::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kozarček rujnega in kultura (ne)smisla

Da bo vsaj en trezen v parlamentu, je še lani kozarček mimogrede zavrnil Borut Pahor in požel veliko ogorčenja. Pa ne zaradi kozarčka. Češ, kako si drzne zaničevalno napadati parlament. A je minilo le nekaj dni in in cinična stvarnost mu je delno dala prav. Kajti lanskega maja se je Andrej Vizjak, tedanji poslanec, prej minister SDS, namenil v gostilno. In se pretepal:

V vinjenem stanju, so dodali mediji. Moral je plačati kazen. 200 evrov, njegov strankarski tovariš 50. Pretepal se je, ker je bil vinjen, domnevamo. In tudi, morda, ker se je pogovarjal o političnih zadevah. To sta dva močna razloga, ki vodita k dvigovanju pesti. »Pravi prijatelji niso za pogovor o denarju, zemljiščih in politiki. Če se ga napijete, dajte se raje pogovarjati o nogometu ali pa o kakšni luštni, no,« je pokomentiral novinar spopad dveh petelinov. Takrat sem problematiziral medijski odnos do tega. Mediji so mu seveda odpustili, tako kot bodo spregledali njegovo aktualno martinovanjsko pridigo spodaj:

Kakšne fizične posledice sta utrpela oba petelina, ni toliko pomembno. Bolj zanimivo je naslednje. Noben veliki medij, razen Pop TV, sploh in niti z besedo ni poročal o dogodku. Kot da ga ni bilo: v mislih imam STA, Delo, Dnevnik, Večer ali RTV SLO. O Pahorjevi šali so seveda poročali vsi. Toda v Vizjakovem primeru so takoj zavzeli komično distanco in pri njej ostali. Poslančev ravs jih je zanimal izključno iz perspektive »črne humorne kronike«. Novinar Pop TV je kot edini komentar ponudil tole: »Pravi prijatelji niso za pogovor o denarju, zemljiščih in politiki. Če se ga napijete, dajte se raje pogovarjati o nogometu ali pa o kakšni luštni, no.« Ko sem prebiral relativno zelo redke zapise o dogodku, sem naletel na nekaj vrstic v Dolenjskem listu. Potrdile so mojo hipotezo o komični prezentaciji dogodka; novinarju se je zapisalo (če naj se izrazim bolj blago), da je letos prvega maja poslanec pokušal »bobnati ne po bobnu, ampak po svojem strankarskem kolegu Primožu Koritniku«.  To se je zgodilo, še pravi,  v gostilni v Čatežu ob Savi, »kjer je potekala omenjena tolkalska prireditev«. Navaja še razlog, češ do pobesnelosti je privedla verjetno Koritnikova nizka ocena Vizjakove iskrene privrženosti ideji SDS. »Med vroča Janševa bojevnika« se je zakadil še nekdo, vsemu skupaj pa je botroval, kot dodaja, taisti alkohol, ki je zaskrbel že Pahorja.

Danes je vse drugače. Vizjak je verjetno že plačal kazen, znova raje bobna po bobnu in v njegovem SDS pozdravljajo nove pametne rešitve. Takole:

No, tu nastopi novi problem. Pričakovali bi, da pametna rešitev terja manj tolerance do alkohola. Vsaj glede vinjenih voznikov. Ampak ne, Vizjak pozdravlja martinovo. Kar pomeni, da je za milejše kazni in kaznovalno politiko. Za kulturen odnos do slovenskih pridelkov. In tudi za primernejšo obnašanje policije. Nič ne pretiravam:

Vizjak je v uvodnem nagovoru dejal, da želijo ob martinovem v stranki poudariti, da pozdravljajo ta praznik, ob tem pa želijo tudi opozoriti na pomen kulturnega uživanja alkohola, pa tudi primernega obnašanja organov nadzora do tistih udeležencev praznika, ki se obnašajo zmerno in ne pretiravajo.

Kot je pojasnil Vizjak, je stranka SDS v parlamentarni postopek vložila predlog, s katerim bi omejili kaznovalno politiko do udeležencev v prometu in jo usmerili v preventivo, vendar je bil umaknjen iz postopka. Vizjak po poročanju portala RTV MMC meni, da kaznovalna politika v Sloveniji ni v sorazmerju s standardom in prihodki državljanov.

Poudaril je, da je treba “razvijati kulturo pitja, treba je razvijati neki kulturen, sprejemljiv odnos do tega tradicionalnega slovenskega pridelka, ter dati hkrati pozornost tudi kulturi nadzora nad tem in onemogočiti tiste, ki predstavljajo nevarnost v prometu in obravnavati tiste, ki je ne predstavljajo, na primeren način.”

Se pravi: ni težava v uživanju alkohola, potrebujemo kulturno uživanje alkohola. Ni težava v pretepanju ali divji vožnji, ampak v primernem obnašanju organov nadzora. Prisluhnimo tistim z bogatimi izkušnjami! Sprejemljiv in kulturen odnos do tradicionalnega slovenskega pridelka je seveda le še en populistično napihnjen čudaški evfemizem v nizu za zmerno pijančevanje ali vsaj pitje. Ker za kaj drugega bi bil? Toda če je za vas pametna rešitev 0,0, potem bi morali biti ostro proti vsem vinjenim voznikom, saj zahtevate nulto točko tolerance. Čemu torej pozivi h »kulturi nadzora« nad tistimi, ki predstavljajo nevarnosti v prometu in celo k ustrezni obravnavi tistih, ki je ne predstavljajo? V čem pa so bili slednji neustrezno obravnavani doslej in v čem in kako bi morali biti »kulturni« do tistih, ki ne spoštujejo 0,0? Ni v tem zgolj prikrita zahteva po večji toleranci do vinjenih?

So v SDS iskreno za svoje pametne rešitve, ali pa se gredo le neko nekonsistentno populistično paberkovanje? Je bil Vizjak v svojem pretepaškem elementu kulturno uživaški in kolikšna bi morala biti prava kazen, da bi bila kultura policijskega nadzora nad njim dovolj dobro opravljena? In še: Is talking nonsense a cultural activity, anyhow?

Information

This entry was posted on 12/11/2011 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: