Pahorja ne gane retuširanje zgodovine: analiza njegovega odgovora

Zelo redko se zgodi, po mojem štetju šele drugič v teh letih, da bi kakšen novinar resno vzel moja opozorila glede ravnanj predsednika republike – čeprav so ta običajno izrečena v kontekstu kritike delovanja domače medijske scene in servilnosti v odnosu do njega.

Tokrat se je zgodilo najbrž šele drugič; več o tem v nadaljevanju. Moj komentar Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine, kjer sem problematiziral predsednikovo legitimacijo dogodka glede na dejstvo, da je tam kot glavni govornik nastopil Igor Bavčar in da se je pod glavnim transparentom znova priklonil retuširanju zgodovine, celo dobesednemu, je kot osnovo za svoja vprašanja v enem delu povzel novinar Blaž Petkovič iz Večera in se skliceval na moj zapis.

Petkovič Večer Pahor vprašanja retuša

Članek v Večeru: Pahorjev odziv na očitke

Obenem je novinarka Vanja Kovač na TV Slovenija v včerajšnjem osrednjem dnevniku glede Bavčarja predsedniku postavila podobna vprašanja – glede spornosti govorca v Kočevski Reki, kar je zadnje dni postala tema zgražanja vsaj v delu družbenih omrežij. K sreči vsaj tam!

Zanimalo me bo, kako prepričljivi so bili Pahorjevi odgovori na obe novinarski poizvedbi. Dokazoval bom, da so intelektualno podcenjujoči, nesmiselni ali celo alarmantno slabi.

Kaj sem očital?

V svojem komentarju sem očital troje: da predsednik republike s svojo navzočnostjo na proslavi ob že omenjeni posredni rehabilitaciji Bavčarja in legitimaciji fotomontažnih transparentov, s katerih so izginile rdeče zvezde, zapada še v protislovje s tem, ko slavi »prvi postroj« slovenske vojske in vso premišljeno politično agendo za njim, čeprav na samem dogodku potem mimogrede priznava, da postroj ni bil zgodovinsko prvi.

Prva dva očitka sta v odgovorih samega predsednika in njegovega urada bila podana deloma v ustni in deloma v pisni obliki.

Pahorjeva vest

Pahorjeva argumentacija, zakaj se mu ne zdi težava, da je v Kočevski Reki nastopil Igor Bavčar, sam pa je stal ob njem, se značilno sklicuje na moralno instanco, neposredno kar na svojo moralno vest, s čimer se vsaj navidezno izogne pričakovanim racionalnim pojasnilom. »Ko sem presojal po svoji vesti, naj se dogodka udeležim ali ne, mi je vest naložila, da grem na dogodek,« je včeraj povedal v kamero TV Slovenija in dodal, da je želel počastiti spomin na pogumne teritorialce, ki so zastavili svoja življenja.

Ko se je že zdelo, da se bo izognil konkretnosti odgovora skozi šablonsko navedbo, da se dogodka udeležuje vsako leto in da na program in izbiro sogovornikov ni imel vpliva, ker je oboje v domeni Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), je ker sam spomnil, da Bavčarja letošnjega maja ni povabil na neko drugo obletnico točno iz takšnega razloga, zaradi katerega ga je potem v Kočevski Reki vendarle videl kot sprejemljivo rešitev.

Daljši komentar Pahorjevega urada po zapisu Večera objavljam v celoti:

»7. maja sem v predsedniški palači priredil sprejem ob 30. obletnici Bavčarjevega odbora, odbora JBTZ, odbora za človekove pravice, ki je tako pomembno tlakoval pot slovenski politični pomladi in samostojni Sloveniji. Takrat sem se kot prireditelj odločil, da Igorja Bavčarja ne povabim. To je takrat v javnosti povzročilo številne kritične odzive. Takrat me je javnost spraševala, zakaj ga nisem povabil, saj da je zelo pomembno oblikoval delo odbora in takratni prelomni čas. Jaz sem se tako odločil in pojasnil, da za to odločitvijo tudi stojim. Istega dne je bil v Muzeju novejše zgodovine dogodek, na katerem so takratni člani predsedstva Zveze socialistične mladine praznovali njihov pomemben prispevek k nastanku odbora JBTZ. Tam je bil gospod Igor Bavčar povabljen in govornik. In kolikor se spomnim, ni bilo kritičnih odzivov zavoljo njegovega nastopa. Ko sem prejel vabilo za sobotno prireditev, kjer smo počastili postroj teritorialne obrambe, kjer je – kot je dejal tedanji predsednik vlade Lojze Peterle – prvič zadišalo po slovenski vojski, teden dni pred plebiscitom, v tem je njegova pomembnost, sem sprejel vabilo prireditelja, ki sam avtonomno določa program in tudi govornike. Ko sprejmem odločitev za vabilo na dogodke, počastim dogodek. Kdo je govornik, kakšna so njegova stališča in mnenja o posameznih stvareh, je stvar govornika, deloma prireditelja, vsekakor ne moja. Jaz počastim dogodek, tako sem storil tudi v soboto, mislim, da sem storil prav. Vedno, tradicionalno sem navzoč na teh prireditvah v Kočevski Reki in bom tudi do izteka svojega mandata, zagotovo, ne glede na to, kdo bo govornik.«

Zakaj je argument šepav?

Predsednik več kot očitno želi relativizirati svoje dejanje: v kamero je povedal, da na prvi dogodek Bavčarja ni povabil in da je bil deležen kritik, da pa je na drugem dogodku ta bil navzoč, kritik pa ni bilo.

Intenca ponujenega sklepa, čeprav neizrečenega, je enostavna: Pahorju ni pomembno, kaj šteje za pravilno ali nepravilno, moralno vredno ali ne, njegov zgled in lakmusov papir je vedno odziv javnosti. Če je ta s čim zadovoljna, potem je tudi sam. Logika všečnosti je v celoti zamenjala principe in tudi predsednik si zato z avtorefleksijo nikoli ne beli glave.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar

Iz Dnevnika TV Slovenija (16. december 2019)

Recimo s tem, da po vsem sodeč lahko za nazaj zgolj obžaluje, da ob 30. obletnici »Bavčarjevega odbora« omenjenega ni spustil k sebi. Na dodatno poizvedbo, zakaj odločitev, da ga takrat ne povabi, je enostavno repliciral: »Pogojena je bila s tem, da prestaja zaporno kazen.«

In ne samo, da tudi tokrat ne želi zavzeti stališča, izbrana dejanja se vedno iztečejo v izenačevanje in všečnost na vse strani.

Tudi v prihodnje ne bo izbirčen

In ker se ne zateka k prepričljivim pojasnilom, temveč jih niza po načelu všečnosti in odzivnosti množic, kakšnega posebnega začudenja ne more zbuditi niti njegova napoved, da bo do izteka svojega mandata navzoč v Kočevski Reki »ne glede na to, kdo bo govornik.«

Kako že? Sklicevanje na presojo po svoji vesti, s katero je začel, je doživelo popoln brodolom, Pahor nam že kar na zalogo pove, da pri tem ni popolnoma nič izbirčen – in zdaj ni jasno, ali zaradi manka svoje vesti ali zato, ker mu ta ni v nobeno pomoč. Če bi tam nastopil Andrej Šiško, morda eden bolj razvpitih zapornikov trenutno, s tem nima težave – to je pač stvar organizatorja. Če bi tam kot glavnega govorca poslušal mladega neonacističnega ali kukluksklanovskega voditelja, ki bi se od nekod pojavil, tudi prav, njegova stoodstotno neizbirčna vest ne bo oporekala.

Z vestjo, ki mu pravi, da je izbira govornika docela nepomembna, ima sicer Pahor še en bolj kronični in širši problem: ta mu sugerira tudi, da si ne rabi želeti, da bi bil moralna avtoriteta. O čemer sem v preteklosti res obširno pisal.

Pojasnilo glede retuširanja zgodovine

Pojdimo k naslednji razlagi o retuširanje zgodovine, na voljo le v omenjenem Večerovem članku. Na vztrajanje novinarja, kako predsednik države ocenjuje fotomontaže zgodovine, ali se mu zdi prav, da se na tako pomembni obeležitvi spreminja zgodovinski material, kot je fotografija in ali morda podpira takšno početje organizatorjev, v pisnem odgovoru urad pojasnjuje:

»Kot smo javnosti v preteklosti že pojasnili, predsednik republike poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena. Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«

Kako se izogniti vprašanju

Pahor se je v velikem loku izognil bistvenemu jedru: kaj vendar počne na prireditvi, ki na opisani način potvarja zgodovino, in to že celo vrsto let! Uporabljeni red herring, s katerim sicer načeloma obsodi potvarjanje in retuširanje zgodovine, ničesar pa ne pove, od kod želja po legitimaciji takšnih dejanj z udeležbo, nas ne more prepričati.

Ker za vsak primer, ko se bo Pahor udeležil dogodka X (npr. porno sejma, festivala alkohola, neonacističnega zborovanja in podobno) bo na načelni ravni vedno lahko dejal, da obsoja aktivnosti, ki jih izvajajo prireditelji, problematizacijo svoje udeležbe pa bo v pojasnilu potem preprosto preskočil.

Denimo: na vprašanje, ali z udeležbo na porno sejmu ne legitimira otrokom škodljivih vsebin, bo po analogiji povedal, da so te res otrokom zdravju škodljive, zakaj jih legitimira, pa bo pustil ob strani.

Pahor Kovač TV pojasnilo Bavčar izsek

Pahorjev nastop za TV Slovenija v omenjenem Dnevniku

In če konsistentno izpeljemo analogijo z Bavčarjem, ko navrže, da se bo prireditve v prihodnje udeležil ne glede na to, kdo bo tam govornik, potem tudi glede retuš najbrž velja podobno: njegova navzočnost v Kočevski Reki je zajamčena do konca njegovega mandata, in to ne glede na to, kakšne fotomontaže ali potvorbe se bodo tam pojavljale. Smo s takšno držo predsednika republike res lahko zadovoljni?

Stiska urada

Novinarja sicer nista zastavila nobenega vprašanja s tretjo začrtano dilemo, zakaj se udeležuje dogodkov »prvega postroja«, če po njegovem prepričanju to sploh niso.

Naj spomnim, kar sem povedal na začetku tega zapisa, da se je morda drugič pripetilo, ko so domači novinarji kakšno mojo ugotovitev predočili predsedniku Pahorju. V prispevku Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto sem ob čudenju zaradi njegovega odločnega zavračanja svoje pozicije kot tiste, ki pristaja moralni avtoriteti, dokumentirano razkril stisko njegovega urada; tam so dobesedno za nazaj brisali Pahorjeva stališča o taisti temi na svoji spletni strani.

Evidentno so se znašli v globoki zadregi, ker je ta v preteklosti institut predsednika republike že predstavljal skozi pozicijo moralne avtoritete in celo svojega tekmeca v volilni tekmi leta 2012 na veliko grajal, ker jo je menda preveč opuščal.

Kako falsificirati lastno stran

Na podlagi mojega zapisa je novinar Zoran Potič v intervjuju s predsednikom v sobotnem Delu postavil prav to vprašanje: zakaj na njegovi lastni strani brišejo in prirejajo stališča, o čemer več v prispevku Predsednik parlamenta, obstoj naroda in Sherlockov sindrom. Pahorjev odziv je bil precej lakoničen, zato navajam novinarska vprašanja in odgovore:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Če sam retuširaš, te retuše manj ganejo

Pahor se je izognil vsemu in še pred protivprašanjem povedal, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da bodisi ne bere moje nepomembne strani ali svoje lastne strani. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten in se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave in stališča za nazaj.

Če sklenem: omenjena reminiscenca nam daje slutiti, da je predsednik republike neobčutljiv ne samo na legitimiranje retuširanja zgodovine v Kočevski Reki, ampak tudi na retuše lastnih besed na svoji spletni strani. Kajti bodisi ne bere svojih strani bodisi (mojih) opozoril o tem. Dokler ima medije na svoji strani, se s tem niti ne rabi ubadati.

Kdor je pripravljen retuširati lastne besede in ga razprava o tem ne zanima ali »tega ne bere«, ta najbrž res ne bo imel posebej velike težave z retuširanjem česarkoli drugega.

Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine

Tudi letos se je predsednik Pahor z velikim veseljem udeležil »prvega postroja posebne enote tedanje teritorialne obrambe« v Kočevski Reki. Tam sicer letos ni imel govora, nadomestil ga je Igor Bavčar, trenutni zapornik na Dobu, ob očitno obsežnem bojkotu vrha slovenske politike in tudi ob nepričakovani odsotnosti Janeza Janše.

Poskušal bom pokazati, da je predsednikova prisotnost na tem dogodku problematična iz več razlogov – v resnici bi jo lahko šteli kar za njegovo participacijo pri retuširanju slovenske zgodovine.

Res prvi postroj?

Prvi razlog, zaradi katerega izvaja takšno retuširanje, skupaj z anemičnimi množičnimi mediji vred, ki sodelujejo pri tem, najdemo v očitnem nestrinjanju z zdaj že splošno sprejeto agendo, da je res šlo za deklarirani prvi postroj.

Že kratek pregled včerajšnjih in današnjih poročil ključnih medijev, vključno z predstavitvami RTV Slovenija, če propagandni imperij pustimo ob strani, nam prikaže vzpostavljeni medijski konsenz: nobenega medija ali novinarja ne bomo našli, ki bi poročal, da dogodek ni bil posvečen »prvemu postroju«.

Bavčar kočevska reka 24ur zapor

POP TV v svojem osrednjem dnevniku o Bavčarjevem nastopu v Kočevski Reki

Toda glej ga zlomka, tega ravno Pahor sploh ne misli. Čeprav včeraj ni bil slavnostni govornik, je pred kamerami znova sicer bolj mimogrede pojasnil, da v Kočevski Reki ni prišlo do prvega postroja. Predsednik republike se torej udeležuje dogodka, v katerega osnovno premiso sam dvomi. Ko je leta 2017 imel govor na njem, je svoje distanciranje artikuliral na podoben način, skozi zanikanje prvenstva takega postroja:

»17. decembra 1990 je bil v mrzlem, vetrovnem in snežnem dnevu postroj pripadnikov Teritorialne obrambe v Kočevski Reki. Čeprav ni bil ne prvi, ne zadnji take vrste, je bil edinstven. Prelomen. Zgodovinski.«

Še ena sprava

Če pustimo ob strani sicer nadvse bistveno vprašanje, kateri postroj je bil zanj prvi, nam manjka predvsem pojasnilo, zakaj se potemtakem dogodka v parku Manevrske strukture narodne zaščite tako redno udeležuje v nasprotju s preostankom političnega vrha. O tem si lahko pri iskanju razlage pomagamo le s tem, kar je povedal v preteklosti: da si prizadeva za spravo, je dejal leta 2014, zato naj bi se z »obema veteranskima organizacijama dogovorili, da bi v luči enotnosti, sprave in pomiritve prihodnje leto v Kočevski Reki stala Slovenska vojska in da bi bili nanjo povabljeni vsi, ki so imeli kar koli s prvim postrojem SV-ja, z ustanavljanjem in ustanovitvijo ter obrambo slovenske države in njenim razvojem.«

Ob verjetnosti, da gre za novinarsko parafrazo njegovih besed, saj bi sicer sledilo, da se predsednik zanika, ker je leta 2014 še verjel v »prvi« postroj, potem pa to misel opustil, je prvi razlog, zakaj sodeluje pri retuširanju zgodovine, s tem določen: ker na simbolni ravni podpira politično agendo takšnega postroja za potrebe nekakšne sprave, čeprav v njegovo ključnost sicer čisto ne verjame.

Pahor podpira fotomontažo

Naslednji dokaz njegove udeležbe pri retuširanje zgodovine se kaže na zelo dobesedni ravni: 26. decembra 2014 sem na sledi odkritja nekaterih spletnih komentatorjev opozoril na popolno fotomontažno manipulacijo z istega dogodka, saj so fotografijo na osrednjem transparentu dogodka retuširali in iz kap teritorialcev dobesedno izbrisali rdečo zvezdo.

retuša kočevska reka 2019

Letošnji transparent na prireditvi: znova retuša

V luči spravnega srečanja sem se zato v svojem prispevku Koliko retuš zgodovine za končno enotnost? spraševal, kakšen bo videti videti osrednji transparent na omenjeni Pahorjevi »spravni« prireditvi: s peterokrako ali brez? Ker nam tega do danes ni odgovoril, velja še naprej naslednje:

»Ali sprava zaobsega tudi spreminjanje zgodovine, fotomontažo in brisanje resnice? Dokler nam ne odgovori, smo prisiljeni verjeti, da je odgovor pritrdilen. Imamo torej predsednika, ki se zavzema za (foto)montažo zgodovine.«

Takrat fotomontažnega transparenta z retuširanjem ni opazil noben novinar, čeprav se je, o čemer pišem, ta pojavil na prireditvi že najmanj leto poprej. Še huje, isti transparent z retušo je bil uporabljen vsa ta leta in tudi letos. Predsednik Pahor se torej ves čas brez rezerve udeležuje dogodka, na katerem dobesedno retuširajo zgodovino!

Komunisti zlorabili osvobodilni boj

O (najmanj) fotografskem ponarejanju zgodovine v Kočevski Reki in novinarski naraciji pri tem sem kasneje pisal še v prispevkih Encore un effort! in Nismo retuširali, ker smo se borili proti rdeči zvezdi.

Pahorjeva naklonjenost fabrikaciji rdeče zvezde, ker je ta očitno tudi zanj moteča, nas ne bi smela preveč presenetiti. Bolj bi nas morala stoična podpora predsedniku, ki jo je vsa leta deležen s strani svoje stranke. Celo na njenem kongresu je namreč že pred dolgimi leti zelo naravnost pojasnil, da je »komunistična partija uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti« in to misel kasneje večkrat ponovil; tezo analiziram v prispevku Morilci s peterokrako in krivda po povezavi.

Povedano še drugače: morda so naša pričakovanja po Pahorjevem distanciranju do potvorb zgodovine odveč, saj so te ravno točka tiste sprave s slovensko desnico, v kateri se lahko z njo politično in ideološko krasno ujame.

Kočevska reka fotomontaža rtv 2018

Retuša leta 2018: iz Dnevnika TV Slovenija

Retuše in rehabilitacije

Letošnja prireditev bo ostala posebna še iz tretjega razloga: ne le, da Pahor legitimira diskurz »prvega postroja«, čeprav zanj ni prvi, ne le, da se vsako leto znova brez sramu fotografira pod fotomontažnimi retušami, letos ga je doletela še posebna čast priklonitve nekdanjemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki izkorišča sleherno priložnost za svojo lastno rehabilitacijo med svojim postankom na Dobu. In to prav konec leta, ko lahko predsednik republike v skladu s svojim pristojnostmi ugodi prošnjam za pomilostitev zaporniških obsojencev. Kakšno sporočilo nam s tem daje?

Ne ravno presenetljivo sta se tudi v tem segmentu zgodbe našla le dva medija, ki sta si sploh drznila zapisati dejstvo, da je letošnji govornik nekdo, ki trenutno prestaja kazen na Dobu: POP TV in Žurnal24.si. Da tukaj ne gre za kakšno posebno anemičnost in nesposobnost novinarjev, temveč ravno nasprotno prej za nesebično pomoč letošnjemu slavnostnemu govorniku, dokazujem v prispevku Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti.

retuš Janša zveza in brez zvezde

Primerjava: pred retušo in po njej

Dokler namreč v osrednjih občilih zapornik figurira kot kolumnist osrednjih časopisov in dokler se zapisi, ki problematizirajo Bavčarjeve politične in druge grehe, mečejo v uredniški koš in niso objavljeni, pač ne bomo mogli trditi, da smo priča naključnim profesionalnim kiksom.

Čas odpuščanj

Kaj bi lahko bila sklepna misel ob letošnji proslavi iz Kočevske Reke? Morda to, da prihodnost pripada retuširanju, če uporabimo napis ob fotomontaži?

No, čisto resno: da predsednik republike aktivno podpira prisvajanje in potvarjanje zgodovinskih dejstev in osamosvojitve, in to brez besedice pripombe. Da to počne v čistem nasprotju z vrhom trenutne politike in celo s svojim lastnim razumevanje teh dejstev, kar pomeni, da mora res imeti močne politično obarvane razloge za svoja dejanja.

Na koncu pa še, da je december očitno čas odpuščanj in pomilostitev, zato se je odločil, da govorniški pult tako rekoč prepusti trenutnim zapornikom, ki prestajajo več kot sedemletno zaporno kazen zaradi pranja denarja, in njihovim poskusom osebne javne rehabilitacije.

O cenzuriranem Handkeju na Radiu Slovenija

Jeseni 2007 so tri velike novinarske organizacije izrazile dramatično zaskrbljenost nad stanjem slovenskih medijev. Najprej Mednarodno združenje novinarjev (IFJ – International Federation of Journalists), kasneje še Mednarodni inštitut za tisk (IPI – International Press Institute) in Novinarji brez meja (RSF – Reporters without borders). Čeprav se je z alarmantnimi opozorili predvsem prvo med njimi oglasilo že nekajkrat, se je situacija zaostrila.

Najprej po tistem, ko se je novinar Večera, Blaž Zgaga avgusta 2007 naslovil na evropske državnike in cehovske organizacije s pozivom, da poskušajo ustaviti vpliv g. Janeza Janše na medije. Po njegovem so postali politični pritiski in cenzura nevzdržni, posledično pa so omejili normalno novinarsko in predvsem profesionalno delo. Apel je isti novinar ponovil s kolegom z Radia Slovenija, Matejem Šurcem, in oba sta sooblikovala »Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«. Z njo sta se skupaj z drugimi naslovila na domače novinarje. V oktobru 2007 je njuno pobudo podpisalo 571 novinarjev, kar je tvorilo eno četrtino vseh tistih, ki so bili v tistem trenutku v svoji stroki aktivni.

Ko komentar o Handkeju ni in ne bo objavljen

Včeraj pa se je zgodilo nekaj, kar diši po cenzuri enega izmed njiju, Mateja Šurca, ki je spisal naročeni komentar o Nobelovi nagradi književniku Petru Handkeju. Brez Janše, ker ga ni na oblasti, in brez ozko političnega oblastnega konteksta. So jo odgovorni na Radiu Slovenija izpeljali s tem, ko so posegli v avtorski komentar svojega zaposlenega in ga niso želeli objaviti?

O tem piše Šurc na svojem Facebooku profilu, kjer objavlja zavrnjeno besedilo v celoti in pripisuje zelo kratko opombo:

ŠVEDSKA AKADEMIJA SE PRIKLONI PETRU HANDKEJU

Če je Nobelova nagrada za mir – dobil jo je etiopski premier Abiy Ahmed – tokrat prišla v prave roke, pa je toliko več razburjenja deležna letošnja Nobelova nagrada za literaturo avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, ki velja za apologeta nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševiča.

Skoraj šestdeset tisoč ljudi je podpisalo peticijo, s katero od švedske akademije, zahteva razveljavitev Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med podpisniki sem tudi jaz, a ne zato, ker bi bil Handke zanič pisatelj. Številni hvalijo njegovo mojstrsko ustvarjalnost, njegov izvirni slog pisanja. Švedska akademija je v obrazložitvi poudarila, da je nagrado prejel zaradi svojih literarnih del.

Ob tem primeru pa se znova postavlja vprašanje, ali je umetnino treba ločiti od umetnika.

Peter Handke – sin slovenske matere in vojaka nemškega wermachta – je v času najhujšega divjanja srbske vojske in prostovoljcev po Hrvaški ter Bosni in Hercegovini – jasno in odločno podpiral srbskega vožda Miloševića. S tem je legitimiziral srbske vojne zločine in hkrati na simbolni ravni relativiziral žrtve agresivnih vojn balkanskega klavca.
Pisatelj sicer pravi, da je na Jugoslavijo od daleč gledal drugače kot drugi. Pa vendar zato še ni romantični junak, ki naj bi se kot Gary Cooper točno opoldne sam zoperstavil premočnim nasprotnikom. Handke je kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist, ki hoče pomolsti vola, a mu to nekako ne uspeva.
Nevedni in lahkoverni Handke sam ni kriv, pač pa je za sramoto odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila.
Tudi Nobelova nagrada za literaturo namreč po Handkeju ne bo več to, kar je bila.

(Komentar sem napisal za informativno oddajo Druga jutranja kronika na Radiu Slovenija, v torek 10. decembra 2019. Ampak … Ne bom povedal, kaj so odgovorni ob tem sklenili.)

Ali je prišlo do cenzurnega posega?

Vsako dejanje posega v besedilo seveda ne more šteti za cenzuro, zelo delikaten pa postane takšen poseg v primerih, ko gre za komentar – ta je po definiciji subjektiven in avtorski pogled na dogajanje. Drugačen ta žanr niti ne more biti.

Šurc cenzura Handke fb

Šurčev komentar je objavljen vsaj na Facebooku

Cenzuro običajno povezujemo s tremi konteksti: političnim, verskim in moralnim. Primer zapisa z Handkejem ne sodi neposredno v nobeno od teh kategorij. Načeloma velja, da je cenzura najbolj razširjeno sredstvo za omejevanje izražanja, še zlasti idej, mnenj in informacij.

Načini legitimacije njene uporabe so običajno zavarovanje resnice, pravega mnenja, mnenja večine, javnega reda ali zaščita družbe kot takšna. Zlahka si predstavljamo, da želi politika krojiti svojo resnico in pogled na družbeno dogajanje, da omejuje novinarsko vsebino iz razloga nacionalne varnosti, da poskuša zaščititi »pravo mnenje«, ki je največkrat usklajeno z mnenjem moralne večine (Millova tiranija večine), da želi ohraniti javni red in podobno.

Toda kdaj je poseg urednika v neko besedilo vendarle upravičen, kdaj se uredniška avtonomija lahko vplete v avtorsko avtonomijo? In ali se je to zgodilo v zgornjem primeru Šurčevega komentarja?

Dokumenti RTV Slovenija nam pri tem niso v posebno pomoč. V Poklicnih merilih in načelih novinarske etike lahko preberemo le nekaj precej ohlapnih stavkov o statusu komentarja v programih javnega zavoda. Recimo o tem, da kadar se odločamo za objavo osebnih mnenj novinarja, je treba zelo jasno opozoriti, da gre za komentar. O čemer v Šurčevem primeru ne more biti dileme. Ali o tem, da ker subjektivna mnenja temeljijo na določenih, velikokrat tudi parcialnih dejstvih, morajo uredniki zagotoviti, da bodo zasnove in vsebine komentarjev čim bolj pluralne. Mimogrede, uporaba različnih oseb zgoraj ni kakšen lapsus, saj omenjena merila večkrat izmenično uporabijo prvo in tretjo osebo množine.

Vendar nekomu, ki bi presojal o dejanju cenzure, ti dokumenti niso skoraj v nobeno pomoč.

Kaj je zmotilo urednike?

Letošnjega julija je Danijel Poslek začel svoj štiriletni mandat odgovornega urednika 1. programa Radia Slovenija. S kakšnimi razlogi je on ali nekdo v nizu urednikov zavrnil objavo besedila?

Seveda le ugibamo in vprašanje je, ali je iskanje pravih motivov sploh prava pot – takšna, ki se potem velikokrat izteče v nasilno legitimacijo dobrih razlogov. Sam jih sicer za zavrnitev komentarja ne vidim. Je katerega od urednikov morda zmotilo, da je novinar jasno povedal, da je tudi sam med podpisniki zahteve za razveljavitev Nobelove nagrade?

Če je komentar nujno subjektiven in sme biti takšen, potem takšen podatek ne more postati posebej moteč – saj je vendar dokaz avtorjeve odprtosti in jasnega zavzetja stališča, k čemur nas žanr že po sebi vabi. Končno celo sama Poklicna načela kličejo k pluralnosti – očitno pri tem predpostavljajo, da se avtorskih pozicij pri komentiranju ne bo ustavljajo in zavračalo, se jih bo pa dopolnjevalo z drugačnimi stališči.

Je v besedilu lahko sporno še kaj? Morda sintagma o tem, da je Handke kvečjemu nasedli kvazi-iluzionist in se je urednikom zazdelo, da je opis preveč žaljiv za prepričanega zanikovalca genocida? Upam, da ne. So se morda spotaknili ob čustveni vzklik, da je za sramoto podelitve »odgovorna tisočkrat prekleta Švedska akademija, ki mu je nagrado podelila«?

Je morda ta poudarek v očeh presojevalcev postal razumljen kot gesta nedostojnega preklinjanja, kot takšna pa menda ne sodi v posvečeni eter javne radiotelevizije?

Izolacionisti proti holistom

Moje stališče je sicer zelo podobno mnenju novinarja, o čemer sem podrobneje pisal na drugem mestu. V trenutni razpravi namreč vidik spor med dvema taboroma.

V prvem so »izolacionisti« – ker verjamejo, da moramo motriti umetnost (tudi znanost) izolirano, samo po sebi, ob tem pa jo odmisliti od umetnika. Spet drugi so »holisti«, saj verjamejo v celostni in »neločeni« pogled na umetnika in umetnino. Handkejevi zagovornik mu nagrado privoščijo, v slovenskem primeru najbrž tudi zato, ker je malce »naš«.

Glede osnovnega načela, ki mu izolacionist pri tem sledi, da je namreč vedno potrebno ločiti umetniško ustvarjalnost posameznika od njegove osebnosti, lahko uporabimo analogijo s pico, ki v popolnosti opiše takšno pozicijo: ko vam jo dostavijo na krožniku, boste ocenjevali le to, ali je pica dobra. Vaša presoja ne bo v ničemer odvisna od tega, kdo je kuhar; ne bo vas zanimalo, kaj je storil v preteklosti, ali je morda koga ubil, ali pomaga Karitasu, ali je gejevski aktivist ali zadrt homofob, borec za človekove pravice ali nasprotnik splava, tudi se ne boste zmenili za barvo polti in se spraševali, ali plačuje davke. Pri pici bo štel okus, videz, njene intrinzične kvalitete in njena slastnost, ne kuhar.  V besedilu dokazujem, da izolacionistična pozicija ni posebej prepričljiva in da se mora njen zagovornik soočiti z nepremostljivimi težavami.

Vendar pa mojega besedila niso cenzurirali in zavrnili. Novinar Radia Slovenija ni imel te sreče.

Zeleni paradoks, neobstoječe stranke in medijska nevednost

Enajstega junija letos je TV Slovenija predvajala prispevek ob trideseti obletnici Zelenih Slovenije. Ob visoki obletnici so se sestali pripadniki stranke, pred kamerami je nastopil predsednik stranke Zeleni Slovenije, nekdanji poslanec SDS Andrej Čuš, ter v njenem imenu povedal, da v zadnjem času beležijo trende podpore in nato navedel nekaj statistik o uspehu lastne stranke, ki jo je tako rekoč podedoval od očeta.

Čuš Zeleni tv slo

Majica in transparent: očitna razlika v imenu

V tem nastopu je padel v oči napis na majici, ki jo je nosil: pisalo jo »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije« v nasprotju s transparentom v ozadju, ki so ga razvili pred hramom demokracije: na njem je bilo zapisano »Zeleni Slovenije«, kar je dejansko ime stranke, ki ji predseduje.

Poimenovane po liderjih

Seveda vem, da se je 13. marca 2018 očitno precej družinsko obarvana stranka na kongresu na Ptuju, od koder izvirata Vlado in Andrej Čuš, preimenovala iz »Zeleni Slovenije« v »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije«, pač po zadnjih modnih muhah v Sloveniji: brez svojega imena v imenu stranke niso zmogli Miro Cerar, Marjan Šarec in Alenka Bratušek, če naštejem tri najbolj znane primere.

Toda že na lokalnih volitvah jeseni 2018 in na letošnjih evropskih volitvah je stranka že nastopala zgolj kot »Zeleni Slovenije«: o tem in še marsičem, recimo kako pri nas zeleni podpirajo izgradnjo multinacionalke Magne v Hočah, sem sicer pisal v prispevku Zeleni so za Magno.

Danes sem se na tak »nominalni« paradoks v imenu stranke znova spomnil ob javnomnenjski anketi Dela: v njej agencija Mediana še vedno meri podporo stranki »Andrej Čuš in Zeleni« – kar je že po sebi okrajšava in ime stranke, ki je nikoli ni bilo.

čuš anketa delo

9. december 2019: današnja anketa Dela

Kaj torej, imamo v naši državi zeleno stranko s prvim ali drugim imenom? Podatkov ni, saj Zeleni Slovenije nimajo svoje spletne strani, zapis na Wikipediji pa je očitno zavajajoč. Ko sem sam junija letos javno opozoril na to zadrego, so me člani stranke zelo nejevoljno opozorili, da je menda septembra 2018 na Ptuju potekal kongres, kjer se je ta stranka združila s stranko Zelena koalicija in stranko Združeni zeleni. Da sem, skratka, neveden. Ampak očitno v nevednosti prednjačijo drugi, ne sam.

Neobstoječe stranke

O septembrskem kongresu leta 2018 na spletu ne najdemo nobenega podatka: toda nimam razlogov verjeti tistim, ki so mi javno napisali, da je do njega prišlo.

Stvar je torej preprosta: ob slabem obveščanju stranke Zeleni Slovenije, ob zavajajoči majici Andreja Čuša in ob povsem anemičnih novinarjih široka javnost, s tem pa javnomnenjske agencije, še dalje verjamejo, da obstajajo stranke, ki jih že več kot eno leto in tri mesece ni več na prizorišču, vmes pa so se udeležile že dvojnih volitev pod novim imenom.

Kaj verjamejo, potem objavljajo celo podatke o podpori takim strankam v časopisu Delu, od koder se danes širijo v druge medije.

Kaj nam vse to pove o mizerni medijski sceni pri nas?

Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Lisjak Greta Delo

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi  svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

delo brezplačna odpuščanja

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.

Povzdigni glas za Assanga

V trenutkih, ko je več kot 60 zdravnikov napisalo odprto pismo v podporo žvižgaču Julianu Assangu zaradi poslabšanega slabšega stanja, zaradi katerega lahko v zaporu umre, v trenutku, ko ga Washington obtožuje izdaje vladnih skrivnosti in mu grozi izročitev ZDA., približuje pa se glavno zaslišanje v zvezi z morebitno izročitvijo ZDA, predvideno za naslednje leto 25. februarja, nova peticija apelira k novinarski in s tem cehovski podpori:

Pozivamo naše vlade, vse nacionalne in mednarodne agencije ter kolegice in kolege v novinarstvu, naj se zavzamejo za končanje sodne kampanje, ki se vodi proti njemu zaradi kaznivega dejanja, čeprav je šlo za razkrivanje vojnih zločinov.

Naše kolegice in kolege v novinarstvu pozivamo, naj javnost natančno obvestijo o zlorabi temeljnih pravic v tem primeru.

Vse novinarke in novinarje prosimo, da v tem kritičnem času povzdignejo glas v podporo Julianu Assangu.

Nevarni časi zahtevajo neustrašno novinarstvo.

https://speak-up-for-assange.org/

speak up assange

 

 

Občina vedno bolj (kot) gostilna: o argumentu iz interesa

Novi mariborski župan Saša Arsenovič se v začetku svojega mandata ne more ravno pohvaliti z delovanjem, ki bi upravičevalo pričakovanja vseh razočarancev po dveh debaklih: trpkih izkušnjah s Francom Kanglerjem in Andrejem Fištravcem.

Nekatere zadnje epizode dišijo najmanj po tem, da se novinec v politiki obnaša miselno preveč trgovsko, morda pa tudi, in to vedno bolj, avtokratsko in samozagledano – na kar kaže tudi izkušnja z ustanavljanjem mestnega glasila.

Mestne nepremičnine

Nakup stavbne pravice za osrednjo tržnico na Vodnikovem trgu in potem še gostišča Pri treh ribnikih s pripadajočimi zemljišči, kar je na izredni seji potrdil mestni svet, tudi ob zapiranju razprav za javnost, rahlo diši po prioritetnem razumevanju občine kot še ene lastnine. Zdaj bo oboje kupilo za te potrebe ustanovljeno občinsko podjetje z imenom Mestne nepremičnine.

Arsenović gostilna Večer

Iz Večerovega članka: gostilna ali dostojanstvo, to je zdaj vprašanje

Čemu služi občinski nakup znanega gostišča v parku, sploh če upoštevamo dejstvo, da je Arsenovič dolgoletni gostinec z odlično žilico za iskanje dobrih investicij?

Župan se je pred svetniki branil s patetično razlago, polno baročne retorike globoke skrbi, ki je od lastnika nekaj objektov s hrano in prenočišči ne bi pričakovali: »Ne gre za gostilno, gre za bistveno več, za simboliko, dostojanstvo, identiteto. Tega si ne smemo vzeti, to je del nas.«

Čudovita vizija

Kaj je del nas in kaj je del župana? Njegova skrb za dostojanstvo, v kateri je zmanjkalo bistveno pojasnilo, od kod bo občina vzela denar za svoj nepremičninski biznis in komu  bo posledično dotacije priščipnila, dasiravno ga potrebuje bolj, je včeraj dosegla vrhunec v hitropotezni razlagi zbranim novinarjem, kakšni interesi dejansko vodijo njegove korake. Župan je, kot so poročali na POP TV in 24ur.com, odkril lastni interes:

»Vse kar se dogaja v Mariboru je tudi moj lastni interes, saj sem tudi jaz občan tega mesta in si izredno prizadevam, da bi celotno mesto prišlo tja, kamor do danes ni prišlo. Vizija je čudovita,« pravi župan.

Svoje sklepanje je, če povedano razvežemo v silogizem, izpeljal spretno in učinkovito. Zanimalo me bo, od kod takšna učinkovitost in kaj je dejansko sploh povedal, zato bom predstavil njegovo izpeljavo v nekaj elementarnih premisah in sklepih:

(1) Nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, je v interesu vseh Mariborčank in Mariborčanov.

(2) Sam sem Mariborčan.

(3) Torej je nakup Treh ribnikov in vse, kar se dogaja v Mariboru, v mojem interesu.

Logična veljavnost in lažne premise

Arsenovičeva replika je bistra, saj se poskuša skriti za logično formo veljavnosti. V (1) nam ponudi napačno premiso, kajti seveda ni dokazano, da je nakup znanega gostišča v interes občank in občanov. Potem tej premisi doda še eno (2), nedvoumno resnično, iz obeh pa ponudi silogizem ali argument s končnim sklepom (3), ki ga je težko spodbijati. Na nek način torej javno pozornost usmeri v sklep in proč od razprave o premisah.

Težava je v tem, da je logična veljavnost argumenta neodvisna od resničnosti premis, saj je odvisna le od notranje skladnosti med njimi. Povedano drugače, argumenti so logično veljavni tudi takrat, ko vsebujejo neresnično premiso, kar lahko, sploh v medli medijski naraciji, učinkovito zamaskira napako. Posledično pa v razmerah denimo populistično zvitega delovanja politikov, kamor sicer mariborskega župana ne uvrščam, onemogoči pravočasno odkritje ponujene prevare.

Retorična učinkovitost

Ker je svoje potencialno osebno zanimanje spretno zamaskiral, se je župan spretno izognil odgovoru na vprašanje. Namreč morda je vse, kar je v interesu Mariborčank in Mariborčanov, tudi v interesu župana zato, ker je Mariborčan, toda začetna poizvedba novinarjev je merila na pojasnilo, ali je vse, kar je v interesu župana, tudi v interesu Mariborčank in Mariborčanov.

Vidimo, da so navidezno logično dobre izpeljave za politike lahko uspešno jezikovno sredstvo, saj bo razprava o resničnosti premis ob ne preveč spretnih medijih lahko vselej ostala v ozadju bolj ali manj impresivne forme logičnega sklepanja: končni sklep, da je nakup tudi v županovem interesu, je pač resničen, podan je retorično učinkovito in mu je težko oporekati.

Zato dodajam v tem duhu: župana lahko spraviš iz gostilničarja, ne moreš pa spraviti gostilničarja iz župana?

Kako so gradili MAKS

Sicer pa ni prvič, da se je kakšen mariborski župan lotil nepremičninsko obarvanih poslov. Leta 2010 je, o čemer na široko pišem v knjiga Resnica mesta in mesto resnice, Franc Kangler hitel z izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), v resnici kar novega Pandurjevega teatra, s katerim je omenjeni zvabil pokojnega režiserja v Maribor in mu ponudil pomembno mesto znotraj Evropske prestolnice kulture.

Takrat je občinsko podjetje ZIM, ki bi moralo izpeljati projekt ob Ruški cesti, kasneje znan pod imenom MAKS, odkupilo zemljišča po sumljivih cenah, občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM, ki bi moralo izpeljati naložbo, v občinskem gradivu ocenjeno na natanko 51,398.553 evrov.

Vrednost za polovico športnega parka Stožice je, kot vemo, končala klavrno: po obljubah naslednjega župana Andreja Fištravca, da bo tam stala »ameriška univerza«, na Ruški še danes sameva ogromna luknja.