Odkar je predsednik vlade postal Robert Golob, mi moje bralstvo večkrat značilno očita, da se preveč ukvarjam s kritiko na njegov račun. Dogaja se vedno pogosteje. Nekateri sugerirajo, da pišem preveč, da se vanj zaletavam, odpiram napačne teme in še na druge načine sugerirajo, zakaj se mu moram posvečati manj. Nekateri mi, zavedajoč se, da veljam politično bolj za levo usmerjenega in kritičnega do desnice, očitajo nič manj kot plačanost, konvertitstvo v desno, podporo Janezu Janši. Spet drugi so žaljivi, nesramni ali sugerirajo, naj se ukvarjam s čisto teorijo ali filozofijo, najbrž bolj po načelu »Le čevlje sodi naj kopitar!« Tretji me blokirajo ali odprijateljujejo na družbenih omrežjih. Zveni vse to sumljivo? Zagotovo. Opisanega ne počnejo vsi, je pa število takšnih reakcij znatno in po vsebini in intenci predstavlja dovolj velik prepoznaven vzorec, ki se za nameček še povečuje.
Trdil bom, da so očitki proti meni nesmiselni, deplasirani, krivični, širše družbeno nevarni in žal največkrat rezultat tega, kar v svojih zapisih obravnavam pod zbirno diagnostiko, ko opažam kognitivno disonanco Golobovih volivcev ali tistih politično levo usmerjenih, ki so pod vtisom možnega povratka Janše, če bo aktualna vlada pogorela in so zato pripravljeni odpuščati in zamolčati čisto vsako njegovo napako ali celo norost.
Zato bom to vrsto reakcij, kadar je motivirana na tak način, imenoval »medijska disonanca«, saj izraža, vsaj tako menim, notranji konflikt med dejansko zaznavo napak predsednika in njegove vlade, ki ju volivci javno branijo zaradi strahu pred posledicami, te pa pripisujejo medijskem prostoru in vplivu. S tem evidentno tudi meni kot avtorju bloga. »Medijska« ta disonanca ni v smislu množičnih medijev, pač pa očitajoči vseeno predpostavljajo določen vpliv vseh (katerih koli že) stališč na javno mnenje, pri čemer vsem, pa tudi mojemu pripisujejo, premočnega. Psihološki motivator v njihovem ozadju je, kot domnevam, iracionalen strah, ki predpostavlja, da je vsaka izražena kritika neposredno povezana s politično destabilizacijo in vrnitvijo avtokratskega režima, ki sem ga, podobno kot Janšo, vedno zavzeto grajal.
V čem se torej kaže takšna medijska disonanca v perspektivi moje dosedanje izkušnje?
Zmota »Kdor kritizira naše, podpira njihove«
Moja kritika na račun vlade, ki jo jemljem za običajen izraz klasične drže vsakega javnega intelektualca, se dojema kot implicitna podpora opoziciji. V tem primeru predvsem Janši, posredno pa »janšizmu« namesto »antijanšizmu«. To zadnje je bilo značilen psihopolitični agens ob Golobovi zmagi leta 2022. Čeravno omenjeni ni sodeloval v protivladnih protestih v letih 2020-2022 in mu ne moremo pripisati omembe vrednega nasprotovanja Janši v njegovi dosedanji nepolitični karieri, ga je že v prvem koraku množica podprla in v njem vidi nekakšno jamstvo za ohranitev demokracije.
Zagotovo mora držati, da kritika oblasti ali nekega levo usmerjenega politika pač ne pomeni nujno podpore Janši (ali nekemu desnemu politiku) in upam, da ni posebej težavno dojeti zmotnosti takšnega prepričanja. Dodatno bizarno je, če se kaj takšnega, glede na moje dosedanje analitične navade, očita meni! Kritika pač ni isto kot podpora opoziciji. Zagotovo pa je težavno ohranjati kritičnost v nekritičnem času, ki postaja v naši družbi vedno bolj takšen, na kar kažejo reakcije, ki jih doživljam, in so resnično prekomerne.
Verjamem, da je tovrstno stališče utemeljeno na črnobelem slikanju in sledi binarnemu razmišljanju tipa »Kdor kritizira naše, podpira njihove«. Naloga družbenega opazovalca mora biti v opozarjanju na stranpoti in napake v delovanju sleherne vlade. Iz tega razloga tudi ne sprejemam nianse tega argumenta, ki mi očita »kritikastrstvo« in ne kritičnosti, pri tem pa si pravo kritiko najbrž predstavlja kot nežno, v celofan zavito prijazno opominjanje, ki po možnosti niti ni javno. Takšna niansa bolj kaže na stisko tistih, ki bi si želeli molka, in ne predstavlja resno zastavljenega očitka.
Nedvomno je opisano sklepanje zmotno in značilno za polarizirano politično okolje, pregneteno s strahom in učinki omenjene disonance. Ko pišem te vrstice, 6. decembra 2024, ima premier za sabo dobro polovico mandata in ne gre mu najbolje, kar zagotovo še povečuje intenziteto opisanih očitkov proti njegovim dovolj redkim kritikom.
Zmota iz nerazumevanja nalog intelektualca
Naloga javnih intelektualcev je neodvisna kritika oblasti. Kdor ji oporeka, jih tudi sicer ne ceni. Mimogrede, kam so se izgubili v primeru Golobove vlade? Kritično razmišljanje in javno izražanje mnenj sta običajno temeljna atributa intelektualca, tudi če je ta politično nagnjen k levičarstvu in tudi v razmerah, ko so ti žal izgnani iz javnega prostora. Toda vse to res ne bi smelo pomeniti, da morajo brezpogojno podpirati aktualno vlado do mere, da se odpove svojim nalogam. Primarna odgovornost intelektualca je v iskanju pravih rešitev, resnice in v spodbujanju široke javne razprave, ki bo karseda koristila vsej družbi.
Tisti, ki pasivno gledajo proč, še zlasti nekritični in molčeči intelektualci, doslej redno pri besedi, ki se ne odzivajo na napake oblasti, zagotovo ne prispevajo k javni deliberaciji in s tem k razvoju demokracije. Pozivi k molku glede Golobovih napak in različne bolj ali manj nerodne sugestije, o čem bi moral pisati avtor teh vrstic in o čem ne, so maksimalno zgrešeni premisleki. Še več, z vidika javnega intelektualca bi potreba po trezni presoji v situaciji, ko prepričanja ljudi oblikujejo nevarni učinki množične kognitivne disonance, morala biti še močneje izražena.
Zmota iz želje po rušenju vlade
Kdor opozarja na napake oblasti, še nujno ne ruši vlade, kot se mi grobo podtika. Pripis takšnih namenov bi tudi sicer bil nesramen in preveč »ambiciozen«, saj takšne moči nimam. Kritika Golobove vlade pač ne pomeni, da jo želimo zrušiti in državo pahniti v Janševo avtokracijo. Nizko je postavljena in degradirala je politična kultura, ki predpostavlja, da se s tem sesuva stabilnost v državi. Prav obratno je res, da je namreč dovolj smiselna in konsistentna graja ključna za izboljšanje delovanja oblasti.
Pametna vlada se bo iz tega učila, odpravljala svoje napake in razumela lekcijo, sploh vsakič, ko bi lahko zaradi svojih neumnosti sicer izgubila podporo. Nespametna bo zamahnila z roko in se predala ignoranci, podprti z anemično podporo ljudi. Ampak če je takšna, nespametna, si je niti želeti ne smemo.
Zmota iz spontane idealizacije vlade
Javna družbena in politična kritika je pomembna tudi zato, ker preprečuje, da bi levičarski volivci in tudi intelektualci idealizirali trenutnega predsednika vlade ali vlado nasploh. Drži, da se trenutno bolj odvija nekakšno organizirano zanikanje njegovih in njenih napak, na ravni medijev pa tudi takšne ali drugačne oblike cenzure, opuščanja določenih tem in spregleda »afer«.
Tovrstna obramba ali celo idealizacija lahko vodi v široko navzoče pomanjkanje odgovornosti in v intelektualno nepoštenost, kar je potem nevarno za vsak politični sistem in njegovo delovanje. S tem, ko javno opozarjamo na napake in vsaki oblasti nastavljamo ogledalo, dajemo možnost njenemu izboljšanju delovanja in posledično k ohranjanju zaupanja volivcev v sistem. O nalogah novinarjev in njihovem poslanstvu nima smisla ponovno izgubljati besed – če ne želijo biti psi čuvaji, zaupajmo raje neodvisnim medijem in čim hitreje pozabimo nanje. Potem so pač cokla demokraciji in ne njen branik.
Zmota iz zanikanja politično enake obravnave
Pravičnost in načelnost zahtevata, da se napake oblasti obravnavajo enako, ne glede na ideološko pripadnost – velja za slehernika. Če bi kot intelektualec kritizirali samo desne avtokrate, leve vlade pa selektivno pustili pri miru, bi bili neiskreni v svojih načelih: dejansko jih ne bi imeli. Kritika levosredinske vlade zato lahko kaže le na dosledno zavzemanje za univerzalne vrednote in skupno dobro, kjer se pravično obravnava vse strani in ne zanika politične enake obravnave. Tega sicer ne smemo zamenjati s proslulim »uravnoteževanjem«, ki narekuje, da vse strani ocenjujemo z enakimi vatli zaradi končnega ekvilibriuma stališč.
Vsako navijanje za to, da moramo eno stran apriorno obravnavati bolj blago in drugače, je absurdno in nepošteno.
Zmota iz omogočanja vrnitve avtokrata
Da je moje pisanje nekaj, kar bo prispevalo k restavraciji avtokratskega režima, je že po sebi nevzdržna trditev. Kritična vsebina pač ne more biti povezana z omogočanjem Janševe vrnitve, če bo do nje sploh prišlo, kar je dodatna neznanka – če v to verjamemo, bodo morali obmolkniti vsi množični mediji, ki tovrsten učinek zagotovo lahko pomagajo proizvesti, ampak to še nikakor ne pomeni, da bi morali aktualni vladi prizanašati.
Poglaviten faktor, ki bo prispeval k potencialni vrnitvi politične garniture, ki si je ne želimo, so prav politiki na oblasti, tokrat potemtakem Golob in njegova stranka, o čemer sem veliko pisal. Precej perverzno je trditi, da omogočajo vrnitev Janši njegovi kritiki in s tem legitimirati napake aktualnega predsednika vlade. Po eni strani na neželen razvoj dogodkov vplivajo drugi politični dejavniki, po drugi pa lahko prav ignoriranje napak leve vlade prispeva k vrnitvi avtokratskega režima, saj si ljudstva, ki slepo zaupa svojim oblastnikom, pač ne smemo želeti in je to že ravno znamenje tistega, pred čimer želi zbežati – namreč pred avtokracijo, ki velikokrat temelji na ubogljivosti podanikov.
Če dobro pomislimo, so tisti, ki očitajo omogočanje vrnitve avtokrata, s svojo kognitivno disonanco lahko med najbolj zaslužnimi, da se bo res vrnil. Če kaj povzroča neželeno stanje, je to morda ravno »kritika« kritike oziroma njeno zavračanje.
Zmota iz kajpajevstva
Že humorno disonantni so tudi številni apeli, da se moram prenehati ubadati s kritiko vlade, ker je izbira teme moteča kot takšna, s tem pa sem sam iritirajoč. Naj naveden enega od stotih zgledov z družbenih omrežij, kjer se posamezniki naslavljajo name: »Oprosti Boris, a kaj bi se namesto z Robertom poukvarjal še s kom drugim, npr. z grozljivimi razmerami, v katerih životarijo rejne živali, kot so kokoši, prašiči in kar je bilo nedavno v Tarči. Bom z veseljem delila tvoja tehtna razmišljanja!«
Posvečanje pozornosti Robertu Golobu je torej odvečno, zato sledi prijateljski nasvet: se ne bi raje ukvarjal z rejnimi živalmi in kokošmi? Tvoja kritika vlade je pozornosti nevredno delo, saj je naokoli toliko resnejših problemov! V nagovoru takoj prepoznamo logiko preusmerjanja topike z bolj ali manj prijaznimi sugestijami, s čimer bi se moral ukvarjati in o čem bi moral pisati, tako značilnimi za kajpajevstvo: Golobova vlada že morda, kaj pa kokoši, kaj pa prašiči, kaj pa podnebne spremembe, bojlerji, genocid in slovenski zet?
Zahteva ali prošnja, kjer ti sugerirajo ne samo, o čem ne bi smel pisati, ampak dodajo še seznam, o čem bi moral, kaže na resno kognitivno nelagodje, kjer je pozornost Golobovi vladi očitno moteča do te mere, da te prijateljsko rotijo k izbiri drugih tematik.
Sklep in ironija
Blagi poskusi utišanja in dirigiranja mnenj so vedno izraz omejevanja svobode izražanja, s tem pa globoko nedemokratični. Kot takšni so v nasprotju z elementarnimi demokratičnimi principi in običajno deliberativno kulturo. Če je po eni strani očitek o rušenju vlade nepravičen in nesorazmeren, o destruktivnosti deplasiran in o podpori avtoritarcem nesramen, se na drugi prav medijska in kognitivna disonanca ironično vzpostavljata kot tisti razlog, ki vodi do stanja, ki si ga njeni akterji ne želijo. Nekako po načelu samouresničujoče se prerokbe: bolj slediš epistemski in kognitivni mreži, ki jo vodijo strahovi, da se ne bo nekaj zgodilo, prej se bo s pomočjo disonance zgodilo natanko to.
Očitek glede »promocije« Janše, ki se odvija zaradi kritike Goloba, je močno podoben nečemu, kar sem doživljal v letih 2015 in dalje in ga takrat podrobneje razčlenil v zapisu »medijska ignoranca«. Situacija je bila sicer obrnjena: takrat je večino motilo, da grajam Janšo. Njihov argument je bil, da ga s tem promoviram in reklamiram, ker pa je že politično mrtev, ga tudi ohranjam »pri življenju«. Kasneje je leta 2018 zmagal na volitvah in njihovo prepričanje je doživelo mizeren debakel. Ko ni mogel sestaviti vlade, jo je po Šarčevem kiksu leta 2020 in takrat se mi je, takšna je pač ironija usode, zelo veliko ljudi začelo zahvaljevati za taisto kritičnost. Med njimi so bili številni, ki so me pred tem prezirali: ko sem grajal Janšo, zanje ni bilo v redu, ko sem s tem nadaljeval, pa je nenadoma maksimalno bilo!
Tokratna premisa je podobna: začne se s trditvijo, da moje pisanje o X povzroča reklamo ali škodo, zato moram s tem prenehati. Če po letu 2014 ljudem ni ustrezala graja na račun Janše, nekaterim zdaj ne ustreza na račun Goloba. Vloge so sicer drugačne, strukturno pa je očitek popolnoma isti.
Morda moram zgolj potrpežljivo počakati, da se mi ljudje, katerih nekonsistenco in nenačelnost sem opisal zgoraj, znova začnejo zahvaljevati. 😊
6. december 2024
Več: