Klofute in njih umetniški vtisi

Kaj generira javni in tako rekoč umetniški vtis, na podlagi katerega klofute nekaterih umetnikov obveljalo za pasji drekec in simpatično gesto, spet druge pa za napoved nevarnega obračuna s kritikom in novinarsko avtonomijo v celoti, tudi za kaznivo dejanje? Zakaj je klofuta Svetlane Makarovič štela malodane za plemeniti »acting out« celo za novinarje same, elektronska napoved klofute Sebastjana Horvata pa za morečo napoved fizičnega linča?

Naj spomnim, ko je pred leti poletela roka priletne dame, kakor jo je sama opisala pesnica, je menda šlo za poetični minuciozni dosežek, ki morda bolje zveni v prevodu hrvaških medijev:

Te sam pljuske čuvala devet godina jer je njegov tekst bio ispod kritika dostojnih žutog tiska. Pljuske su bile dobro osmišljeno autorsko djelo puno poezije. Dama u godinama kao što sam ja ne digne ruku samo tako.

Zevs na Parnasu ali namahati Zlobca

Res bomo težko ubežali vtisu, da so na Delu na delu dvojna merila. Obakrat je šlo za kritika istega časopisa (Marjan Zlobec, Zala Dobovšek), a so reagirali povsem različno. Zevs z Olimpa na obisku na Parnasu je ostal cel, trenutno pa so našli govedo: Quod licet Iovi, non licet bovi. Spomnimo se leta 2009, ko z nekaj res redkimi izjemami (npr. dr. Marka Milosavljeviča, če odštejem mojo nepomembno malenkost) ni bilo mogoče najti nobene negativne reakcije ali obsodbe. Novinar Dela Peter Kolšek je ugotavljal, da o klofuti ni mogoče reči ničesar pametnega, da je dogodek karakterna zasebna zadeva, da ne gre za napad na svobodno novinarstvo (sic!), da je treba pravičniško intencijo po mahanju novinarja pač sprejeti:

Klofuta, ki jo je na začetku tedna sedemdesetletna dama primazala šestdesetletnemu gospodu, in to sredi Ljubljane, je dogodek, o katerem ni mogoče reči ničesar pametnega.

Ker je torej stvar, ki je po svoji osnovni intenciji izrazito zasebne, pravzaprav karakterne narave – kajti tu seveda ne gre za napad na svobodno novinarstvo, ne gre za neizprosen kulturni boj in ne za družbeno krivico.

Njen herojski individualizem je pač tak, da osuplja v dobrem in slabem. Če smo sprejeli njeno notorično mačjefilstvo kot obliko avtentičnega življenja, če smo v njenem prokadilskem razpoloženju prepoznali uporništvo Ivane Orleanske in če smo sprejeli dejstvo, da nas pesnica v posesti višje nacionalne substance zmerja za Slovenceljne (in se s to klavrno obsodbo pogosto mazohistično strinjamo), bomo menda sprejeli tudi njeno pravičniško intencijo, da je treba namahati novinarja Zlobca!

Zdaj, ko je Sebastijan Horvat grozil kritičarki Igre o Antikristu z besedami »Tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz, če mi še kdaj prideš preblizu,« je reakcija povsem drugačna, diametralno nasprotna. Gre za novinarsko svobodo, ne gre za karakterno in privatno stvar, čeprav je šlo le za besede, poslane po e-mailu. Oglasili so se novinarji in cehovska združenja ter obsodili pritisk na svobodo javne besede:

V pismu so se pridružili ugotovitvam Društva novinarjev Slovenije, da je pri nas “svobode javne besede in avtonomije novinarskega poklica na Slovenskem vsak dan manj”, zaradi česar je po njihovem mnenju treba zavzeti odločno stališče zoper vsake najmanjše poskuse pritiskov in groženj z nasiljem.

Dvojna merila in dvojna klofutanja

Da ne bo nesporazuma: sleherno nasilje ali grožnje z njim se mi zdijo nedopustne. Imamo redko priložnost, ko lahko na primeru enega medija in dve novinarjev iste časopisne hiše spremljamo dopuščanje dvojnih meril, ne da bi nam kdo pojasnil, na čem dvojnost meril sploh temelji. Režiser Horvat se je, za moj okus premedlo in neposrečeno, tudi opravičil:

»Moja reakcija na kritiko Zale Dobovšek je bila emotivna in impulzivna. Če nekdo na tak neposreden, žaljiv in podcenjujoč način oceni tebe kot neumnega in strahopetnega, človek pač na isti način reagira. Ne opravičujem svojih dejanj, ampak tudi jaz imam odnos do svojega dela.

Zadnji stavek, ki ga vsi mediji razumejo kot fizično grožnjo, ni bil mišljen na tak način: »tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz«. Torej z istimi sredstvi kot ona, tudi jaz! Če je Zala Dobovšek ta stavek razumela kot fizično grožnjo, se ji javno opravičujem in jo odvezujem vsega strahu, ki ga je morala pretrpeti ob tem zapisu.

Vendar je za Horvatovo opravičilo bistveno, da poskuša fizično grožnjo, za marsikoga – in tudi zame – ne preveč prepričljivo, interpretirati kot metaforično dejanje, tj. kot dejanje verbalnega obračuna na isti ravni, kot ga je bila, po njegovem, v kritiki deležna njegova predstava. Kaj lahko iz tega izpeljemo? Najmanj to, da si fizično ne želi (več) groziti ali realizirati dejanja, da svoje elektronsko pismo razume kot preveč impulzivno reakcijo in da se, morda preveč pogojno, kesa svojih besed.

Kar ostane, ni vprašanje ustreznosti zaščitniških cehovskih reakcij na pismo – te so vse po vrsti upravičene. Prej bi rekel, da uporaba dvojnih meril kaže na dvolično naravo in tabuizacije refleksije v smeri medijske kritike. Skratka: ni bistveno vprašanje, ali so se novinarji in ceh odzvali pravilno v primeru kritičarke Zale Dobovšek, začudeni smo, zakaj niso psi samočuvaji zalajali v primeru slavne pesnice. Še zlasti, ker se Svetlana Makarovič nikoli ni opravičila za svoje dejanje, Horvat se je, prva pa je dejanje celo izvedla, medtem ko ga je slednji le nakazal. Za nameček je pesnica govorila o svoji premišljenosti, režiser o hipni čustveni reakciji – vsaj sodniki pa bi običajno drugo šteli za olajševalno in prvo za obremenilno okoliščino

Parnas in mali bogovi

Dvomim, da bi pri upravičevanju dvojnih meril res smeli dopustiti, da pri tem igra kakšno posebno vlogo igra spolov, starost vpletenih in druge statusne okoliščine. Toda Delo je danes naredilo še korak naprej. Njihov novinar Peter Rak je objavil že včeraj napovedani »mnenjski članek o popolni ustvarjalni svobodi tako umetnika kot kritika«. V njem se je zavzel za nič manj kot to, da se umetniškim dušam s Parnasa v takem primeru postreže s cenzuro sadov njihovega ustvarjanja:

Igra o antikristu je doživela zelo velik odmev, ker skoraj gotovo ne bo uprizorjena nikoli več, pa to pomeni, da je vzdrževanje medijske pozornost veliko pomembnejše od tistih nekaj sto gledalcev, ki so predstavo v resnici videli. Namesto protesta bi bila ob takšnih izpadih morda še učinkovitejša ignoranca. Najbolj uničujoča kritika je brezbrižnost, je misel ameriškega romanopisca Edgarja Watsona Howea, zato je to poglavje najbolje zapreti. In ga morda odpreti šele čez čas, medtem pa naj se nekaj Horvatovih predstav odvrti brez medijskih odmevov. Dobrih ali slabih. Verjetno potem zlepa ne bo nihče nikomur prepovedoval obiskov gledališča ali mu grozil s klofutami.

Tudi če odštejemo posebnosti v miselnem slogu pisca, pa novinarjem lastno občutenje malih bogov z medijskega Olimpa (glej slovarsko geslo), si ne le s težavo predstavljamo napoved kateregakoli medija, da bo poslej cenzuriral Svetlano Makarovič, dokler ne bo nehala kloftati svojih kritikov. Ne, za povsem nedopustno bi morala obveljati »disciplinizacija« po načelih medijske ignorance in cenzure, kakorkoli so je že nekateri brezbrižni novinarji res nadvse vešči. Celo v situaciji, ko se je režiser za svoje besede že opravičil, bi za res subverzivno držo kvečjemu štelo, da novinarji umetnikovo delo še temeljiteje analizirajo.