Rodetov češnjev izbor

Slovenski cerkveni Dekameron se kar noče nehati in današnje razkritje o domnevnem Rodetovem očetstvu in nato kardinalov odziv sta verjetno le še en žgečkljiv dan v »desetdnevnici« tako ali drugače moralno pregrešnih izmišljenih ali neizmišljenih epizod. Suspenz že spominja na mehiške žajfnice – prvi klerik je izgnan iz države, ker naj bi domnevno imel otroka, čeprav milostno ponuja test očetovstva in poziva svoje otroke, da se mu prikažejo. Pa dokazov ni, niti kandidatov za otroke. Drugega imamo na sumu, da je zakuhal zaroto proti prvemu, a se izkaže, da naj bi v resnici imel otroka in »prijateljice« on, vendar testa očetovstva zaenkrat ne upa ponuditi; čeprav so se otroci, na las fizično podobni, ne samo javili, temveč menda angažirali odvetnike, da bi se dokopali do resnice.

Seveda je zanimiv predvsem Rodetov demanti, na strani SŠK zelo promptno objavljena izjava. Pričakovano vehementna, vendar ilustrativna za majhen zdrs, ki se je kardinalu pripetil. Primerjajmo trditve (ob predpostavki, da so pristne) iz članka Dejana Karbe v Delu in poglejmo najprej, kaj prizna mati otroka, katerega oče naj bi bila kardinal, gospa po imenu Tanja Breda:

»Da. Bila sva intimna. Ko sem bila stara osemnajst let. Prišel je k nam, ko se je že kot doktor na ljubljanski teološki fakulteti peljal v Maribor.«

»Ne, ne, Rode ni Petrov oče.«

»V oči in nos sta si res podobna, vendar …«  (o podobnosti sina in domnevnega očeta)

»Zapustil me je, ker sem neizobražena.«

Iz zdaj še ključni izjavi kardinala Rodeta iz demantija, ki me bosta v tem kontekstu zanimali:

»Mati imenovanega gospoda je navedbo o očetovstvu odločno zanikala.«

»Ostro pa zanikam vse trditve o prelomitvi duhovniškega celibata in o domnevnem očetovstvu.«

Ko »prelomitev duhovniškega celibata« prevedemo v »spolno razmerje«, in o takšnem »prevodu« ne more biti najmanjšega dvoma, potem zelo hitro vidimo, da kardinal stori dvoje: po eni strani se sklicuje na besedo osebe, katere »prijateljstvo ne taji«, po drugi strani njenim izjavam oporeka.

Takšno selektivno sprejemanje dokazil in evidence v teoriji argumentacije šteje za »pobiranje češenj« – v skladu z analogijo, po kateri poberemo le zdrave češnje na drevesu in se pretvarjamo, da so vse preostale na njem tudi takšne. Rodetov postopek je zvrst selektivnega evidentiranja: od svoje prijateljice vzame tisto, kar mu koristi (priznanje, češ otrok ni njegov), ne vzame pa tistega, kar mu ne (priznanje intimnega razmerja).

Seveda je v perspektivi npr. sodne prakse lahko to nekaj čisto običajnega, domnevam. Vendar le takrat, ko spodbijamo trditve nasprotne strani in jih primerjamo ene z drugimi, da bi nekoga prikazali kot neverodostojnega. V danem primeru pa kardinal nima tega motiva, stori oboje: svojo prijateljico hkrati jemlje v obrambo samega sebe in jo v isti sapi zanika. Zanj je obenem verodostojna in neverodostojna. Eno izjavo obrne sebi v prid, drugo preskoči – čeprav sta obe celo vzročnorelacijsko povezani.

Današnje Delovo razkritje kardinalove domnevne prelomitve duhovniškega celibata in posvečenja bo zanimivo tudi z vidika merjenja medijskih interesov in vplivnih območij slovenskih časnikov. Ne le, da je Rode že uspel zanikati partikularne navedbe Dela v intervjuju za mariborski Večer, kot sem že nekajkrat dokumentiral, v njem največkrat zavzamejo izrazito procerkveno in prorodetovsko linijo. Antirodetovsko poročanje Dela proti prorodetovskemu Večeru utegne proizvesti zanimive učinke.