični intenci sem že nekajkrat pisal, zato se bom ponovil. Teza o manku politične kulture namreč spregleda propagandistični naboj tovrstnih izjav in miselnih horizontov, oziroma po nepotrebnem izloči takšno branje, ki pa je največkrat bistveno. Eno je namreč kontekst in zgodovina nekoga, ki ga karamo glede bontona. Nekaj drugega je psihopolitična konotacija, ki naredi razpravo o bontonu za neresno. Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, ovekovečenega tudi na zgornji sliki s strani SDS, nato pa mu namenimo očitek:

G. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Skratka, »neznosna lahkost«, kot se glasi naslov, morda ni prav nobeno nekulturno komuniciranje, temveč velikokrat (ne vedno) bolj ali manj premišljena gesta propagandizma oziroma psihopolitike te ali druge stranke – o tej sem že toliko napisal na tej strani, da bi bil že mazohizem ponavljati se. Takšen redukcionizem fenomena nas vodi proč od tega, da bi zaznali probleme v vseh njihovih realnih dimenzijah – in prav zato ne preseneča, da se diskurza o politični kulturi in psihopolitiki tako zelo izključujeta, da o drugi artikulatorji prvega pač ne smejo niti razmišljati, da se jim ne sesede začetna hipoteza. Kajti razprava o kulturi tisto drugo o psihopolitiki skoraj nujno zgreši – zato je tudi vprašanje Marka Kovačiča v dodatnem intervjuju na isti strani s tremi poznavalci družbenih omrežij po nepotrebnem omejujoče in dobesedno izključujoče to možnost (Večerovo vprašanje se je glasilo: Ali politiki s komuniciranjem na družbenih omrežjih prispevajo k dvigu politične kulture?)

Teza o politični kulturi kot propaganda

Rezultat? Tudi ta, lahko politiki take razprave o politični kulturi izkoriščajo sebi v prid. Kot npr. dr. Milan Zver:

Predsedniški kandidat Zver se je strinjal s sogovorniki, da zaradi ustanovitve tako imenovanega superministrstva ni v Sloveniji nič manj kulture. Kar zadeva umetniško ustvarjalnost, je po njegovem mnenju kulture zelo veliko, še posebej v Evropski prestolnici kulture (EPK). “Morda je kulture manj drugje, recimo v vsakodnevnem obnašanju ali politiki,” je dejal.

Kljub temu ostaja optimističen in meni, da se politična kultura dviguje. “Generalno gledano, ne more ali ne bi smela biti slabša. A pod pogojem, da bi mediji in šolski sistemi opravili svojo vlogo,” je poudaril.

Dovolj je seveda, da v tem horizontu razprave ves čas kažeš s prstom na druge, domnevne nekulturneže. Kajti ker nihče nikoli in zares ni pokazal, kaj točno je nekulturnega na tvojem početju (ker se pač vsi zadovoljijo z abstraktnim disputom o nizki kulturi), se celo v samo razpravo o politični kulturi naseli propagandizem, kjer bo zmagal tisti, ki bo dlje časa in bolj intenzivno s prstom kazal na druge.