Sovražni govor – med preveliko in premajhno občutljivostjo

V Sloveniji je sovraštva in sovražnega govora premalo in preveč. Govorim o njegovi recepciji in javnih formah dojemanja. Premalo ga je za tiste, ki ga ne vidijo tam, kjer je. Ker so desenzibilizirani. Preveč ga je za tiste, ki ga vidijo tam, kjer ga ni. Ker so supersenzibilizirani.

Lepi križi lepo gorijo in bogovi z njimi

Nedavno gorenje strunjanskega križa, zapakirano v umetniško akcijo, je že takšen primer čiste desenzibilizacije. Dean Verzel in Andrej Medved sta v gesti, ki je bila celo ponovljena (križ je nekoč že zagorel iz podobnega vzgiba) zelo nedvoumna. Umetnik Verzel se je sicer sicer še izvajal s tezo, da ni gorel križ, temveč zgolj ovoj okoli njega (zaradi česar je bil po njegovem zažig križa le »privid«), Medved pa je bil ob samem dejanju zelo direkten:

»Križ ni spontanost in svoboda, ampak hierarhija, podrejanje, topost. Zato je znamenje, ki mora pasti. In z njim vsak bog, ki je skamenitev ognja…«

Če poziv k »padcu« verskega simbola in boga ni izraz verske nestrpnosti, potem ne vem, kaj je. Žal je večina javnosti ob tem, razen predsednika države, previdno zamolčala. Podobno se je zgodilo ob nedavni oprostitvi Svetlane Makarovič, ki menda ni izrekala sovraštva proti Rimskokatoliški cerkvi, četudi je k temu neposredno pozivala – ampak o tem sem že pisal. Tudi če bi že sprejeli ozko pravniško definicijo sovražnega govora, ki ne zajame marsikaterega primera sovraštva in žal onemogoča konkreten spopad z njegovim akutnim naraščanjem, pa sem povsem prepričan, da je Makarovičeva izrekla nedopustno sovražne besede. Zgolj ugibam, ali je takšna spontana desenzibilizacija ideološko pogojena in kolektivizirano sprenevedanje – v tem oziru je še bolj vredna prezira.

Fašistično novinarstvo

Če sta torej za pretežno večino kritične javnosti oba primera vredna spregleda in pretvarjanja, da je vse v najlepšem redu (časopis Večer je šel še korak dlje in nobenem od njiju ni poročal: o križu nič, o oproščeni Makarovičevi tudi ne), imamo na drugi strani na delu perfidne artikulacije nove senzibilizacije sovraštva, seveda največkrat politično motivirane. Pod senzibilizacijo merim na neupravičeno, hoteno ali nehoteno instrumentalizirano občutljivost zanj. Dajem primer; kaj bi porekli, kako sovražen da je takle stavek:

Tudi scenografija bo v skladu z običaji in tudi zastonj, izposodila si jo bom od oddaje Na zdravje, kostume mi gotovo odstopi Kmetija, belokranjsko kolo bodo brezplačno, kot izziv, odplesali člani SDS, ki so ga že lepo zvadili po porazu na volitvah, za glasbeno opremo poskrbi evropski Lojze, pivske običaje pa bo prikazalo sto domačih pevcev, ki bodo ves čas visoko, proti Triglavu dvigovali in nato skrbno praznili pir krigle. Dragi moji, proslava, ki jo boste pomnili.

Novinarka Tanja Lesničar Pučko si je zaradi njega prislužila kar dvoje: uvrstitev v edukativno rubriko, v kateri na strani SDS nabirajo in opozarjajo na »primere sovražnega govora«, kot temu pravijo, in vanj uvrščajo (domnevno) fašistoidne novinarje. (Na problematičen obstoj te rubrike in njeno »dekonceptualizacijo« pojma sovražnega govora že nekajkrat opozoril, žal drugje tega nisem zasledil.) In še več, zaradi tega stavka je novinarkino pisanje označeno za fašistično! Nič bolje je ni odnesel dr. Pavel Gantar, ker je nekje na glas prebral statistični podatek, da so volivci te stranke med manj izobraženimi:

Dvojni vatli in terjanje opravičil

Dvignjena megla zmerjanja s fašizmom in uvidevanja & preštevanja sovražnega govora tam, kjer ga ni, ima seveda strogo varovane cilje: delati zmedo, mehčati pojme in razumevanja, delati nas občutljive, kjer ni potrebe, in neobčutljive, kjer je potreba. Prinaša pa tudi komične učinke.

Ko je le nekaj mesecev nazaj še vedno nerazgaljeni Tomaž Majer na isti strani pisal proti nepismenim »južnjakom«, je Zoran Janković takšno ravnanje označil za »na trenutke rasistično«. Dr. Milan Zver je od njega nemudoma terjal opravičilo:

Janković je za 24UR trdil, da Zver govori “sovražno, rasistično, na trenutke fašistično“. To je huda obtožba. Zahtevam nemudoma opravičilo!

Če je potemtakem Jankovićeva raba besede »fašističen« takšna, da terja opravičilo v kontekstu (zame) rasističnega zapisa skrivnostnega Tomaža Majerja, zakaj so isti akterji s popolno lahkoto pripravljeni isti izraz pripisati novinarki Tanji Lesničar Pučko za povsem benigne, sicer humornokritične besede? In ali bi morala zdaj ona terjati opravičilo v zameno, ali pa bo namesto nje to storil Zver sam in pokaral svojo stranko? Quod licet Iovi…

Dežurni sinhronizirani netilci nestrpnosti

No, Zver je v zadevi Majer naredil seznam glavnih netilcev sovraštva in nestrpnosti v slovenski družbi, vanj je uvrstil celo mene, ki si sicer domišljam, da delam prav v nasprotni smeri, zaradi česar se mi doza ironije zdi še večja:

Izpostavil je, da smo v preteklosti nestrpne izpade neštetokrat brali med drugim pri Miheljaku, Hribarjevi, Pučkovi, Balažiču, Vezjaku, Repovžu in Markešu itd., tokrat pa se mu zdi zanimivo, da ekstremni oblikovalci javnega mnenja nastopajo sinhrono s tistimi, ki naj bi v imenu vseh državljanov opravljali najvišje državne funkcije, kot so na primer predsednik republike, varuhinja človekovih pravic, informacijska pooblaščenka, notranji minister itd.

Logika pripisa nestrpnosti je tu spet elementarno jasna: kdor kritizira nas, tj. stranko SDS, ta je nestrpen vobče. Kar spada v kategorijo sovraštva, je sovraštvo do nas. Drugega sovraštva ni. Ta maksimalno egocentrična interpretacija ni naključna, je premo sorazmerna s teorijo zarote, na katero namiguje Zver: vsi našteti smo dogovorjeni med sabo in nosilci najvišjih državnih funkcij. Medsebojno razmerje med recepcijo sovraštva in občutkom ogroženosti je sicer nekaj, na kar nenehno opozarjam.